Okoliš Capuanskih vrat je ena od neapeljskih "tržnic" delovne sile, kjer se srečata neformalno povpraševanje družin po gospodinjskih pomočnicah, varuškah in negovalkah ter ponudba imigrantk iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, v primežu brezpravnosti in izkoriščanja domovine in tujine. Njihova prisotnost zapolnjuje rastočo odsotnost socialne države.

Z Nino, Rusinjo pri petdesetih, ki v Neaplju živi že šest let, pijeva kavo v veličastni pasaži Umberto I. Nekoč osnovnošolska učiteljica ob Uralu se je za odhod odločila po ločitvi. Agencija ji je priskrbela dvotedenski vizum in po njegovem preteku je Nina potonila v "nevidnost", kjer je še danes. Kot negovalka je delala pri različnih "nonotih", kot jih imenujejo ženske. Mnogi so bili ljubosumni in jo obravnavali kot lastnino. Da so jo zaprli v stanovanje, pripoveduje, hodili za njo in nergali, kako odpira predale. Nekoč se je morala ob prihodu nonotovega brivca zakleniti, dokler je ni poklical iz sobe. Takšnega nadzora ni zmogla več. Zdaj ima končno svoje stanovanje in dela za različne "dobre" kristjane, se Nina prizanesljivo nasmehne.

Italija je bila še pred stotimi leti dežela milijonske emigracije v obe Ameriki in Avstralijo, po drugi vojni pa je delo v tovarnah na severu Italije in širše Evrope našlo na tisoče ljudi z zaostalega podeželja na jugu. Ta je v sedemdesetih letih doživel preobrat, standard se je dvignil tudi zaradi državnega razvojnega programa in se postopoma spremenil v območje priseljevanja. Sprva šibko priseljevanje žensk je po padcu berlinskega zidu okrepila izrazita imigracija z evropskega vzhoda.

Zakaj so jih v svoje domove kot negovalke in varuške množično privabile ravno južnoitalijanske družine, mi v svoji pisarni pojasni sociologinja Elena de Filippo, predsednica socialne kooperative Dedalus, vodilne v Kampanji za vprašanja priseljeništva in prostitucije. "Skrb za otroke in ostarele je nekoč temeljila na razširjeni družini, kar je državi seveda ustrezalo. Zanje so skrbele ženske, ki so ostajale doma, in tudi sicer je bila družina drugače organizirana. V devetdesetih letih je država sociali namenila občutno manj sredstev. Ponudba storitev se je tako zmanjšala, a povpraševanje po njih je ostalo, celo naraslo, saj se je prebivalstvo postaralo, živi dlje, življenje družin pa se je spremenilo, saj ženske hodijo v službo."

Po poteku vizuma "potonejo"

Tradicionalne razpoke med severom in jugom zevajo tudi na področju skrbstva. "Sever ima mrežo storitev," z nekaj jeze pove doktorica de Filippo, "pri nas pa je država praznino strokovnih ustanov nadomeščala z nakazili. Družini z invalidom denimo je nakazala denar, da lažje skupaj živijo. Zakaj? Gre za politično izmenjavo - jaz tebi denar, ti meni volilni glas."

V Italiji, ki že leta ni več obljubljena dežela, živi danes 4,5 milijona tujcev, kar je 7,5 odstotka celotnega prebivalstva (nekaj čez 60 milijonov). Več kot polovica je žensk. Kampanja ima največ priseljenk iz držav nečlanic Evropske unije. Ukrajink je skoraj 40 tisoč in statistike beležijo nove prihode iz bivše Sovjetske zveze. "Turistke" vstopijo z vizumom in pogosto preko dobro razpredene posredniške mreže predhodnic pridejo do dela pri družinah, kot negovalke ali varuške z njimi tudi živijo. Kampanja z Neapljem na čelu je labilen teritorij, ravno pravšnji za nezakonito imigracijo. Dokler je "vse v redu", nadzorni organi zatisnejo oko in pokrijejo uho. Po poteku vizuma ženske "potonejo", zato jim "skrito" bivanje pri družinah pride zelo prav. Družine bi jih po zakonu o priseljeniškem dotoku morale legalizirati, jim torej priskrbeti dovoljenje za bivanje, ki je pogoj za delovno dovoljenje.

