Novo vlado je Fides, skupaj s koordinacijo zdravniških organizacij, pričakal z malo modro knjižico; standarde in normative za delo zdravnikov in zobozdravnikov, ki jih doslej ni bilo, bo treba umestiti v kolektivno pogodbo. Konrad Kuštrin bi namreč svoj zadnji mandat rad končal s podpisom sodobne, evropsko usmerjene kolektivne pogodbe.

Slovenija in Fides sta po starosti vrstnika, vi ste na sindikalni sceni sedemnajsto leto. Lahko rečeva, da ste na zdravstveno politiko pomembno vplivali. Kako gledate na to obdobje, v katerem ste sodelovali s šestimi ministri za zdravje?

Položaj zdravstva in zdravnika je odraz razvoja naše družbe in države, ki sta se premalo spremenila. Včasih se mi zdi, kot da nismo zamenjali političnega sistema. Tisto, kar smo v Fidesu od vsega začetka ponavljali, se je doslej vedno izkazalo za utemeljeno. Nekatere stvari smo reševali konsenzualno, pri drugih smo morali uporabili sindikalne pritiske. Bili smo uspešni, tudi s tritedensko stavko leta 1996, ki smo jo izvedli tako učinkovito, da so pravila o tem, kaj mora zdravnik opraviti v času stavke, prenesena v zakon o zdravniški službi.

Večkrat ste že poudarili, da ni mogoče oblikovati zdravstvene politike brez sodelovanja zdravnikov. Kakšno pa bi bilo zdravstvo brez Fidesa?

Tega si skoraj nihče, pri tem mislim tudi na politike, ne more predstavljati. Naša vloga ni pomembna samo zato, ker ima država do zdravnikov skoraj ves čas slab in podcenjevalen odnos, pač pa smo opozarjali tudi na napake v sistemu, ki so jih bili prisiljeni popravljati. Javni zdravstveni sistem bi bil brez nas bistveno slabši, več zdravnikov bi ga želelo zapustiti, v sistemu pa bi bilo gotovo tudi več malverzacij in zlorab. Slednje se je še kako razraslo v državah vzhodno od nas, kjer je korupcija del sistema. To je najhujša mogoča napaka. Vidim, da je država v dvajsetih letih zašla, zdravstvo pa je še socialno, čeprav ima nekaj socialističnih primesi, ki niso dobre.

Povejte, prosim, kaj imate v mislih?

Na primer prepričanje ljudi, da mora biti zdravstvo na razpolago vedno, vsakomur, takoj in zastonj, tudi tistim, ki bi lahko kaj primaknili iz svojih žepov. Velika napaka politike je, da vsem vse vnaprej obljubi. Noben minister še ni bil toliko korajžen, da bi ljudi opozoril, da so za zdravje najprej odgovorni sami, druga na vrsti je država. Ko sem kot splošni zdravnik na začetku kariere delal v Bovcu, sem se trudil predpisovati res samo potrebna zdravila. Bil sem uspešen, saj so se čez pol leta iz lekarne pritožili, da jim je padel promet. Že takrat sem verjel, da zdravila pomagajo bolnim, da ozdravijo, ne morejo pa zdravila nadomestiti zdravja. Sedaj je na tem področju stanje še bistveno slabše. Predpisuje se preveč zdravil. To je razlog, da je Fides koordinaciji zdravniških organizacij predlagal specializacijo iz klinične farmakologije. Zdravstvena politika bi morala več delati na preventivi, dopovedati ljudem, naj skrbijo za svoje zdravje, ker bodo sicer plačali kakšno kazen tudi za zdravstvo, ne samo za promet. Vemo, da ljudje umirajo od predobre hrane, premalo gibanja in kajenja. Vse to bi se dalo preprečiti z zdravim načinom življenja. Z vzgojnega vidika bi bila potrebna vsaj minimalna participacija na zdravila, ki je ne bi plačevali tisti, ki z bornimi dohodki komaj preživijo.

