General že ve

Kadrovanje, ali kot bi temu rekli v sodobni latovščini, smotrna uporaba human sources (človeških potencialov) je izjemnega pomena tudi v svetovni politiki. Še posebej, ko gre za vprašanje vojne in miru. Spomnimo se, kako so Američani poslali šefa mednarodne agencije za jedrsko energijo Baradeja iskat po Iraku Huseinovo orožje za množično uničevanje. Slaba kadrovska poteza, kajti Baradej orožja ni našel. Kako bi ga, ko pa Arabec Arabcu že ne bo škodil. Če bi Baradej hotel, bi orožje našel, Američani bi ga zbombardirali in jim ne bi bilo treba osebno z armado zasesti Iraka in tam sedem let iskati Huseinove jedrske bombe. To z Baradejem je bilo tako, kot bi dali volku čuvati ovce ali pa Strauss-Kahnu stražiti sobo, polno prelestnih devic. Primer pametnega kadrovanja pa je, denimo, namestitev nizozemskih vojakov v Srebrenico. Takoj ko je "poknila" prva srbska puška, so jo Nizozemci ucvrli in Srbom omogočili pokol nad muslimani, s tem pa je mednarodna skupnost dobila dovolj dokazov o zločinih Ratka Mladića, sicer ga ne bi nikoli videli v Haagu. Dobra kadrovska poteza je bilo pošiljanje našega predsednika Türka kot posrednika OZN na Vzhodni Timor. Takoj je tam naredil red. Slaba pa imenovanje Tonyja Blaira za nekakšnega mirovnega posrednika za Bližnji vzhod. Tony je obogatel, Izraelci pa so treskali po Palestincih s še večjim užitkom. A lotimo se ene najnovejših, najodmevnejših, najbolj genialnih kadrovskih potez. Arabska liga, ki se načeloma že 66 let najraje ne vmešava v čisto nič, je sklenila narediti mir v Siriji in vanjo poslala opazovalce. Da pa ti ne bi tekali naokrog kot izgubljene ovce, so jim dali tudi šefa, generala Mohameda Ahmeda Mustafo Al Dabija. Absolutno najboljša izbira. Mustafa Al Dabi je sudanski general in strokovnjak za zatiranje uporov. Ni ga Darfurca v Sudanu, ki ne bi kljub temni polti pozelenel in se začel tresti od strahu ob omembi generalovega imena. Ta je namreč v svoji bogati in slavni vojaški karieri dal pobiti toliko darfurskih upornikov in nedolžnih civilistov, da mu je res nemogoče očitati nepoznavanje problematike. Kot ekspert in ustanovitelj kazenskih ekspedicij, znanih kot džandžavidi, ki so mir po Sudanu širili s posebnimi metodami, kot so požiganje vasi, posiljevanja, požig poljščin, pobijanje humanitarcev, raketiranje begunskih centrov, je prav gotovo dovolj rahločuten in razumevajoč do sirskih upornikov. Že prvi dan svoje misije je po srečanju z obupanimi civilisti v zbombardiranem Homsu, kjer je bilo ubitih na stotine ljudi, tudi otrok, poročal, da v "mestu sicer vlada manjša zmešnjava, a da ni nič groznega in tragičnega". Kot opazovalec z bogatimi tovrstnimi izkušnjami je Sircem pojasnil, da je metoda zagotavljanja miru in stabilnosti, ki jo je ubral sirski predsednik Asad, zelo mila. Zato naj bodo veseli, da so Sirci in ne Darfurci, kajti šele potem bi videli, kaj pomeni "kri je tekla v potokih". Dabi je potolažil objokane sirske matere, da je z njihovimi najbližjimi vse v redu, saj je Asad izpustil petsto zaprtih, tisoč petsto pa jih je aretiral, kar je "standardni postopek, ko gre za umirjanje razmer". Generalovo strokovno oko ni v desetih dneh videlo vojaških ostrostrelcev, ne tankov, ne topov, ki bi streljali na civiliste. Torej jih ni. Če jih ni, potem ne morejo zagotavljati reda in miru, in ravno to bi lahko general Dabi očital sirskemu predsedniku: "Stari, brez zamere, ampak jaz bi nad upornike poslal letala, rakete zemlja-zemlja in bojne strupe, tako kot v Darfurju, pa bi jih rad videl, kako bodo nergali!" Poročilo opazovalcev Arabski ligi bo nedvomno vsebovalo ugotovitev, da je sirska demokracija v razcvetu, in nasvet, naj umakne trgovinsko blokado, kajti Sirci so lačni kruha, ne pa svobode.

Novorek

Moja generacija, rojena pred petdesetimi leti, je jezikovno čedalje bolj hendikepirana, jezikovni čas jo je kratko malo povozil. Če smo se nekako navadili, da danes za čas socializma govorijo svinčeni časi, čeprav je večina tistih, ki to razlagajo in jih poznam še s faksa, takrat svobodno frfotala kot metuljčki, pa se vse težje znajdemo v navalu novoreka. Če smo včasih rekli, da je nekdo pokradel podjetje, danes pravijo, da "se mu poslovni načrt ni izšel". Ne govori se o bančnem pohlepu, ampak o "prilagajanju poslovnim izidom". Američani so za bombardiranje Tripolisa rekli "humanitarna pomoč", Francozi so za nasilni izgon Romov uporabili izraz "človekoljubno vračanje ljudi v domovino". Odrekanju enakih pravic otrokom v istospolnih družinah pri nas pravijo "boj za ohranitev tradicionalne krščanske družine". Italijanski poslanci zahtevam, naj si zmanjšajo privilegije, pravijo "udar na poslansko imuniteto in avtonomijo". Toda pravi jezikovni šok sem doživel pred dnevi, ko sem prebral, da čilski šolski minister prepoveduje uporabo izraza Pinochetova vojaška diktatura, kajti pravilno se reče "vojaški režim pod vodstvom gospoda Pinocheta"! Če prav razumem, je bila to torej legalna in legitimna demokratično postavljena oblast. Tisoči Čilencev, ki so bili tedne zaprti na stadionu brez hrane in vode, so bili potemtakem "udeleženci športnega spektakla". Štiri tisoč mrtvih in pogrešanih Čilencev ni bilo ubitih v zaporih, ampak so "umrli zaradi zastrupitve z levičarskimi idejami". Ni bilo mučenja po zaporih, ampak je šlo za "krepitev telesa in duha s posebnimi metodami". Pinochet ni bil diktator, ampak "odrešitelj", sistem ni bil diktatura, ampak "prosvetljeni absolutizem", lakota, ki je vladala, pa "boj države proti debelosti plebsa". Čaka nas dolgo in mukotrpno pisanje povsem novih slovarjev.