A na jugu je ločnica med nezakonitostjo in kriminalom tanka in mnogim ustreza formalni "neobstoj" družinskih pomočnic, ker omogoča izkoriščanje in izsiljevanje. "Včasih se razvije skrajen sužnjelastniški odnos, tudi zato, ker se delavka naveže na skupno življenje. Pogosto noče prijaviti svojega delodajalca, češ da je dober človek, ker jo je vzel k sebi. V družini vidi na primer priletno mati, ki jo je zapustila. Na majhne otroke se pretirano naveže. Na ljudi, za katere mora skrbeti, projicira svojo nostalgijo. V družinah prevladajo osebni, asimetrični, neprofesionalni odnosi. Na slabšem je vedno imigrantka," pravi doktorica de Filippo.

Demokracija lakote

Večina imigrantk z vzhoda, ki v povprečju štejejo od 35 do 45 let, ima višjo ali visoko izobrazbo. Njihov socialni kapital je razpadel z njihovo državo in delovne izkušnje v novih ekonomskih okoliščinah, ki za dostojno življenje ne zadostujejo več, težko unovčijo. V Kampanji, kjer se brez klientelizma ne zgodi nič, se profesionalno realizirajo le redke.

S sanjami o spremembah v svojem življenju pripotujejo mlajše imigrantke. Tako je pred dvajsetimi leti z diplomo iz prava v žepu iz Varšave prišla Monika. Zaklepetava se v bližini železniške postaje, kjer si na stojnici ogleduje rabljene plašče za tri evre. "Kupi, Ukrajinka, buono," se ji dobrikajo maroški ulični prodajalci. Še vedno je varuška, o načrtih za prihodnost noče več govoriti. Nekdaj močna emigracija Poljakov se je umirila, ker se je veliko proizvodnje z zahoda preselilo tja. "Ljudje delajo. A bomo videli, kaj bo prinesel evro," pravi. Se bo vrnila? "Po tolikšnem času? Čeprav se mi že vsa ta leta zdi, da me tu gledajo kot neko čudno stvar."

Ko beseda nanese na železne čase, Ukrajinke ob Capuanskih vratih položijo prst na usta. In glasneje dodajo: "Demokracija nam je resda prinesla svobodo govora, toda z lačnimi usti ne moremo govoriti!" Tudi o svojih negotovih življenjih nerade spregovorijo. "Ni dela, nikjer, to napiši. In da slabo živimo. Da nas je oropala naša država in da nas izkorišča tujina," mi rečejo. Malo bolj se je ob kavi v župnijski kuhinji razgovorila Olga, profesorica ruske književnosti, doma iz Luganska. V Italiji čisti, lika in šiva že trinajst let. Živi v Castel Volturnu, severno od Neaplja. Vodi društvo Bereginja, ki med drugim organizira sobotno šolo za ukrajinske otroke.

"Ne hrepenim po starem režimu, toda včasih si mislim: Zakaj Stalin ne more vstati od mrtvih?" Z učiteljsko plačo sta takrat s hčerko preživeli, jedli. "Nekoč je bilo vse zastonj, zdaj moramo vse plačati, storitve pa ostajajo enake - slabe," pripoveduje. "Ker edinole ženske v Italiji dobijo delo, so one prisiljene oditi. Včasih se jim pridružijo otroci in možje, toda če za njih ni dela, se morajo vrniti. Mnoge družine sčasoma razpadejo. To je naša tragedija." Sama je nameravala hčerko zapustiti le za osem mesecev. V tem času je hotela zaslužiti za odplačilo dolga ob nakupu stanovanja in za hčerkin študij. V Italiji si je izposodila nov denar in osem mesecev je preraslo v trinajst let.

