"Vedeti mora, da Izraelec ne bo spal v tretjem nadstropju, ker se ne vozi z dvigalom. Vedeti mora, da Japonca, ko gresta na poročno potovanje, ne spita v zakonski postelji, zato morata biti njuni postelji v hotelski sobi ločeni. Japonski turisti morajo imeti v kopalnici banjo, saj se najprej stuširajo, potem še okopajo. Mi nismo Nasa, imamo pa šest japonsko govorečih kolegic, pri nas je zaposlena tudi Japonka, imamo dva sodelavca, ki govorita kitajsko, zato me razjezi, ko kdo reče, da v Sloveniji ne vemo nič o Azijcih, še tega ne, kaj jedo. Mi vemo marsikaj."

Panoramic na leto pripelje okoli 17.000 tujih turistov, ki obiskujejo deset turističnih točk. Za letos so si postavili smele cilje. "Moramo si zadati drzne načrte, ne smemo biti kot kmečke neveste, zato ne bom zadovoljen, če bo naše podjetje zraslo za manj kot 30 odstotkov, saj delamo na tržišču, kjer je pet milijard ljudi. In če nismo sposobni zrasti za 30 odstotkov, je z nami nekaj narobe," pravi Matjašič. Vendar opozarja, da promociji na oddaljenih trgih sami ne bodo več kos, saj Slovenska turistična organizacija (STO) zanjo namenja silno malo denarja.

Koliko vaše podjetje odšteje za promocijo na oddaljenih trgih?

Lani smo namenili deset odstotkov vsega prometa, a ne za promocijo svojega podjetja, temveč predvsem Slovenije. Jeseni smo bili v Singapurju in na Japonskem, kjer imamo tudi svoje predstavništvo, odpravljamo se na svojo delavnico v Tajvan, ves februar bomo v tujini - v Izraelu, Indiji... Leta 2009 smo poskrbeli, da je bila v ugledni indijski reviji z večmilijonsko naklado Slovenija predstavljena na 18 straneh. A nihče od slovenskih turističnih ponudnikov, ki so se pojavili v njej, razen Eve Štravs Podlogar (direktorice Zavoda za turizem Bled, op.p.), se nam ni zahvalil, čeprav je bila objava izključno plod našega dela. Mnogi moji kolegi iz turističnega gospodarstva menijo, da se ne splača vlagati v azijski trg. Sam trdim nasprotno, a smo le dve ali tri slovenske agencije, ki tam na svoje stroške promoviramo Slovenijo. Najprej predstavimo državo, nato Bled, Postojnsko jamo, Ljubljano..., šele potem rečemo, mi smo tukaj in lahko vam uredimo vse okoli tega potovanja.

Je prav, da Slovenija glavnino denarja nameni za turistično promocijo v bližnjih državah?

Dejstvo je, da so najbližji trgi za nas še zmeraj najpomembnejši. Nihče pa ni toliko pogumen, da bi rekel, dajmo dvajset odstotkov denarja na leto za promocijo na oddaljenih trgih, od koder turisti že prihajajo k nam, in deset odstotkov za odkrivanje novih trgov. Slovenija se v tem pogledu krči, a za to ne bi mogel kriviti le države, saj je Slovenska turistična organizacija omejena z denarjem. Turistično gospodarstvo bi se moralo odločiti, ali bo šlo na oddaljene trge ali ne. Že vrsto let se zavzemam, da bi za nastope na oddaljenih trgih naredili pool, in sicer v tem smislu, da Sava ali Postojnska jama ne bi šla povsod, organizatorji potovanj pa moramo biti vedno zraven. Dajmo vsak po 500 evrov in gremo na predstavitve. Imejmo skupno stojnico in prodajajmo vso Slovenijo. In veste, kaj so mi odgovorili kolegi iz turizma? Pa saj greste vi, zato nam ni treba. Drži, toda nas samo pot na Japonsko stane 10.000 evrov, a nam nihče nič ne primakne.