Že slutim, da boste s to izjavo izzvali pravi polemični plaz tudi na račun zdravniških plač. Zaradi 40-milijonske luknje v zdravstveni blagajni je vse več predlogov, da bi zdravstveni sistem reševali tudi z zmanjševanjem dohodkov.

Vsa leta nam očitajo visoke plače, ki za redno delo to sploh niso. Vedno so nam mahali z dvema argumentoma: da bodo višje plače zahtevali tudi drugi sindikati in da bomo sesuli zdravstveno blagajno. Mi kar naprej opozarjamo, da je denarja v sistemu dovolj, da ga nepravilno porabijo ter da odteka v zasebne žepe. Ali je to odtekanje tudi potrebno in zakonito, pa naj presodijo za to pristojni organi. O vseh gradnjah v zdravstvu, ki so temeljile na številnih aneksih, se je sicer govorilo, a epiloga sploh ni bilo. Ost javnosti in medijev je bila vedno usmerjena v plače zdravnikov. Popolnoma sem prepričan, da je bilo to načrtovano, zato da se je pozornost javnosti odvrnilo od zlorab in drugih negativnih procesov, da so se lahko v miru odvijali naprej. Nobena skrivnost ni več, da so državo kradli dvajset let in jo še. Zagotovo se je to dogajalo tudi v zdravstvu, saj je to ena največjih blagajn v državi.

Tudi zdravniki soodločate pri nabavah materialov, opremi. Kirurg Marko Bitenc je sam povedal, da kot koncesionar zelo bedi nad ceno nabavljenega materiala. Se tako trudite tudi predstojniki v bolnišnicah?

Jaz se, vse nabavljamo preko javnih razpisov, pa je naš oddelek kljub temu dobro in sodobno opremljen. Obstajajo zdravstveni zavodi, kjer se več kot polovica nabav opravi mimo javnih razpisov. Tu je široko polje možne korupcije.

Poudarili ste, da se je politični sistem zamenjal, zdravstveni pa ne. V kakšni soodvisnosti ju vidite?

Politiki kupujejo glasove z obljubami, ki jih ni mogoče uresničiti. Zdravstvo je drago in bilo bi prav, da bi ljudem nalili čistega vina, kaj država sploh zmore. Ker to ni urejeno, mnogi sistem zlorabljajo. Poglejva samo nepotrebne preglede na urgenci, kamor nekateri pridejo tudi zato, da se hitreje vključijo v sistem diagnostike in terapije.

Opozarjate na slabo zakonodajo?

Zdravstvena zakonodaja je bila napisana dobro...

… leta 1992...

… ni je treba popolnoma obrniti na glavo. V mandatu ministra Boruta Miklavčiča in še vedno aktualnega predsednika vlade smo en mesec usklajevali zakon o zdravstveni dejavnosti. Dobro smo opravili, a je predlog ostal v nekem predalu, ker je bil prav gotovo preveč proevropski. Ko spremljam delovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, se vprašam, kdo kreira in vodi zdravstveno politiko. Ta trenutek očitno Samo Fakin, čeprav tako ne bi smelo biti. Niso racionalni, tu in tam priznajo, da so privarčevali kakšen milijonček. Vidimo, da so dobavitelji zdravil vedno isti, gotovo so v ozadju veliki interesi.

Tudi plačni sistem je ozko povezan z zdravstvenim sistemom in tu smo krepko zavozili. Ves čas smo opozarjali, da je plačni sistem slab, rigiden, da ne dopušča nobene diferenciacije, ne nagrajuje boljših in ne kaznuje slabših, pa nič. Zdaj je to potrdila še ocena OECD, ki je takšna, kot da bi jo napisal Fides.

Ko ste se leta 2008 pogajali z ministrom Gregorjem Virantom, ste predlagali 30-odstotni variabilni del plač. Zakaj s predlogom niste uspeli?

