Tega jima v roku ne bo uspelo, čeprav bi težko trdili, da so za to krive istočasne parlamentarne volitve, ki so donedavna vselej vročo politično temo tokrat povsem obšle. Očitno je božični čas nekoliko uspaval evropsko komisijo, ki naj bi sestavila seznam za izbor še treh članov arbitražnega sodišča, o katerih naj bi se državi sporazumeli ali pa odločitev prepustili Meddržavnemu sodišču v Haagu. To pa komisarja za evropsko širitev Štefana Füleja ni motilo in v Bruselj vseeno vabi že novo hrvaško zunanjo ministrico Vesno Pusić in njenega odhajajočega slovenskega kolega Samuela Žbogarja, ki sicer pakira kovčke za odposlansko evropsko vlogo na Kosovu.

Za Vesno Pusić bo torkov obisk Bruslja postranska naloga, saj je sočasna hrvaška ministrica za evropske zadeve prvenstveno osredotočena na bližajoči se referendum o vstopu države v EU, o kateri po njeni oceni Hrvati v resnici malo vedo in se bodo odločali bolj po občutku. Zato se je še do nedavnega zavzemala za odlog referenduma in boljše informiranje sodržavljanov vsaj do februarja, a zdaj je tisto, kar je novi hrvaški premier Zoran Milanović poimenoval "odločitev tisočletja", pred vrati in je treba navkljub napovedani prek 80-odstotni udeležbi zagotoviti, da Hrvaška na poti v Unijo na koncu ne bo klecnila doma. Kot donedavna predsednica nacionalnega odbora za spremljanje pristopnih pogajanj bi kaj takšnega na novem položaju ministrice za zunanje in evropske zadeve zagotovo doživela tudi kot osebni poraz, čeprav je že pred dobrimi desetimi leti, ko je skozi šivankino volilno uho prvič prestopila saborski prag kot poslanka Hrvaške narodne stranke, skovala svoj politični moto: "Če dovolj dolgo vztrajate pri ohranitvi svoje politične integritete, ostaja upanje, da se bo nekoč večina znašla na vaši strani."

Univerza - velika ljubezen

Imenovanje Vesne Pusić na položaj vodje hrvaške diplomacije je bilo po zmagi kukuriku koalicije pričakovano, saj se je napovedovalo že skozi ves predvolilni boj. Nove hrvaške zunanje ministrice pa so se bolj kot doma razveselili v Bosni: sarajevski mediji so ji spisali prave hvalospeve ter jo označili za političarko prihodnosti. "To je bila že, ko je v saboru govorila o hrvaški vlogi v Bosni, ko je predsednika Račana prepričevala, naj ne meče puške v koruzo, in tudi ko je leta 2009 kandidirala za predsednico države... Od Vesne Pusić lahko (na novem položaju) pričakujemo energičnost, odločnost in jasnost. Lahko ji zaželimo nekaj sreče z EU in veliko sreče s sosedi v regiji," je komentiral sarajevski radio.

V svoji politični biografiji ima poleg predsedovanja HNS v dveh mandatih tudi zapisano, da je bila od leta 2006 dvakrat izbrana za podpredsednico Evropske liberalno-demokratske in reformistične stranke. Do leta 2000 je bila bolj vpeta v akademsko in publicistično delo, s Slovenijo pa se je pobliže spoznala že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, potem ko jo je sociolog dr. Veljko Rus kot nadarjeno absolventko zagrebške družboslovne fakultete pripeljal na takratni sociološki inštitut v Ljubljani. Od tam se je vrnila na zagrebško filozofsko fakulteto, o svojem akademskem delu pa vzhičeno pripoveduje: "Univerza je moja velika ljubezen. Raziskovati, biti stalno v stiku z mladimi, preučevati družbo in sebe pomeni vznemirljivo živeti. Možnost prenašanja svojega znanja novim generacijam pa je ena od najbolj vrednih stvari, ki jih človek lahko počne v življenju."

V sedemdesetih letih je bila tudi že dejavna v družbenih gibanjih, bila je med pobudnicami prve feministične skupine v tedanji Jugoslaviji "Ženska in družba", po hrvaški osamosvojitvi pa organizatorka nevladnih projektov za razvoj demokracije. V letih 1993 do 1998 je bila direktorica Erazmus Gilda, v okviru katerega so izdajali revijo o družbeni tranziciji, poimenovano Erazmus, v tesnem sodelovanju z zgodovinarjem in piscem Slavkom Goldsteinom. Organizirali so tudi številne okrogle mize in razprave o žgočih vprašanjih v regiji, katerih cilj je bil predvsem spodbujanje državljanske iniciative pri razreševanju konfliktov ter iskanje alternativnih političnih rešitev zanje.

