Pravzaprav si nisem zastavljal le vprašanja, temveč sem si očital, da takrat nisem storil vsega, kar bi lahko: da bi namreč prejšnji zakon, ki je ostal po zavrnitvi novega zakona še naprej v veljavi, dal v presojo ustavnemu sodišču. Prepričan sem namreč, da je zakonsko določilo, ki samskim ženskam zgolj zato, ker so samske, odvzema možnost, da bi zanosile z medicinsko pomočjo, diskriminatorno in bi za razliko od ljudstva, obremenjenega s tradicijo in predsodki, temu lahko pritrdilo devet pravnih izvedencev, ki sestavljajo najvišje telo na področju pravice. Danes vem, da tudi ustavno sodišče ne bi ukrepalo - vsaj v sedanji sestavi ne.

Ključni in pravzaprav edini sporni člen družinskega zakonika pravi, da je družina življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka. Poleg bioloških torej zajema tudi socialne starše, kot so rejniki, stari starši in novi partnerji očeta ali matere. Zaradi takšne opredelitve družine zahtevajo nasprotniki referendum: družino jim predstavljajo samo (poročena) mati in oče in njun otrok. S tem vsaj posredno razglašajo za manjvredne vse druge oblike današnjih skupnosti in nadaljujejo zgodovinsko diskriminacijo "nezakonskih" otrok, ki danes predstavljajo več kot polovico vseh slovenskih otrok, ter enostarševskih družin, v katerih živi četrtina otrok, da niti ne omenjam istospolnih skupnosti. Ob tem ne povedo, kako bodo polovico Slovencev pripravili do tega, da bi živeli v tradicionalnih družinah. No, pravzaprav povedo: če bo zakonik zavrnjen na referendumu, bo življenje v netradicionalnih oblikah skupnosti še naprej stigmatizirano in drugorazredno. Nekateri hinavsko objokujejo še nerojene otroke iz takih skupnosti, ki bodo na udaru vrstnikov iz "pravih" družin, pri čemer zamolčijo, da se otroci največkrat učijo nestrpnosti pri svojih starših. Se spomnite Cankarjeve povesti Polikarp, ki opisuje nekdanjo navado, da so v naših krajih nezakonske otroke ob krstu zaznamovali z nenavadnimi imeni, in bridko življenje nezakonskega sina vaškega župnika, ki ga je z imenom obsodil lastni oče? Ali Prešernove Nezakonske matere?

Tako zavrnjeni zakon o OBMP kot družinski zakonik govorita o pravicah vseh državljanov in državljank, pri čemer je njun "greh" ta, da priznavata pravice, ki jih uživa večina, tudi doslej deprivilegiranim manjšinam. Nasprotniki želijo ohraniti vsaj simbolno razlikovanje med "pravim" in "nepravim" načinom življenja. Zaradi propagandnega učinka udrihajo po gejih, lezbijkah in istospolnih skupnostih, hkrati pa prikrivajo, da so na njihovem seznamu "nepravih" družin tudi neporočeni in ločeni starši. Pri tem je njihovo orodje, ki je že dokazalo učinkovitost pri referendumu o OBMP, zamenjava tez: namesto da bi sprejeli očitno dejstvo, da zakon zgolj odpravlja dosedanjo diskriminacijo manjšin s strani večine, in ob tem nezmanjšano pozornost namenja tudi tradicionalni družini, trdijo, da zakon daje prednost tem manjšinam in ustvarja podlago za njihovo nasilje nad večino. Prikrito sporočilo je naslednje: če istospolnim skupnostim priznamo enakopravnost, bodo naši otroci ali vnuki homoseksualci. Mimogrede, s tem izražajo dvom v tisto, kar sicer nenehno poudarjajo: v ljubezen med moškim in žensko kot prevladujoči genetski zapis odnosa med dvema osebama. Njihovo geslo se glasi: na referendumu se bodo volilci odločali za ohranitev družine ali za nadaljnji propad družine. Za razliko od tega je geslo zagovornikov zakonika naslednje: družina je povsod tam, kjer je otrok, in nihče, še najmanj pa otroci, ne sme biti prikrajšan, ker živi v manj običajni obliki življenja v skupnosti.

Težko je verjeti, da je družba, ki je še pred pol stoletja smatrala homoseksualce vsaj za bolnike, če ne kar za izprijene in življenja nevredne pošasti, in ki je izobčala nezakonske matere in njihove pankrte, v nekaj desetletjih dozorela do te stopnje, da bo pri referendumskem odločanju podprla in zaščitila drugačnost svojih sodržavljanov. Zato o tistih pravicah manjšin, ki ne prizadenejo drugih, ne bi smela odločati večina na referendumu. Država je tista, ki mora varovati pravice manjšin, saj brez njene pomoči do teh pravic nikoli ne bi prišle.

Nedvomno to vedo tudi sodniki ustavnega sodišča. Zato je neopravičljivo, da niso preprečili referenduma o družinskem zakoniku. Še bolj je neopravičljivo, da so se zatekli k formalnim razlogom, zakaj predlagani referendum ni protiustaven, izognili pa so se oceni njegove vsebinske neustavnosti. Njihovo sporočilo je namreč vseeno vsebinsko: o pravicah deprivilegiranih manjšin ima pravico odločati večina. Ali lahko pričakujemo podobno ravnanje v primeru kakega rasističnega zakona o Romih ali ob državljanski pobudi za uvedbo smrtne kazni?

Zakon o OBMP je ljudstvo na referendumu prepričljivo zavrnilo: ob 36-odstotni udeležbi je pravico kakih desetih samskih žensk do oploditve z medicinsko pomočjo zavrnilo 72 odstotkov glasovalcev. V primeru družinskega zakonika je manjšina mnogo večja. Ali se bodo neporočeni pari in samohranilke ovedeli, da je govor (tudi) o njih? Ali pa se bodo pustili prepričati, da zakonik uvaja vladavino gejev in lezbijk? Vsekakor bi morali glasovalci, ki se hvalijo, da so na tokratnem glasovanju v večini, misliti tudi na to, da bo pri nekem drugem odločanju razdelitev na večino in manjšino lahko drugačna.

Kakršenkoli bo že izid, bo izmeril samo eno: koliko smo Slovenci in Slovenke strpni in pripravljeni dopustiti, da si vsakdo med nami izbira svoj način življenja.