Ko je Virant postal minister, sem si preskrbel njegov govor v parlamentu in si podčrtal ključne stvari. A obljubil je eno, naredil pa drugo. Namesto sodobnega, evropskega plačnega sistema smo dobili samoupravni sporazum o plačah. Nam je uspelo vanj vključiti vsaj diferenciacijo glede na težke delovne pogoje, na osnovi analize, ki jo je opravila stroka. Žal pa je plačni sistem zaprt za napredovanja od 57. razreda naprej. V javnem sektorju nihče, ki ni funkcionar, torej ne umetnik, ne zdravnik, ne profesor, ne more doseči 60. ali 65. plačnega razreda, kar ni logično.

Vaš kolega Darko Žiberna, ki je bil tedaj državni sekretar na ministrstvu za zdravje, je na zadnji skupščini Fidesa gorko opozoril, da plačni sistem primerja zdravnika z dobro uradnico. Strinjali ste se, da je čas za spremembe.

Plačni sistem je slab, je pa prinesel enako mersko enoto za obračun plače, zato je bolj pregleden. Osnovni okvirji tako lahko ostanejo. Ker pa je zdravstvo neke vrste storitvena dejavnost, bi morali doseči diferenciacijo. Takratna pogajanja so trajala od leta 2002, čeprav bi jih lahko zaključili v treh mesecih. Pri ministru Virantu smo se zavzeli, da bi jih zaključili leta 2007, ko se o krizi še ni govorilo, niti je ni bilo na obzorju.

Ni šlo po vaših načrtih. Kdo je kriv, Virant ali sindikati?

Krivda je deljena. On je taktiziral, saj so bile plače med pogajanji zamrznjene, kar je pomenilo nekaj prihranka za državni proračun. Svoj del morajo prevzeti tudi sindikati. V glavah mnogih sindikalnih voditeljev je prepričanje, da je boljše, če nihče ne dobi nič, kot da bi nekdo dobil nekaj več. To nas je pripeljalo do tega, da se pogovarjamo o morebitnem grškem scenariju. Fides je v svojih pogledih na delovno pravo in tudi na sindikalne pravice vedno nekaj korakov pred drugimi sindikati. Pri plačah nam zato upoštevajo posebne delovne pogoje, dogovorili pa smo se, da nam bodo pripravili tudi standarde in normative za delo zdravnikov in zobozdravnikov.

Pripravljeni bi morali biti že konec leta 2008, skupaj s koordinacijo zdravniških organizacij ste jih izdali prve dni tega leta.

Tako slabega dialoga kot s to socialdemokratsko oblastjo nismo doživeli niti pri liberalnih vladah. Ker ni bilo politične volje, smo šli v akcijo sami. Miklavčič jih je imel v predalu, Marušič jih ni nikoli vzel resno. Standardi in normativi niso napisani sindikalno, ampak strokovno, saj so pri pripravi sodelovala strokovna združenja zdravniškega društva. Prav bodo prišli tudi delodajalcem, saj bodo jasno vedeli, kaj morajo zdravniki narediti za svojo plačo.

Če je tako, zakaj jih je politika varovala v predalu? Verjetno obstaja bojazen, tako kot pri javni zdravstveni mreži, da bi Fides v pogajanjih izkoriščal podatek, koliko zdravnikov primanjkuje.

Kot sem rekel, standardi in normativi so pripravljeni strokovno, ne sindikalistično. Politika pa bi se morala zavedati, da cilj, ki si ga Fides zastavi, vedno doseže. Tudi tokrat ga bomo, še posebej na primarnem zdravstvenem nivoju.

Prav zdravniki na osnovni zdravstveni ravni so bili najbolj oškodovani pri plačni reformi. V knjižici piše, da bodo imeli namesto sedanjih sedem za prvi pregled bolnika na voljo 12 minut. Mislite, da se boste s standardi in normativi lažje uprli očitkom politike o neučinkovitosti zdravnikov?