Ko je naša agencija začela delovati, smo imeli skledo in vanjo smo odlagali raznobarvne napihnjene balončke. To so bila različna tržišča. Rekel sem, ko bo ta skleda pisana, bomo na pravi poti. Ko si namreč vezan na eno tržišče, si odvisen od njega in od vseh njegovih padcev.

Kaj torej predlagate političnim odločevalcem v državi?

Slovenija bi morala imeti čim širši spekter tržišč, da bi lahko v primeru, če nam katero izpade, to nadomestili z drugim. Hrvati se resno sprašujejo, kaj bo letos z Italijani zaradi hude krize v tej državi. Ne vem, ali se pri nas kdo to sprašuje. Razmere so jih pahnile v težave, zato bodo Italijani v večji meri ostajali doma. Nemci, ki se bodo dvignili, pa bodo šli drugam - v Turčijo, Grčijo. Ta kolaž se nenehno spreminja. Bral sem analizo nemškega turizma. Včasih so imeli 70 odstotkov domačega turizma, zdaj je ta padel na 30 odstotkov. Dodano vrednost v turizmu lahko iščemo le na tujih trgih, zato se mi zdi vsak evro, porabljen za reklamo "Slovenci v Slovenijo", zapravljen. Naj hotelirji privabljajo slovenske goste, STO pa nima kaj Slovenije propagirati Slovencem. Nas je, kolikor nas je, in še zmeraj nas (jih) milijon potuje na Hrvaško, nekaj tudi v Turčijo. In hvala bogu, da je tako, da se ljudje mešamo.

Dušan Mramor je pred tremi meseci rekel: "Turizem gre na kolena." Ekonomistom, ki delajo iz pisarn, gre vse na kolena. Kaj vse je že bilo, sars, ptičja gripa..., pa se pretok ljudi ni ustavil. Tega ni mogoče ustaviti. Koliko Angležev je pred božičem po dvanajst ur čakalo na letališčih, a so vseeno potovali. Turistična industrija melje in melje, in če Slovenije ne bo zraven, bomo izpadli. Je pa pri nas premalo sodelovanja.

Nedavni dnevi slovenskega turizma v Portorožu so mi sicer vlili nekaj optimizma. Turistični delavci smo tam sedli skupaj, saj država vsega ne more narediti namesto nas. Pristopiti mora tudi gospodarstvo, a je v turizmu, tako kot v slovenskem gospodarstvu nasploh, problem lastništvo. Če je gumar lastnik največjega dela slovenskega hotelirstva, če je prodajalec avtomobilov lastnik največjega dela hotelov v Ljubljani in če je neka finančna institucija lastnica hotelov v Portorožu, so rezultati jasni. Sava je to očitno spoznala in v teh dneh združila divizijo Turizem, ki bo bolj samostojna.

Bi v slovenski turizem pripeljali tuje lastnike ali je bolje, da imamo slovenske?

Predvsem je treba pripeljati zdrave lastnike. Nihče nam ne bo iz države odpeljal nobenega hotela, pa kljub temu vidite, kaj delamo s tujimi vlagatelji. S tem ne mislim na Mercator, ki ga potencialni kupec Ivica Todorić (lastnik hrvaškega živilskega koncerna Agrokor, op.p.) potrebuje. Na Hrvaškem se tri četrtine hotelov plačuje z marmelado in salamo, ne več z denarjem. Ker je Todorić eden od lastnikov turističnega podjetja Adriatica, se hoteli plačujejo s kompenzacijo. Todorić jim prodaja marmelado in salamo. Tudi pri nas bi se to dogajalo, če bi postal lastnik Mercatorja.

