Ob tem pa je poimenovanje novorojenčka po Snojevih besedah kulturno dejanje par excellence. Izbira imena pogosto kaže na narodno pripadnost staršev ali vsaj enega od njiju. "Če srečate Janeza, Črtomirja ali Hotimirja, ste lahko prepričani, da gre za Slovenca, saj druge možnosti skoraj ni," pojasnjuje Snoj. Zadnji dve imeni je namreč iz staroslovanske tradicije obudil slovenski pesnik France Prešeren, drugega sicer kot Kajtimar, Janez pa je svetopisemsko ime, a prirejeno na tako specifičen način, da je tipično slovensko.

Iz interaktivne baze imen in priimkov statističnega urada (podatki se nanašajo na 1. januar 2011) je na primer tudi mogoče ugotoviti, da Slovenci navdiha za imena niso pretirano iskali v političnih voditeljih oziroma njihovih ideologijah. Vlade se menjajo prehitro, da bi imele resnejši vpliv na podeljevanje imen, pravi Snoj, meni pa, da je nekaj vpliva na najbolj goreče zagovornike sistema imel socializem, ki je vendarle trajal skoraj petdeset let. V tem času je na svet prijokalo okoli štiristo Zvezdan, kar sicer ni čisto ideološko ime, vezano na peterokrako zvezdo, saj gre lahko tudi za poimenovanje po nebesnem telesu, a po Snojevem vedenju verni starši svojim hčerkam tega imena niso podeljevali.

Vendar pa pri nas po drugi strani imena Tito ni dobil skoraj nihče (statistična baza navrže osem zadetkov), medtem ko je Josipov v državi že nekoliko več. Snoj meni, da si ljudje imena Tito pravzaprav niti niso upali dajati svojim otrokom, Josip pa je bilo na Slovenskem običajno ime že pred vladavino Josipa Broza Tita in ni povezano z njegovim občudovanjem. To potrjujejo tudi statistični podatki: število Josipov v državi se je do 60. let sicer povečevalo, vendar pa je delež teh imen v celotni populaciji začel upadati že od 40. let prejšnjega stoletja dalje.

"Mislim, da se Slovenci nikoli nismo močneje zgledovali po svojih vladarjih, ampak bolj po svetnikih pa tudi raznih vzornikih," navaja Snoj. Kot lep primer vzorniškega vpliva navaja ime Vesna, ki je bilo do leta 1953, ko se je pojavil film z istoimenskim naslovom, pri nas zelo redko ime, nato pa je njegova pogostost močno narasla. "Film je bil zelo priljubljen, Vesna je bila 'luštna' deklica in nastal je modni trend, ki pa je kasneje spet zamrl," pojasnjuje Snoj.

Sicer pa Slovenci že od nekdaj navdih za imena najpogosteje črpajo iz dveh virov: nabora svetniških imen in staroslovanske tradicije. Pri tem so po Snojevih besedah starejša obdobja poimenovanj bolj dolgočasna, saj so Slovenci spadali v srednjeevropski kulturni krog, ki ga je v vseh porah prežemalo krščanstvo, imena pa so bila krščanska svetniška. Od 16. stoletja, ko je tridentinski cerkveni zbor prepovedal poganska imena, pa vse do nastanka sekularne države, za katero bi pogojno lahko šteli že Kraljevino SHS, so otroci na Slovenskem imena prejemali le s krstom, starši pa so lahko izbirali le med imeni rimskokatoliških svetnikov. V tem času je tradicija nesvetniških imen na Slovenskem popolnoma zamrla, obdržala so se le redka staroslovanska imena (na primer Stanislav, ker je bilo tako ime tudi enemu izmed mučencev).

Šele po prvi oziroma bolj izrazito po drugi svetovni vojni je bila na Slovenskem obujena tradicija podeljevanja staroslovanskih imen, večinoma pa smo jih pobirali od Srbov in Rusov, kjer jih pravoslavna cerkev ni prepovedala in so se obdržala.

Čeprav imena, ki jih starši svojim otrokom podeljujejo danes, na prvi pogled delujejo zelo fantazijska, Snoj pravi, da večina teh imen še vedno izvira od svetnikov, vendar pa so prenarejena bodisi preko tujih vplivov bodisi v slovenščini. Kaja na primer izvira iz Katarine, Kiara je pod italijanskim vplivom preoblikovana Klara. Drugi pomemben vir pa predstavlja ponovno oživljen nabor slovanskih imen, kot so Borut, Boris, Črtomir, Črt.

Ob tem Snoj pojasnjuje, da imajo ljudje sedaj sicer večjo svobodo pri ustvarjanju imen kot še pred stotimi leti, vendar so tudi takrat po podobnih principih - vendar neuradno - nastajala nova imena, ki so se uporabljala na ravni vzdevkov, hipokoristkov (čimbolj skrajšanih imen) in ljubkovalnih imen. Že takrat so težili h krajšanju imen (človeka raje kot s trozložnico pokličeš z dvo- ali še bolje enozložnico, pojasnjuje Snoj), iz Janeza je na primer nastal Jan. Pod tujimi vplivi pa so se na primer iz svetniškega Franciscus razvili Franc (nemški vpliv), Franko (italijanski), Franjo (hrvaški) in Ferenc (madžarski). Tako kot v preteklosti pa tudi danes velja, da Slovenci tuje vplive pri poimenovanjih sprejemajo predvsem iz tako imenovanega zahodnega kulturnega kroga, kamor spadajo demokratične države. "Seveda kakšni starši za svojega otroka izberejo arabsko, azijsko ali afriško ime, vendar gre predvsem za eksotično izjemo, naš kulturni krog, tudi kar zadeva osebna imena, ostaja predvsem srednje- in zahodnoevropski, to je romansko-germanski in slovanski," pravi Snoj.