Prav to. Zato smo določili osnovni standard. Da pravimo plačnemu sistemu "samoupravni sporazum", potrjuje dejstvo, da se je o orientacijskih delovnih mestih glasovalo. Niso pomagali naši argumenti, da med zdravnikom pripravnikom, uvrščenim v 31. plačni razred, in diplomirano medicinsko sestro ne moreta biti samo dva plačna razreda razlike. Njihovega dela ne podcenjujem, je pa dejstvo, da sta zahtevnost študija in odgovornost pri delu neprimerljiva. Zdravnik po diplomi in opravljenem strokovnem izpitu zna pregledati pacienta, mu postaviti diagnozo ter mu predpisati terapijo in za to odgovarja, tudi kazensko. Posledice neprimerne uvrstitve zdravnikov so se pokazale takoj. Zanimanja za specializacijo družinske medicine ni več. Zdravnik družinske medicine je triažno sito, obesili so mu preventivo, zdravi bolnike, in ker bolnišnice hitro odpuščajo tudi resne bolnike, mora skrbeti tudi zanje. Vedeli in napovedali smo, kaj se bo zgodilo. Preobremenjenih družinskih zdravnikov direktorji ne nagrajujejo dodatno, čeprav za to obstaja zakonska podlaga. Dogovor o začasni ureditvi njihovega statusa smo dosegli z državnim sekretarjem Ivanom Erženom še v času ministra Miklavčiča, a je tudi ta obtičal v predalu.

Minister za delo Anton Rop je plače zdravnikov primerjal s sodniki, v zadnjih letih jih z visokošolskimi učitelji. Vi poudarjate, da bi radi dosegli za osnovo trikratno povprečno plačo, kakršno je povprečje v EU.

Vedno so nas skušali primerjati z drugimi poklici, največkrat s sodniki in profesorji, morda tudi z namenom vnašanja razdora med poklicne skupine. Ciljnega povprečja še nismo dosegli. Najbliže smo mu bili leta 2000, ko je bilo razmerje 1:2,8. V času zdravniške stavke so bile sodniške plače z dodatki bistveno višje od zdravniških. Predlog ministra Ropa o izenačitvi naših plač s sodniškimi se nam je takrat zdel primeren.

S šolniki nas ves čas enači Branimir Štrukelj.

Da s primerjavami nimamo težav, naj vam povem dogodek iz časa pogajanj. Gospoda Viranta je gospod Bobovnik po nekem televizijskem soočenju z mano vprašal, ali se bo še ukvarjal s politiko. Odgovoril mu je, da najverjetneje ne, ker je to posel, ki zahteva človeka 24 ur na dan, in da se je imel najlepše kot profesor na fakulteti za javno upravo, ker je takrat za štiri ure dela na teden dobil celo plačo.

Ne trdim, da je zdravniški poklic več vreden od drugih, je pa gotovo nekaj posebnega - več kot le poklic.

Imate v mislih kazensko odgovornost zdravnikov?

Tudi. Zdravniki smo zaradi napak ali domnevnih napak kazensko odgovorni. V zadnjih letih smo bili priča javnemu linču kolegov, še preden so bili postopki končani. To je za evropsko državo nezaslišano! Prepričan sem, da je bila za tem hujskaštvom tudi politična motivacija pritiska na zdravnike kot poklicno skupino.

No, vsi vemo, da smo zmotljivi, tudi zdravniki. Polemike pri zadnjih primerih so bile večplastne, dotikale so se tako sistema odgovornosti kot odnosa do bolnika, svojcev in ne izključno zdravniških napak. Da ne zaideva, lahko Fides pripomore k temu, da bi sistem sporočanja in obravnavanja napak v bolnišnicah zaživel?