Lastnik mora biti nekdo, ki čuti s turizmom. Zame je trenutno najbolj zavzet turistični delavec v Sloveniji blejski župnik Janez Ferkolj. Prišel je k direktorici blejskega turizma Evi Štravs Podlogar in ji rekel: "Ko boste šli na turistični sejem v London, bi šel rad zraven." S Ferkoljem sva se v času sejma sestala v enem od londonskih pubov in se pogovarjala ob pivu. Dejal je: "Vi k nam na otok pripeljete veliko Japoncev. Rad bi šel z vami na Japonsko, da bi spoznal njihove običaje in se pogovoril z ljudmi."

Prvi človek v Sloveniji je, ki mi je prišel to povedat, in trikrat je poudaril, da bo stroške sam poravnal. Je popoln poslovnež. Na Blejskem otoku načrtuje odprtje restavracije in se je z etnologom Janezom Bogatajem posvetoval, kako naj jo poimenuje. Ta človek razume, kaj je turizem, in je pravo nasprotje nekaterih lastnikov turističnih podjetij pri nas. Ljubljanska hotela Lev in Union na primer sodita v skupino Autocommerce, ki ima znotraj tega portfelja kup stvari. Valant (Stane Valant, predsednik uprave NFD Holdinga, op.p.) samo gleda, kako mu vrednost delnic vsak dan pada. Zakaj se ne gredo ti lastniki pogovarjat s katero od velikih hotelskih verig, kot sta Hilton in Interconti?

Saj imamo Kempinski v Portorožu ...

Zame je ta hotel nesreča, ker nihče ne vlaga v infrastrukturo kraja. Danes ni težko zgraditi hotela, toda hotel je le spalnica, ki ni dovolj. Ne more biti gost, ki biva v prestižnem hotelu, na plaži skupaj z nahrbtnikarji in ne more čez cesto jesti sladoleda iz avtomata. Potrebuje trgovino, v kateri bo lahko zapravljal. A ne bo se vozil po nakupih v Benetke ali Milano. Trgovine hoče imeti nasproti svojega hotela, te povezave pa pri nas nimamo.

Še nekaj primerov: ko se peljete po klancu proti Bledu, so na desetih drogovih javne razsvetljave reklame za "sex shope". Nisem noben puritanec, toda to je turistični kraj. Na obcestne table napišimo kaj lepega. Pri takih drobnih stvareh moramo pri nas še veliko narediti. Tudi glede stranišč. Svojim japonskim gostom moramo v program natančno napisati tudi to, kje bodo šli na stranišče, kje bo torej "pipi stop", a imamo težavo, kam peljati skupino, ki šteje 20 ali 30 ljudi. V Sloveniji tudi sanjamo o kongresnem turizmu, pa nimamo infrastrukture zanj. Smo sicer majhni in simpatični, toda nekomu, ki pride na kongres ali seminar, je treba zagotoviti, da bo imel kaj početi tudi v prostem času. In tukaj smo kratki.

Kaj menite o odnosu vlade do turizma?

Zadnja štiri leta je bil katastrofalen. S čim pa smo se ukvarjali v tem času? Z Lipico, lepo vas prosim. Z Lipico naj se ukvarja ministrstvo za kmetijstvo, in če jo bodo lepo uredili, bomo turiste vozili tja, sicer ne. Predsednik vlade Borut Pahor je v Lipici nemške goste, ki so prišli tja na izlet za 50 evrov, vabil, naj obiščejo salon jaht v Portorožu. Te stvari bi morali malce urediti v svojih glavah. Naše politike tudi poslušam, ko govorijo, kako se bomo pripeli na nemški vlak. Ja, ljuba duša, mi se bomo privezali na Nemčijo in bomo povsem odvisni od nje? Nismo toliko samostojni, da bi pogledali čez planke tudi druga tržišča? Mi se bomo privezali na Nemce, oni pa na BRIK (države Brazilijo, Rusijo, Indijo in Kitajsko, op.p.), saj pravijo, da jih Evropa ne zanima.