Napadi in grožnje

Konec prejšnjega stoletja jo je akademska kariera odnesla prek velike luže na ameriške univerze, prepričljivost Radimirja Čačića, soustanovitelja HNS in sedaj podpredsednika hrvaške vlade in gospodarskega ministra, pa jo je pred desetimi leti dokončno potegnila v aktivno politiko. "S politiko sem se odločila ukvarjati, ko sem dojela, da brez resnične akcije v družbi ni mogoče ničesar spremeniti. Nisem hotela biti le gledalka, ki komentira ali analizira. Hotela sem biti dosledna svojim prepričanjem in se boriti za pravičnost v družbi," je kasneje komentirala ta svoj življenjski korak, ki ji je prinesel tudi precej težav. Zaradi svojih že poprejšnjih političnih stališč, med njimi že omenjenih v zvezi s hrvaško vlogo v Bosni ter predvsem kritik tedanjega predsednika Franja Tuđmana in zahtev po njegovem odstopu, je bila v javnosti še naprej ostro napadana in deležna hudih groženj. Njeni nacionalistično obarvani kritiki pa ji tudi niso pozabili organiziranja srečanj Srbov v Zagrebu, za kar je od ZDA prejela podporna sredstva v višini 25 tisoč dolarjev.

Vesna Pusić s prevzemom hrvaške diplomacije odpira nov list v svoji biografiji, ne povsem nepopisan, saj ima tudi nekaj mednarodnih političnih izkušenj, a se bo soočala z nalogami, ki niso povsem skladne z njeno naravo. Revija Globus jo je nedavno opisala kot "profesorico Piko Nogavičko", svojeglavo in k neodvisnemu ravnanju nagnjeno že od malih nog. V nekoliko romansiranem življenjepisu, ki mu je bil boter Danas, jo vidimo kot šestletno deklico, ki iz babičinega varstva pobegne v vrtec in prestrašene starše nato vendarle prepriča, da sodi v to živahno družbo. Omenjajo tudi, da so se ji ob približno istem času zamerile meje in osorna oblast zaradi arogantnega carinika, ko je spremljala babico v Avstrijo. Kar nekaj evforije nad političarko prihodnosti je zaslediti v opisovanju, kako je sedemletna Vesna leta 1960 napeto čakala rezultate ameriških volitev, starša pa sta ji dovolila bedeti pozno v noč, da je proslavila zmago svojega favorita Johna Kennedyja.

Še nekaj lumparij iz njenih osnovnošolskih in srednješolskih let z opomini zaradi vedenja in organiziranjem kolektivnega bega od pouka pa je v popolnem nasprotju z opisom njenega osvajanja daljnih dežel. Ko je bil njen oče, profesor prava, gostujoči predavatelj na washingtonski univerzi, se je najstniška srednješolka, ki jo je vzel s sabo, zapirala v sobo, jedla kekse in hotela domov. No, po dveh mesecih je bil led prebit, ugotovila je, da njene petice iz angleščine (kot tudi v nemščini) niso bile podarjene, in uspešno se je vključila na podarjeni ji semestrski študij na tamkajšnjem kolidžu. Na svoji spletni strani Pusićeva med drugim piše tudi: "Verjamem, da se človek vsak dan kaj novega nauči. Po naravi sem zelo radovedna in učenje je del mojega značaja. Učim se ob branju, poslušanju in s podoživljanjem novih spoznanj. Učim se od ljudi, s katerimi pridem v stik. Učenje me neizmerno veseli in izpolnjuje."

Vesna Pusić bo naštete kvalitete na položaju zunanje ministrice še kako potrebovala, saj so razmere v regiji, Evropi, v katero Hrvaška vstopa, in svetu nasploh izjemno zapletene, potreba po domiselnih rešitvah pa vse večja. Dobra popotnica ji je, da jo cenijo Bošnjaki, da ji zaupajo Srbi in da imajo Slovenci zvečine do nje indiferenten odnos. Bolje se nam bo lahko predstavila, ko bo dobila ministrskega kolega tudi na naši strani, do takrat pa bosta z Žbogarjem popila kakšno kavico nad verjetno še zaprtim arbitražnim sporazumom.