Veliko blokado so povzročili prav javni linči. Sistem obstaja, Fides se trudi, tudi s standardi in normativi, da bi ustvarili pogoje, v katerih bi bilo možnosti za napake čim manj. Zdravnik mora imeti za bolnika dovolj časa, to je najpomembnejše. Priznam pa, da mnogi zdravniki šepamo v komunikaciji. Na vseh sestankih opozarjamo, da je odkrit odnos in pogovor z bolnikom najpomembnejši. Če se tu zatakne, se stvar zalomi in polomi. Poznam primere z nesrečnim izidom zdravljenja, a se to zaradi ustrezne komunikacije ni problematiziralo v javnosti.

Bo mala modra knjižica s standardi in normativi začetek pogovora z novo oblastjo ali boste ne glede na to preko Fidesovih zaupnikov zapisano skušali uveljaviti v praksi?

Naši kolegi jih morajo najprej prebrati in spoznati. Pričakujem, da bodo standardi in normativi postali del nove kolektivne pogodbe, ker so koristni za izvajalsko in delodajalsko stran. Tista politika, ki tega ne bo uvidela, je slepa. Vsekakor pričakujemo z novo vlado konstruktiven dialog.

Pokazalo se bo, koliko zdravnikov po teh kriterijih primanjkuje. Zaposleni zdravniki bodo zato bolj obremenjeni. Bo Fides zahteval dodatno plačilo za čezmerno delo?

Spremeniti moramo smer razvoja naše družbe kot celote. Če bomo iskali samo parcialne rešitve, bomo kar naprej le gasili požare. Mislim, da bi morali plačni sistem spremeniti z nekaj korenitimi popravki, v novo kolektivno pogodbo pa vgraditi standarde in normative. O tem, koliko zdravnikov manjka, v tej državi nimamo natančne analize.

Po mnenju ministrstva jih je petsto premalo, po mnenju zdravniške zbornice trikrat več.

Tak razpon dokazuje, da izračuni niso točni. Šele iz analize, opravljene na osnovi standardov in normativov, bo mogoče ugotoviti dejansko stanje.

Leta 2007 ste napovedali, da zdravniki "šele leta 2012 ne bodo tako zelo obremenjeni". Pa se ves čas pogovarjava o preobremenjenih zdravnikih...

Mislim, da se je večina bolnišnic na sekundarnem in terciarnem nivoju kadrovsko kar okrepila, izjema sta Ptuj, UKC Maribor in morda še kakšna, sicer je bila ta ocena kar natančna. Problemi so hudi na primarnem nivoju. Neverjetno se mi zdi, da Bohinj ne more dobiti družinskega zdravnika. Za to bi morali poskrbeti država in lokalna skupnost tudi z dodatnimi spodbudami.

Ste pri ocenah o pomanjkanju zdravnikov bolj previdni zaradi tako imenovanega interventnega uvoza zdravnikov iz republik nekdanje Jugoslavije? Na zadnji skupščini Fidesa sem slišala, da to potezo ministra Marušiča ocenjujete za nekakšen dumping.

Ne bojimo se konkurence. Tudi tam, kjer je zdravnikov dovolj, so dobro plačani. V Belgiji zdravnikov ne primanjkuje, a so kljub temu še enkrat bolje plačani kot v drugih državah EU. Tu ni nobene korelacije.

Dejstvo je, da pri nas nekateri direktorji raje zaposlujejo tuje zdravnike, ker jim ni treba priznati napredovanj in imajo zato za isto delo nižjo plačo. To do teh kolegov ni pošteno. Na koordinaciji zdravniških organizacij sem slišal pripombe kolegov predvsem na račun nepoznavanja slovenskega jezika. Koordinacija stališča o tem še oblikuje. Ljudje, ki sodelujejo v izpitnih komisijah, govorijo tudi o zelo slabem strokovnem znanju nekaterih tujih kandidatov. S tem se soočajo tudi v EU in oblikovala se je pobuda, da bi naredili črno listo medicinskih fakultet, ki producirajo zdravnike brez znanja.