Petintrideset let sem že v turizmu, toda ko sem prišel v azijske države, sem se začel učiti abecedo turizma. Tam so profesionalci in zelo veliko vedo. Prekašali nas bodo po izobrazbi in s pridnostjo, ne s poceni delovno silo. Če te Indijec povabi na poslovno večerjo, je ta ob enajstih zvečer, saj vsak dan delajo do desetih. Tudi ob sobotah in nedeljah. V Indiji dobim v hotelsko sobo zajeten časopis, polovica ga je namenjena samo reklamam za fakultete in kolidže. Azijci so pridni in izobraženi, mi pa smo okorni in živimo v oblakih.

Lani me je indijska ministrica za turizem v Londonu povabila na sprejem, na katerem je bilo tisoč Indijcev. Ta ministrica se je hotela fotografirati s svojimi vodilnimi turističnimi delavci. Povsem drugače kot pri nas, ko se vsi hočejo fotografirati s politiki. Na zadnji londonski turistični borzi je bilo kar pet ministrov brazilske vlade, 20 županov in kakih 40 poslancev. Prišli so na brazilsko stojnico, da so se lahko fotografirali s svojimi gospodarstveniki in da so pokazali, da je turizem zanje pomembna gospodarska panoga.

Je tudi pri nas tako?

Pri nas se zdi, kot da bi nekdo hotel delati proti gospodarstvu. Poglejte samo omejitev poslovanja z gotovino. Imamo vodnika v Dubrovniku, ki ga moramo plačati z gotovino, a ne smemo dvigniti več kot 50 evrov. Ta država vse dela proti gospodarstvu. Julija nas vsako leto obišče inšpektor za DDV. Poldrugi mesec je pri nas, zahteva svoj prostor in čas, da se mu posvetimo, mi pa imamo julija na terenu 70 skupin turistov. Naj pride, ampak naj lansko leto gleda novembra, ne julija. V Sloveniji imamo gestapovski odnos do gospodarstva. Tudi v javni upravi. Primer: imamo takojšnje vprašanje za prometno ministrstvo, ker so težave na meji s prehodom enega avtobusa. Vprašanje naslovimo na ministrstvo, na odgovor pa čakamo dva meseca, čeprav je to naš servis, ki ga plačujemo. Osemdeset odstotkov časa se kot direktor ukvarjam z birokracijo, delo mi pa polzi iz rok. Če se ta država ne bo zavedela, da živi od gospodarstva, bo težko.

Kakšni turisti so Azijci: drži, da nekateri na svojem popotovanju po Evropi sploh ne vedo, v kateri državi so trenutno, in pred Postojnsko jamo izjavijo: Ja, lepa je ta vaša Avstrija?

Mislim, da je to stereotip, ki sploh ne drži. Ti ljudje pridejo tako pripravljeni na potovanje, da mi o Sloveniji ne vemo toliko, kot vedo oni. Vodnik v Beogradu mi je povedal, da je z japonskim turistom klepetal o smrti cesarja Ferdinanda. Ta človek je razvil takšno teorijo, da je pobil vse dosedanje in bi se lahko z vsakim zgodovinarjem pogovarjal o tem, da je to morda res.

Azijci imajo ob sobotah priprave na potovanje. Potekajo v lepem prostoru, v katerem so zloženi kovčki po velikosti - od tistega, ki ga lahko vzamejo na letalo, do tistega, ki mora v prtljažnik. S tem se začnejo priprave, sledi predstavitev poti. Seznanijo se, katere države bodo obiskali, kaj bodo videli. Ti ljudje vse preberejo in natančno vedo, kam gredo. Če mislimo, da Japonci potujejo, a ne vedo, v kateri državi so, s tem zelo podcenjujemo nekoga, ki za potovanje odšteje 1500 evrov. Tak ne bi zamenjal države za državo.

Kako se agencije spopadate s tem, da si ljudje vedno pogosteje počitnice rezervirajo preko interneta?