Z odločitvijo o emigraciji se hkrati postavi tudi vprašanje o dnevu vrnitve. "Nihče ne odide za vedno," se modro nasmehne Olga. "Ko sem se prvič vrnila domov in videla bedo, sem takoj spet odšla. V Ukrajini ne moreš ničesar več plačevati na obroke. Za posojila zaračunajo tudi do 35-odstotne obresti! Kot da smo dežela bogatašev! Veliko naših je ostalo v Italiji, ker so si uspeli urediti življenje. Vsak si reče, vrnil se bom, doma sem kupil zemljišče, zgradil četrtino hiše, vrnil se bom. A naš dan se oddaljuje. Bojimo se, da bi vrnitev pomenila ponovni odhod."

Priseljevanje v Kampanjo, najrevnejšo deželo v Italiji, v katero nihče več ne investira, kjer se razlike med revnimi in bogatimi poglabljajo in ki jo z ene plati močno nadzira camorra, kot zelo kočljivo vidi Giancamillo Trani iz kampanjske Karitas, zelo dejavne na področju imigracije. "Toda priseljenci raje ostanejo tu. Nekoč sem vprašal starejšo Ukrajinko, ki je prišla prosit za delo, zakaj kljub bedi ostaja. Rekla mi je, da lahko tu vsaj vsak dan jé. Komu služi takšna imigracija, ki se hoče najesti, potem pa jih vidimo na ulicah umazane, pijane in zapuščene? Mesto ima dovolj svojih revežev." Živeti osebni polom v mestu z milim podnebjem in nizkimi cenami je očitno znosnejše.

Sram jih je - pred tabo

Popoldne pred velikimi vrati v starem delu mesta čaka truma ljudi, da se odpre menza sester matere Terezije. Na obrok gredo tudi "Capuanke". Tudi Nataša, ki je ostala brez none in strehe nad glavo. Zaposlitev žensk je vezana na "obdobje" v življenju neke družine; na rojstvo otrok, ki jih bo treba paziti za nedoločen čas, ali na bolezen ostarelega družinskega člana. Ko umre, ostanejo negovalke čez noč na cesti, prepuščene negotovosti. Tisti dan v menzi naštejejo blizu dvesto ljudi, v glavnem tujcev, približno šestdeset je vzhodnjakinj. Nekatere "Capuanke" si nenadoma premislijo in nočejo na kosilo. "Sram jih je," mi reče Nataša, "pred tabo."

V gruči ugledam znane obraze, ki sem jih pred dnevi videla v prenočišču za brezdomce La Tenda. Olgo, pianistko in skladateljico ukrajinskih popevk, z artritičnimi prsti, bele frotiraste nogavice v roza natikačih, z nabuhlim obrazom in s hudim zobobolom. Čokato Rusinjo, ki je pestovala potepuško mačko. V dormitorij jih pošljejo iz centra Help na železniški postaji. Lani je v centru za prenočišče zaprosilo več kot šeststo tujcev, od tega okoli sto trideset žensk, večina Ukrajink, starih od 45 do 65 let.

"Ko jih vprašamo po statusu, se skoraj vse deklarirajo za vdove ali ločenke," pravijo v centru. "Na cesti so ostale, ker je umrl njihov delodajalec. Ponudimo jim 'nočitveni' paket 15 dni, one pa si v tem času skušajo poiskati novo zaposlitev. Mnogim ne uspe in se vrnejo. In veliko jih ima težave z alkoholom. Z njimi se skušamo pogovoriti, jih napotiti k zdravniku, a zaman."

Medtem ko družina z denarjem imigrantk doma preživi, mnoge v tujini socialno in ekonomsko drsijo navzdol. Skupinski prizori zapijanja na ulicah niso redki in v centru Help ne skrivajo zgroženja nad takšnimi ekscesi. Pogosto se v centru najprej oglasijo same, drugikrat pa v družbi mlajšega moškega, ponavadi Magrebčana. Svetlo-temno tovarištvo zrelosti in mladosti je med imigranti zelo pogosto.

Zaničevanje nad "slovanskimi pijandurami" precej ostro izrazi La Colombiana, ki že dvajset let vsak večer v družbi dveh visokih Magrebčank postavi svoj stolček ob Nolanskih vratih. K njej me napoti socialni delavec Andrea Morniroli, ki pozna prostitucijo do obisti. Sredi klepeta se v večer primaje ženska s steklenico v roki. Petdesetletna Kolumbijka, dama v svojem poklicu, je neprizanesljiva: "Slovanke so največji izmeček na svetu. Nacedijo se ga in potem gredo s človekom in z živaljo. Še 'puttane' niso, da bi to opravile s stilom. Navadne candre so!"