Na zadnjem srečanju Evropske federacije zdravnikov v delovnem razmerju (FEMS) v Italiji je bilo slišati, da razvite države EU raje sprejemajo zdravnike od drugod, ker je izobraževanje predrago.

Če država dobi dobro izobraženega zdravnika, v katerega ni nič vložila, ki obvlada jezik države, kamor pride, je logično, da ga zaposli.

Kolektivno pogodbo boste torej odpirali z novo vlado.

Država bi morala imeti interes, ne samo, da obnovi kolektivno pogodbo, temveč tudi, da obnovi plačni sistem. Ko bi se lotili vseh področij, kjer bi lahko prihranili in na katera opozarjamo, v skrajni fazi pristanemo tudi na varčevanje pri osebnih dohodkih. Ne pa v razmerah, ko se je v javnem sektorju od leta 2008 do danes zaposlilo novih štiri tisoč ljudi.

Zakaj kolektivne pogodbe noben minister ni hotel odpreti? Strokovni direktorji bolnišnic mi pravijo, da bi bilo to nujno, saj bi prekinili sedaj nepotrebne benificirane delovne čase nekaterih specialnosti v medicini, delovni čas zdravnikov bi bil namesto 7 lahko 8 ur... Vi pravite, da bi že leta lahko imeli zdravniki tri dni dopusta manj.

To tudi meni ni jasno. Prihajamo v čase, ko se po mojem celo politika zaveda, da bo treba narediti radikalne spremembe. Spremenili smo državo, da bi živeli v boljši in bolj učinkoviti, kar socialistična ni bila, a to ne pomeni, da država ne bo socialna.

Kolektivna pogodba za zdravnike predvideva tri dni manj dopusta kot panožna, a ker velja pri upoštevanju kolektivnih pogodb hierarhija, je obveljala bolj ugodna. Zdravnikom že dolgo očitajo 65 dni dopusta, kot ga po pravilih sploh ni mogoče imeti. Direktorji so potrebovali leta, da so se prikopali do omejitve 55 dni, kolikor določa kolektivna pogodba. Počasi v vseh glavah dozoreva, da so spremembe potrebne, če hočemo, da bo država postala uspešna. Če ne, se bodo ponavljale zgodbe kot pri pokojninski in zdravstveni reformi, referendumih...

Mogoče pa politiki niso hoteli odpreti kolektivne pogodbe, dokler ste vi predsednik Fidesa?

No, potem bodo morali čakati... Je pa res, da smo vedno, ko smo kolektivno pogodbo odprli, nekaj dosegli in bomo še. Če se odpre samo tarifni del kolektivne pogodbe, se plače zvišajo, ostanejo iste ali se znižajo, če pa se odpre tudi normativni del, bi nasprotna stran lahko vzela vsaj tisto, kar ji skoraj ponujamo.

Pogosto opozarjate, da je nezdravstvenega kadra v zdravstvu preveč. Drugi vaši kolegi trdijo, da je administrativnega osebja premalo.

V bolnišnicah imamo gotovo preveč administrativno-tehničnega kadra, kar pa ni samo slovenska posebnost. Velik problem so srednje medicinske sestre, ki jih je doletela največja krivica v plačni reformi. Ponižali so jih na raven negovalk. Ocenjujem pa, da imamo preveč diplomiranih medicinskih sester, ki se ukvarjajo z vodenjem in organizacijo. Sem eden redkih zdravnikov, ki si to upa na glas povedati, ker imam na svojem oddelku, in tudi sicer, do njih lep odnos in spoštujem njihovo delo, zlasti tam, kjer so potrebna zelo specialna znanja, na primer na intenzivni terapiji, anesteziji, v operacijski dvorani in še marsikje. V zadnjih letih so se razrasle fakultete za zdravstveno vzgojo in ni skrivnost, da izobrazba ni najboljša. To je tabu tema. Zavedam se, da je visoko izobražen kader potreben, saj brez timskega dela v medicini danes ne gre. Ni pa prav, da zaradi pomanjkanja srednjih medicinskih sester trpi zdravstvena nega. Verjetno bo zbornica zdravstvene nege protestirala, ampak sam vidim, da prihajajo bolniki v operacijsko dvorano slabše pripravljeni, kot so pred leti. O tem nihče javno ne govori in se tudi ne vpraša, koliko to stane.

