Vseskozi GURS ter ministrstvo za okolje in prostor opozarjam, da povsem neodgovorno in nepremišljeno javnosti dajeta na razpolago preveč podatkov. Še več, že vsa ta leta trdim, da je javna objava (osebnih) podatkov povsem nepotrebna. Kaj je namreč bistveno: da je poseg v zasebnost posameznika dopusten in nenazadnje tudi ustavno skladen, še posebej takrat, ko ga z vidika moči oblasti proti posamezniku odredi država v nekem zakonu. Odgovor je povsem preprost - v zakonu mora biti jasno zapisan namen kakršnekoli obdelave osebnih podatkov.

Po petih letih sprenevedanj danes že vsi vemo, da bo država podatke o ocenjenih vrednostih nepremičnin uporabila za obdavčitev. Takšen namen je povsem legitimen, čeprav ljudem ne všečen, vendar pa do danes nisem ne v zakonu ne v izjavah predstavnikov GURS zasledila zakonitega namena javne objave vseh teh podatkov. Zasledila sem le nekaj hudo demagoških pripomb, ki smo jih vajeni od politikov - takšnih, ki za vsako ceno hočejo doseči določen cilj, pa ne najdejo legitimnih in prepričljivih argumentov, vsekakor nobenega pravnega.

Direktor GURS Aleš Seliškar je med drugim govoril o tem, da je bilo v komunizmu vse tajno, da zdaj je pa res že čas, da smo malo bolj transparentni. Kako zelo ima prav, le sektor je povsem zgrešil! V demokraciji mora biti država namreč bolj pregledna in odprta, ker to prispeva k večji odgovornosti vladajočih. V tem je tudi bistvena razlika med aplikacijo supervizor in prostorskim portalom, ki ga na tem mestu kritiziram. Transparentnosti zasebnega sektorja, še posebej posameznikov, bi se morali namreč lotevati izjemno previdno in z zelo tehtnimi argumenti. Kot državljanko me v tem trenutku zagotovo bolj zanima, do centa natančno, kako in za kaj vse konkretno je GURS porabil 15,5 milijona evrov davkoplačevalskega denarja, kot pa, koliko je vredna sosedova nepremičnina.

Gospod Seliškar je šel še korak dlje v svojih razmišljanjih, ko je izjavil, da če smo premoženje zakonito pridobili, nimamo česa skrivati. Ta argument je z vidika pravice do zasebnosti povsem zgrešen, celo zelo nevaren. Kot je dejal profesor Solove z univerze Georgea Washingtona: "Problem argumenta 'nimam česa skrivati' je v tem, da temelji na predpostavki, da je zasebnost namenjena skrivanju slabih stvari." Pa seveda ni tako.

Pravica do zasebnosti pomeni in izraža predvsem to, da moramo imeti ključ do svojih osebnih podatkov le mi sami, da se lahko sami odločimo, komu bomo kaj povedali (dobrega ali slabega). Država pa v našo zasebnost lahko poseže le takrat, ko ima za to utemeljen razlog in jasen namen, ki zaradi svoje družbene pomembnosti prevlada nad pravico posameznika, da svoje podatke obdrži zase.

Če namen ni znan, je zbirka nepotrebna?

Naj bralcem vendarle pojasnim, kaj si je država zamislila v zakonu o evidentiranju nepremičnin kot namen obdelave podatkov o naših nepremičninah, ki seveda tisti trenutek, ko je javno dostopen tudi podatek o imenu in priimku lastnika, postanejo osebni podatki konkretnega posameznika. V zakon so zapisali, da je "register nepremičnin večnamenska(sic!) zbirka podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, ki se vzpostavi in vodi zaradi zagotavljanja podatkov, ki odražajo dejansko stanje nepremičnin v naravi". Gre to razumeti tako, da namena trenutno sicer ne vemo, se bomo pa že še česa spomnili?

Ustavno sodišče je sicer enkrat že zapisalo, da se lahko namen zapiše tudi v kak drug zakon, a država vse do danes zbranih podatkov ni uporabila za odmero davka na nepremičnine, ker morda preprosto nima poguma in poštenosti za to, je pa vse že zdaj, v duhu večnamenskosti te zbirke seveda, javno objavila, da lahko prav vsi pasemo firbec po teh podatkih in z veliko vneme (16 milijonov ogledov v petih dneh) izvršujemo… kakšen namen že?

Velikokrat sem že povedala, da ne gre zamenjevati dveh pojmov - nečesa, kar je v javnem interesu, in tistega, kar je zgolj interesantno za javnost. Strinjam se z Jonasom Ž., ki je zapisal, da smo s tem javnim registrom digitalizirali nevoščljivost, to "lepo" človeško lastnost. Da bo zadeva še bolj demagoška in seveda zato povsem nepravna, je olja na ogenj prilil še en javni uslužbenec, direktor urada za množično vrednotenje nepremičnin pri GURS Dušan Mitrovič, ki je povsem resno izjavil, da bodo glede na to, da so podatki javno dostopni prek spleta, lastnike k sporočanju sprememb, ki jih obvezno moramo javiti GURS, morda prisilili sosedje. Ta isti uradnik je pred dnevi izjavil tudi to, česar si ni upal še noben minister, ne prejšnje vlade ne te, ki odhaja: "Je pa evidenca že zdaj uporabna, med drugim tudi za obdavčitev nepremičnin, kar naj bi bil njen osnovni namen." A res? Kateri zakon smo pa spregledali?