"Glavnina prostitutk na neapeljskih ulicah je Romunk, Bolgark in Albank. Ukrajink ne boste srečali, tudi zato, ker so starejše. Veliko jih brez dela in denarja ostane na cesti. Nekatere prespijo na trgih, v zapuščenih hišah, in opravijo tam, na skrivaj," v svoji pisarni na mestni občini razloži Andrea Morniroli. Pri že omenjeni kooperativi Dedalus vodi projekt La Gatta. Mačka je tudi ime kamperja in ekipe, ki že dvanajst let na terenu "sondira" prostitucijo transseksualcev, mladoletnikov in imigrantk.

Albanke so zelo zgovorne

Po mnogih pogovorih se smem na nočnem obhodu pridružiti Elizabeti in Karmen, nigerijski in romunski socialni delavki. Preden voznik Carlo obrne ključ, naložimo še posode s slanimi in sladkimi piškoti, kondome, vzamemo termovko s kavo in plastenko ledenega čaja. To ponudimo najprej skupinici Albank in Romunk na parkirišču ob visokih in še razsvetljenih stolpnicah upravnega centra. Albanke so stare poslovne mačke in zelo zgovorne. Ena nam v isti sapi pripoveduje o sinovem rojstnem dnevu in novem klientu, poročenem poslovnežu, ki zaradi nje v službi ostaja do večera. Mimogrede pozdravimo plavolaso Poljakinjo, ki nima časa za nas, avtomobili čakajo za našim kamperjem. "Tokrat je bila res dobre volje in nenavadno zgovorna," pripomni Karmen, ki sproti skrbno beleži imena in pogovore. Kdo danes dela in kdo ne, kdo je nov, kdo se je vrnil. Ekipa pozna vse, njihove zgodbe, družinske razmere.

Carlo nato parkira ob bolgarski dvojici - teta in nečakinja z ipodom na ušesih. Obilna teta spusti plaz psovk nad "romsko kurvo", ki stoji nekaj metrov pred njimi. Slutimo precejšnjo ljubosumnost, Rominja je namreč izjemno priljubljena, naredi marsikaj za malo denarja. Vdrla je celo v Bolgarkino delovišče, dvorišče neke trgovine, za katero ji zvodnik pobere odstotek za najemnino. Ob bencinski črpalki srečamo še eno staro znanko, Albanko. Ob besedi Slovenija se ji razjasni obraz. Spomni se hribov in velikega jezera, imena mest ne. Rada posluša slovensko glasbo, pravi, in zelo pogreša slovensko kuhinjo.

Obhod zaključimo pri močno naličenih mladoletnih Nigerijkah. Z delom na ulicah morajo odslužiti velikanski dolg, ki se je nabral med potovanjem v Evropo in znaša tudi do 50 tisoč evrov. Koliko moških bo to, vprašam Karmen. "Njihova tarifa je 5 evrov, zdaj pa računaj." Razdelimo jim še nekaj letakov z navodili "lepega vedenja" na ulici: pazijo naj na urejen videz, pozimi naj se toplo oblečejo, plastične embalaže naj ne mečejo v ogenj, smeti in rabljene kondome naj pospravijo za sabo. Na zadnji strani so napisane koristne telefonske številke, brezplačni ginekolog, pravni svetovalec.

Na svojem popotovanju izkušena Mačka tistim, ki jih sreča, ponuja predvsem oporo. Ali kot pravi Karmen: "Ne gre za miloščino. Vsak opravlja delo, ki si ga je izbral. Puncam hočemo le povedati, če potrebujete pomoč, smo tu za vas."