Kaj lahko pričakujemo, če boste odpirali kolektivno pogodbo? Dopuščate tudi drugo stavko zdravnikov v samostojni Sloveniji?

Če bosta šli obe strani, delodajalci in delojemalci, v pogajanja z argumenti in namenom, da je cilj skupno dobro, bodo pogajanja končana hitro, javnost in pacienti pa niti ne bodo vedeli, da se je kaj spremenilo. Lahko razumem, da je bila leta 1996 država mlada, politiki pa tako neizkušeni, da sploh niso verjeli, da bomo zares stavkali in pri tem vztrajali kar tri tedne. Upam, da je raven politikov, ki so v službi naroda, po dvajsetih letih taka, da do zaostritev ne bo prišlo. Imeli smo zdravstvene ministre, s katerimi se je dalo sodelovati. Pravi gentleman je bil Marjan Jereb, dokaj trd, a korekten pogajalec je bil dr. Andrej Bručan, z njim smo uskladili mnoge uredbe, pravilnike, zakon o zdravniški službi, ker smo se pogovarjali z dobrimi nameni, vedoč, da izboljšan sistem koristi bolnikom in omogoči lažje delo zdravnikom. Zelo dobro smo sodelovali z ministrico Mazej Kukovič, ki je leta 2008 zadnji hip rešila pogajanja, saj bi sicer zaradi Virantove rigidnosti verjetno stavkali.

Kako ocenjujete naš zdravstveni sistem?

Ni slab, ima pa nekaj anomalij, ki bi jih morali popraviti, da ne bi prihajalo do zlorab. Sedaj jih sistem dopušča, tisti, ki bi morali ukrepati, pa jih nočejo videti. Ker na vse to opozarjamo, je zagotovo za tako dober zdravstveni sistem zaslužen tudi Fides. Zato se večina zdravnikov še vedno vidi znotraj javnega sistema, mi pa nimamo nič proti zasebnikom, ki smo jih, kljub nekaterim pomislekom, kot četrtega člana sprejeli v zdravniško koordinacijo. Prepričan sem, da mora zgled resnosti, odgovornosti in racionalnosti priti od zgoraj. Če tako ravnajo najvišje oblastne strukture, potem nikomur v hierarhiji ne pade na misel, da bi postopal drugače. Žal danes takega zgleda na vrhu nimamo, zato je zlorab preveč. Mnogi si mislijo, "oni jemljejo štruco, jaz bom vsaj kos".

Podobno kot standarde in normative zavzame koordinacija zdravniških organizacij skupna stališča tudi ob drugih priložnostih. Včasih ste do ravnanja drugih partnerjev kritični. Niste se strinjali z ravnanjem predsednice zdravniške zbornice v primeru Nekrep, sedaj nasprotujete ideji zbornice, da bi zvišali potrebno število ur za ohranitev zdravniške licence.

Koordinacija je nastala pred davnimi leti, saj smo začutili, da je morebitna nesoglasja pametno reševati najprej za zaprtimi vrati. To ne pomeni, da moramo vsi enako razmišljati. S tem sodelovanjem se nobeden od štirih članov ne odpoveduje kritičnemu pogledu na drugega in tudi ne pričakujemo, da bi se združili v eni organizaciji. Zato nekatera mnenja ostajajo neusklajena, tudi glede števila licenčnih točk. Strinjamo se, da moramo imeti bolj kvalitetno izobraževanje zdravnikov, število točk za nas ni pomembno. Smo edina država, kjer lahko zdravnik, če ne doseže predpisanega števila točk, izgubi licenco. V tem delu bi morali spremeniti zakon o zdravniški službi. Naše koordinacije so zelo glasne in napete, ampak s tem prihajamo samo do boljših rešitev in rezultatov. Ena zadnjih pobud je bila specializacija iz klinične farmakologije, pa tudi sprememba pogojev za vpis na medicinsko fakulteto.

