Za primerjavo, v prvi anketni raziskavi za ECB je avstrijska nacionalna banka ocenila, da je nepremičninsko premoženje avstrijskega gospodinjstva v letu 2008 v povprečju znašalo 250.000 evrov, brez upoštevanja najbogatejšega odstotka gospodinjstev pa 200.000 evrov. V istem letu je tudi nemški statistični urad z anketno raziskavo v gospodinjstvih izračunal, da znaša tržna vrednost nepremičnin v lasti nemških gospodinjstev 96.400 evrov na gospodinjstvo (iz ankete so izvzeli gospodinjstva z mesečnim prihodkom 18.000 evrov ali več).

Rezervoar premoženja

A omenjeni podatki in raziskave v resnici med seboj niso primerljivi, saj je med njimi preveč metodoloških razlik in še niso dodelane. Kljub temu strokovnjake vse bolj zanima nepremičninsko premoženje ljudi, saj ga vse pogosteje vidijo kot dodaten vir denarja za zagotavljanje blaginje prebivalstva. Svoje analize izvajajo predvsem na podlagi podatkov o deležu gospodinjstev, ki živijo v lastniškem stanovanju, pravi predavateljica na ljubljanski fakulteti za družbene vede in poznavalka stanovanjske problematike dr. Srna Mandič.

Ti podatki so pomembni še zlasti zato, ker je prav lastništvo prebivališča vse bolj razumljeno kot rezervoar premoženja, ki ga je v vse bolj negotovih družbenih razmerah - ob vse bolj fleksibilnem trgu dela, demografskem staranju prebivalstva in posledičnih pritiskih na javne pokojninske in zdravstvene sisteme - mogoče sprostiti in uporabiti kot dodaten vir sredstev za zagotavljanje blaginje v starosti, piše dr. Mandičeva tudi v svojem članku Spreminjanje vloge lastniških stanovanj v postsocialističnih državah.

V tem smislu se Slovencem na prvi pogled dobro piše, saj se po besedah strokovnjakinje skupaj z Madžarsko, Bolgarijo in Romunijo uvrščamo med tako imenovane superlastniške države, v katerih ima skoraj 90 odstotkov gospodinjstev v lasti svoje prebivališče. Nasploh postsocialistične evropske države beležijo občutno višjo stopnjo lastništva prebivališča med gospodinjstvi kot zahodnoevropske države, razlike med njimi pa Mandičeva pojasnjuje s tem, da so v nekaterih državah, zlasti v Skandinaviji, na Danskem, Nizozemskem, v Nemčiji pa tudi na Češkem, močneje razvite organizacije (lokalna skupnost, neprofitne organizacije, zadruge), ki imajo v lasti več stanovanj in jih oddajajo v najem.

Po drugi strani je visoka stopnja lastniških prebivališč v vzhodnoevropskih državah posledica privatizacije, ki je sledila spremembi političnega režima v začetku devetdesetih let in je nekdanjim najemnikom državnih stanovanj omogočila odkup prebivališča oziroma jim je bilo to včasih kar podarjeno. Glede na dostopnost gradbenega materiala in zemljišč ter na podlagi razširjenosti sive ekonomije pa je še v času socialističnih režimov cvetela tudi samogradnja: po poročanju Mandičeve je bilo leta 1980 na tak način zgrajenih 37 odstotkov novih prebivališč na Madžarskem, okoli 25 odstotkov na Poljskem in v Bolgariji ter okoli 50 odstotkov v Sloveniji. V Sovjetski zvezi je ta delež znašal le osem odstotkov, saj je bilo na voljo veliko manj gradbenega materiala in zazidljivih zemljišč.

Tudi tveganje in breme

A ta prerazporeditev nekoč skupnega družbenega bogastva na zasebna gospodinjstva prebivalstvu ni prinesla le koristi, temveč tudi tveganja in bremena. Od privatizacije ni imela koristi populacija mladih, ki zaradi bolj skopih možnosti rešitve stanovanjskega vprašanja podaljšuje svoje bivanje pri starših. Mandičeva opozarja tudi na posledice razpršenega lastništva, zaradi katerega se lastniki težko dogovarjajo o skupnih zadevah. Države zato po njenih besedah spodbujajo ureditev, ki onemogoča učinkovito gospodarjenje z nepremičninami.

Na Švedskem so tako že pred leti sprejeli zakon, ki ne dovoljuje, da bi imela stavba več lastnikov, v ZDA pa stanovanjska skupnost oblikuje kondominij (skupno posestvo), ki je pravna oseba in formalni lastnik večstanovanjske stavbe. V kondominiju imajo lastniki pravico soodločati, vendar uresničitve sprejetih odločitev ne morejo preprečiti. "Če posameznik ne poravna svojega deleža stroškov, se njegov lastniški delež takoj proda in iz njega poplača dolg," pojasnjuje Mandičeva.

Med tveganji lastništva pa strokovnjaki omenjajo tudi vprašljive koristi za revne lastnike domov, ki se soočajo s težavami pri plačevanju stanovanjskih stroškov in vzdrževanju lastnine. Mandičeva v svojem članku na podlagi analize statističnih podatkov ugotavlja, da se v postsocialističnih državah delež lastnikov stanovanj ne dviguje z višino dohodka kot v zahodnih državah. Hkrati je njena analiza sedmih skupin držav EU pokazala, da je delež neustreznih domov, katerih stanovalci-lastniki se soočajo z vlago in puščanjem vodovodnih napeljav, gnijočimi okni, vrati ali tlemi ter pomanjkanjem prostora ali pa nimajo stranišča, še posebej velik v Bolgariji in Romuniji (več kot 50-odstoten).

S 46-odstotnim deležem neustreznih lastniških stanovanj sledi skupina pribaltskih držav in Poljske, z vsaj enim od omenjenih problemov pa se sooča tudi 27 odstotkov lastnikov domov v skupini Češke, Madžarske, Slovaške in Slovenije. Zelo blizu tej skupini so južnoevropske države (Ciper, Grčija, Italija, Malta, Španija in Portugalska) z 22 odstotki lastniških stanovanj z omenjenimi težavami. V preostalih državah EU, od Skandinavije in britanskega otočja do držav kontinentalne Evrope, se ti deleži gibljejo okoli 10 odstotkov.

Mandičeva tako na podlagi teh in še nekaterih drugih podatkov sklepa, da ima lastništvo stanovanja v postsocialističnih državah omejen potencial kot rezervoar premoženja. Tudi za Slovenijo velja, da se stanje lastniških stanovanj poslabšuje. Kljub temu njihove cene na trgu ostajajo skorajda nespremenjene, nepremičninski strokovnjaki pa večjih sprememb zaenkrat ne pričakujejo.