Internet je dvorezni meč. Slogan ameriškega združenja turističnih agencij pravi: Brez agencije potuješ sam. Agencije namreč potniku zagotavljajo neko varnost. Komunikacija sicer v veliki meri poteka preko elektronske pošte, sicer pa delamo na popolnoma enak način, kot smo delali pred dvajsetimi leti. Organizacija potovanja, za posameznika ali skupino, je obrtniška zadeva. Ne moreš vsega narediti po internetu, kajti hotelska soba je na internetu povsem drugačna, kot če jo vidimo v živo. Zadnji primer, kam lahko pripelje internetna prodaja, so Tenerifi (spletna turistična agencija z imenom Promocija sončnega zahoda je od naivnih Slovencev zvabila denar za počitnice na Tenerifih, a so na koncu ostali brez denarja in brez počitnic, op.p.).

Turistične agencije moramo imeti certifikate, licence, zavarovanja, kar nas v letnem poslovanju veliko stane, toda to hkrati pomeni varnost za potnika. Pred mesecem dni sem bil v Dubrovniku na zasedanju evropskega združenja organizatorjev potovanj. Tri dni smo govorili o pravicah potnikov. Certificirani organizatorji potovanj smo zavezani h kar visokim standardom zagotavljanja pravic potnikov. Ko se ta za nekaj odloči, mora to, kar je plačal, dobiti. Mi imamo zelo lepe izkušnje z Japonci. Njihov potrošniški zakon je zelo oster, in če japonskega gosta namesto v hotel s tremi zvezdicami, ki ga je plačal, odpeljete v štirizvezdični hotel, dobite enako kazen, kot bi jo v primeru, če bi ga namestili v hotel nižje kategorije, kot jo je plačal.

Tudi nekateri trgovci organizirajo turistična potovanja. Kaj menite o tem?

Mercator na svoje pike proda za dva milijona evrov aranžmajev ene od slovenskih turističnih agencij. Štirizvezdični hoteli na pike v njihovi ponudbi so po 25 evrov, mi pa v isti hotel, ki je s svojo ponudbo naravnan na gosta za 25 evrov, pripeljemo Tajvanca, ki plača 75 evrov. Pa ne mislite, da bo tisti, ki plača 25 evrov, dobil zajtrk, kakršen pripada gostu za 75 evrov. Ne, enakega bosta dobila, a bo ponudba prilagojena gostu za 25 evrov. S tem ko Mercatorji, Hoferji, Petroli… prodajajo turistične pakete na točke, znižujemo raven kompletnega servisa.

S čim prepričate Japonce, da gredo k nam, ne pa na primer v Španijo?

Ključna je promocija Slovenije. Tako kot pri vsaki drugi stvari je tudi v turizmu tako, da če trkaš in trkaš, se bodo vrata enkrat odprla. Naše podjetje ima kup aktivnosti, a ne le na Japonskem, saj smo specializirani za oddaljene trge. Neki Indijec mi je v zvezi s tem dejal: "Super, da ste prišli, mi čisto nič ne vemo o vaši turistični ponudbi, toda vi gledate za novimi tržišči, mi pa za novimi destinacijami." Tukaj smo Slovenci drugačni od denimo Avstrijcev. Njim v Aziji ni treba predstavljati Avstrije in Dunaja. Oni gredo tja in rečejo: "Mi prirejamo potovanja po Avstriji. Pika." In vsi vedo, za kaj gre. Ko pridemo mi in povemo, da delamo ture po Sloveniji, pa nas podcenjujoče vprašajo: "In kaj lahko pokažete?"

Je problem mladost ali majhnost države?

Morda bolj izrazitost države kot njena majhnost. Tudi nekatere druge države niso velike, a kljub temu v turizmu veliko delajo. Na japonskem tržišču od lokalnih turističnih organizacij, LTO, nekaj dela le blejska. Zdaj so vzpostavili še RDO-je (regionalne destinacijske organizacije, op.p.), čeprav smo se vsi strinjali, da je to nesmiselno, saj gre za podvajanje funkcij. Tiskajo se ogromne količine prospektov, a nihče ne pride k nam in reče: "Mi imamo ta in ta produkt." V Sloveniji imamo težave s produkti, ki jih je milijon. Vprašajmo se samo, kaj smo naredili z reko Kolpo, ki je dobila priznanje evropska destinacija odličnosti za leto 2010 (EDEN).