Po vašem prepričanju samo število točk ni dovolj za vpis na medicinsko fakulteto.

To gotovo ni dober način selekcije kandidatov. V Mariboru že imajo kombiniran izbor, v Italiji upoštevajo točke in psihološke teste, ki povedo tudi nekaj o človekovi duši. Zelo dobre rezultate imajo Izraelci. V zdravniškem poklicu je toliko kot znanje pomembna tudi človečnost, čustvena inteligenca. Bolnikom moramo, ob točni diagnozi in učinkoviti terapiji, na pravi način sporočiti, kaj jim je in kakšno naj bi bilo njihovo zdravljenje. Tu nas čaka še veliko dela.

Naj se po vašem mnenju novi zdravstveni minister takoj loti sprejemanja nove zdravstvene zakonodaje? Naj potegne iz predala že usklajen predlog zakona o zdravstveni dejavnosti?

Ja, tega ima v predalu, spremeniti pa bo moral tudi zakon o zdravstvenem zavarovanju, saj se monopol zdravstvene blagajne že kaže kot problematičen. Spremeniti mora zakon o zavodih, da jih bodo menedžerji lahko dejansko upravljali. O plačni politiki pa sva tako veliko povedala. Zato novemu ministru dela ne bo manjkalo. Če bo znal izkoristiti potenciale in voljo zdravniških organizacij, bo to lahko zelo hitro uredil. Verjetno bo neuspešen, če bo zadržan do zdravnikov in ne bo razumel, da zdravniki nismo le "čreda telet". Mi ne vodimo zdravstvene politike, načrtuje jo parlament. Minister se mora zavedati, da smo zdravniki izvajalci zdravstvenih storitev. Tako piše v zakonu in tako je v vsakodnevni praksi. Zato se čutimo odgovorne.

Dosedanji ministri so bili sociologinja, zdravniki, dva menedžerja. Kdo naj bo tokrat?

Če bi me vprašali na začetku moje kariere, bi bil moj odgovor zdravnik, kot naj bi bil zdravnik tudi direktor bolnišnice. Danes se mi to ne zdi več nujno potrebno. Pomembno je, kakšna politična opcija bo prišla na oblast oziroma ali bo ta politična opcija zdravstveni sistem uporabljala kot sredstvo ali mu bo služila.

Niste član nobene stranke, a ste napovedali, da se boste vključili v katero, ko ne boste več predsednik Fidesa. Je to napoved vstopa v politiko?

Zdi se mi, da je prav, da ima vsak državljan politično prepričanje, vsako je legitimno. Sem človek, ki mu ni vseeno, če vidim, da je nekaj narobe, to povem in skušam rešiti problem. Tako kot nisem vstopil v Fides z namenom, da postanem predsednik, in se je to zgodilo slučajno, bom vstopil v stranko, če bom, da družbi kaj prispevam.

Se morate v Fidesu zelo truditi za nove člane?

Zelo veliko je odvisno od Fidesovih zaupnikov. Mlajši kolegi so manj angažirani, a ne samo v sindikatu, tudi v drugih zdravniških organizacijah. Mogoče jih malo uspava, ker sodimo v tisto tretjino EU držav, v katerih imajo zdravniki začetniki več kot povprečno plačo. Razumem pa tudi, da se sindikalno ne upa izpostavljati nekdo, ki je po hierarhiji nizko. Ne, članstvo ne pada dramatično.

Bi sprejeli mesto ministra za zdravje, če bi vam ga ponudili?

Do sedaj sem naredil skoraj vse, da mi ta položaj ne bi bil ponujen.