Pa pojdimo še korak dlje. Če bo država podatke res uporabila za obdavčitev (pa tega namena zaradi politikantskega špekuliranja nikoli niso jasno izrazili), naj jih seveda ima, naj dacarji gledajo v bazo in odmerjajo davek. A kaj ima s tem splošna javnost, kaj bomo vsi mi počeli s temi podatki - razen tega, da se bomo nad njimi naslajali in "špecali" sosede, ko bomo opazili, da so v hišo vgradili nova okna, naredili fasado, inštalirali klimo in vsega tega niso prijavili GURS? Če je to namen, tožarjenje namreč, potem naj neki junak z GURS napiše tak člen in ga pošlje poslancem v državni zbor (in prej še na vlado).

Danes javno dostopna baza ni namenjena ne dacarjem ne "špeckahlam", saj zakona, ki bi določal obdavčitev nepremičnin, še ni, ergo je tudi "špecanje" povsem brez smisla. In naj navržem še en absurd - po sedaj veljavni davčni zakonodaji bo odločba o odmeri davka davčna tajnost z vsemi vhodnimi podatki vred, ves svet pa bo zaradi javnosti teh podatkov lahko brez težav ugotovil tudi, koliko davka bo moral nekdo plačati, torej bo vedel za našo davčno tajnost.

Nepremišljeno razgaljanje podatkov posameznikov

Leta 2006, takoj po sprejetju zakona o evidentiranju nepremičnin, sem na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti člena o javno dostopnih podatkih iz registra nepremičnin. Sodišče je julija 2007 odločilo, da se "prvi in drugi odstavek 114. člena zakona o evidentiranju nepremičnin razveljavita, kolikor določata javnost registra nepremičnin v delu, ki se nanaša na podatke o lastniku, uporabniku, najemniku in upravljalcu nepremičnine, če gre za fizično osebo".

Februarja 2011 sem na ustavno sodišče vložila še eno zahtevo, v kateri izpodbijam javnost katastra z imeni in priimki lastnikov, saj mi je bilo kmalu jasno, da GURS na enotni vstopni točki omogoča dostop do več registrov hkrati in tako prav preko katastra z lahkoto pridemo do podatkov o lastniku posamezne nepremičnine. Pravno gledano gre za zaobid odločbe ustavnega sodišča in upam, da novo odločitev ustavnih sodnikov (vsebinsko, prosim!) dočakamo kmalu.

Vsak dan je namreč spletnemu občestvu dostopno na milijone osebnih podatkov. To je po mojem prepričanju povsem nesorazmerno, saj niti ne vemo, zakaj. Na tem mestu morda lahko utišam tudi zagovornike tistih, ki si želijo preglednosti premoženja visokih političnih funkcionarjev in tako imenovanih tajkunov (hm, morda je čas, da tudi ta izraz poleg sociološke dobi pravno definicijo, ki bo ločevala med uspešnimi poslovneži in tistimi, ki so uspeli z nezakonitimi špekulacijami, ki so izčrpale nekoč uspešne gospodarske družbe). Če država, torej zakonodajalec, meni, da je to v javnem interesu zaradi na primer preprečevanja korupcije, naj za takšne posameznike to uzakoni, druge državljane pa naj, lepo prosim, kar se javnega razgaljanja podatkov tiče, pusti pri miru.

Za konec pa ne morem mimo vseh pritožb in jeze, ki jo državljani izražajo v vprašanjih in prijavah na informacijskega pooblaščenca. Vsi med njimi se preprosto sprašujejo to, kar je oseba s psevdonimom Kruljavec zapisala tudi javno na forum časopisne hiše Dnevnik:

"Država je vse manj servis državljanov in vse bolj orodje za nadzor državljanov. Mitrovič je povedal, kar čivkajo že vrabci: glavni namen evidence nepremičnin je uvedba davka na nepremičnine. Janševa vlada je izvedla popis nepremičnin, vendar je JJ takrat javno izjavil, da davka na nepremičnine NE BO. Ko pa je na oblast stopila vlada KGB, je financminister Križanič med prvimi ukrepi napovedal obdavčitev nepremičnin. Namera je spodletela zaradi nesoglasij v koaliciji. Zdaj pa nam s tem grozi državna ustanova GURS, ki ni politični organ, ampak naj bi izvajala tisto, kar ji naloži zakon. Sprevrženo do konca. Pravijo, da je lastnina sveta. Pri nas že ne. Namesto tega smo vsi Slovenci postali potencialni kriminalci. Na bljuvanje mi gre. Namesto da bi preganjali roparje državne imovine, se znašajo nad populacijo, ki ni nikomur storila nič hudega."

Zelo demagoško in povsem nepravno, se strinjam, a bistvo tega zapisa je vendarle vprašanje: Povejte nam že, za kaj točno smo zapravili 15,5 milijona evrov, in predvsem, zakaj morajo biti vsi ti podatki javni?

Da pridemo do namena obdelave osebnih podatkov, je osnovno vprašanje, ki si ga mora država zastaviti: Zakaj? Si ga je kdo od odgovornih že zastavil in si nanj tudi odgovorno, pravno in z vidika nekih javnih (beri državnih) interesov odgovoril? V zakon lahko hitro zapišemo marsikaj, posledic pa največkrat ne bomo odpravili nikoli. Baze so danes namreč za prečrpavanje in prepisovanje dostopne vsem, tistim z več računalniškega znanja bolj, tistim z manj malo težje. Nikoli ne bomo vedeli, kdo vse te naše podatke ima in kaj bo z njimi v prihodnosti počel. Nepremišljeno in nepotrebno, dragi GURS, spoštovana država!