Kaj delamo s kupom drugih produktov? S slovensko veleposlanico na Japonskem sva imela nedavno sestanek. Februarja bo namreč na Ptuju etno festival vseh mask, podobnih kurentu, zato skušamo tja pripeljati tudi japonske maske, da naredimo še kulturno promocijo. Direktorica ptujskega LTO me je pred časom vprašala: "Zakaj nam ne pripeljete Japoncev?" Odvrnil sem ji: "Zakaj pa vi ne peljete kurentov na Japonsko?"

Doma iz naslanjača ni mogoče ničesar narediti. Če hočemo azijske goste, moramo v Azijo in jim tam na privlačen način predstaviti svojo ponudbo. V tem primeru bodo gotovo tudi rezultati.

Podobno je z londonsko turistično borzo. Sam sem bil na njej že sedemnajstkrat. Včasih so tja hodili direktorji vseh pomembnih turističnih podjetij, zadnja leta ni nikogar več. Od kod ti ljudje vedo, kam se obrača turizem? Ob tem se vprašam, zakaj bi nekdo sploh prišel k nam. Verjamem namreč v pregovor: Bolj hodiš po svetu, bolj ponižen postajaš. Nič ni narobe, če smo samozavestni, ne smemo pa biti bahati in ne smemo misliti, da so dvesto kilometrov za našo mejo sami ljudožerci.

Name so junija lani pritiskali, da bi šel v delegaciji s premierjem Borutom Pahorjem v Indijo. Pred Pahorjevim obiskom so mi poslali članek iz indijskega časnika, v katerem je pisalo, da prihaja slovenska vlada k njim prodajat dvajset gradov in svojo letalsko družbo. En grad je pa cenejši kot 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Mumbaju. Tako se ne dela.

Bo Air India kupila obubožano Adrio Airways?

Kdor to razglaša, ne ve, kaj govori. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi na Brniku pristalo letalo s 350 potniki? Že če pristane letalo s 40 sedeži, čakam na prtljago 20 minut. Ko pristanem v Indiji, pokažem potni list, grem na carinsko kontrolo, pa me kovček že čaka. Nehajmo se norčevati in se pogajati z Indijci o prodaji Adrie Airways. Zakaj nihče ne pove, kako so se hodili pogovarjat z letalsko družbo Emirates? Sestanek je organiziral predsednik države Danilo Türk, vendar prodaja ni uspela, ker se je bivši predsednik uprave Adria Airways predstavil z netočnimi podatki. Sicer pa jaz Adrie nikakor ne bi prodal, saj jo potrebujemo, kot potrebujemo železnico in linijski promet.

Toda najprej je treba postaviti usposobljeno vodstvo in zagotoviti financiranje. Ne moremo si privoščiti, da bi stevardesa letela le enajst dni na mesec. Naj nekdo v Adrii postavi parametre, vendar ne Maks Tajnikar, ne Klemen Boštjančič in ne Robert Vuga. Ti naj se umaknejo. Tudi jaz se ne spoznam na marmor in na Vegrad, zato ne morem biti sanator teh podjetij. V Sloveniji imamo ljudi, ki se spoznajo na letalstvo, in naj oni prevzamejo Adrio od tistih, ki na stvari gledajo le skozi številke. S čim se Adria sploh še ukvarja? Z ukinjanjem linij. Razumem sicer, da vozi Makedonce iz Züricha v Skopje in Prištino, toda vprašanje je, kako bomo mi iz Ljubljane prišli do Londona. Zakaj je Easyjetovo letalo z Brnika do Londona vedno polno? Če lahko Easyjet, zakaj ne tudi Adria?