Imigrantke - družinski bankomat

Kakšen sloves na splošno uživajo priseljenke z vzhoda, še vprašam gospoda Tranija, ki vidi izrazito žensko imigracijo v vsej njeni človeškosti. "Če danes za mnenje o priseljenkah vprašate Neapeljčana, bo rekel, da gre za lahko žensko. Toda one niso na lovu za avanturami. So ljudje v stiski!" Kakšen nono se s svojo negovalko tudi poroči ali ji celo zapusti stanovanje, čemur se gospod Trani ne čudi. "Negovalka je pogosto edina družba starostnikov, ker otroci zanje nimajo več časa. Zato se ne smejo jeziti, če del premoženja dobi tujka. Poznam ljudi, ki so zavrgli svoje, ker so jih Slovanke čisto obnorele. Toda večina žensk prihaja v najbolj zrelih letih, razumete! In mnoge v zelo žalostnem stanju. Černobil je povzročil pravo nacionalno tragedijo."

Natali, ki že več kot deset let živi v Neaplju, je v Ukrajini prebolela raka na dojki. Zdaj se je pojavil na očeh. Misel na bolezen odganja s požrtvovalnim delom pri kooperativi Dedalus, ki poskuša z brezplačnimi storitvami - izobraževanjem, pravnim svetovanjem imigrantkam in družinam delodajalcem - profesionalizirati trg družinskih pomočnic. Enake storitve ponuja tudi Natalijino društvo Donne dell'est, Ženske vzhoda, ki deluje nedaleč od Capuanskih vrat. Toda brezplačna pomoč ogroža tiste, ki služijo s stisko imigrantk. Natali je telefonsko številko zamenjala že dvakrat in kjer se zbirajo vzhodnjakinje, si ne upa več deliti svojih letakov.

Po njenem mnenju je ključno posredovanje pravih informacij že v državi odhoda. "Naši ljudje morajo temeljito premisliti, ali se splača zapustiti dom. Preprosto se nočejo zavedati, da jih hočejo mnogi z lažmi o boljšem življenju zvabiti v tujino. Na našem društvu se zadnje čase oglašajo cele družine, kar je novost. Prihajajo iz Sibirije, Kirgizije, vedno na enak način, s turističnim vizumom. Toda ali si lahko množica ljudi pri taki revščini privošči štirinajstdnevno potovanje po Italiji, ki ga ponujajo slamnate turistične agencije? Naše oblasti nočejo videti ne, koliko jih je odšlo, ne, ali se je kdo vrnil. Koliko časa nas bodo še izkoriščali?"

Na društvo se je po pomoč zatekla tudi molčeča družina iz Baškirije, mama, teta in polnoletni sin. V Italijo so prišli, da bi zaslužili za sinov študij in odplačilo hipoteke na hišo, v kateri so pustili bolnega očeta. Neka posrednica za delo, ki jo Natali dobro pozna, je več kot petdesetletno mamo poslala pomivat v restavracijo, kjer ni mogla dohajati osemnajsturnega delovnika. Teta je pristala pri neki družini, kjer so se nad njo spolno izživljali. Sin, nevajen mediteranskega sonca, je delal na plaži in zbolel za sončarico. Vsi trije so ostali na cesti, brez vsega.

Na društvu so na hitro organizirali zbiranje denarja, na Karitasu so dobili oblačila in hrano. A kakšne korenite rešitve se niso pokazale. Pred prazniki Natali po telefonu povprašam, kaj se je zgodilo z baškirsko družino. Da so zbrali dovolj denarja in jih poslali na drug konec Italije, v varno hišo. Novo leto so tako dočakali skupaj, v miru, na toplem.

Veliko žensk ob Capuanskih vratih pravi, da so prišle zaslužit za zdravila, operacijo, poroko otroka, za podkupnino, ki jo je treba odšteti na roko, če hočejo njihovi otroci dobiti službo, za nakup gospodinjskih aparatov ali oblačil za vnuke. Ne zase. Imigrantke so očitno družinski bankomat. Tudi skoraj petdesetletna Moldavka Galina se je svojemu življenju odpovedala za bolnega moža in štiri odrasle otroke. V Italiji živi že dvanajst let in je trenutno brez dela. Iz Rima jo je pregnala bridka izkušnja. "Skrbela sem za neko znervirano nono. Nekoč sem začutila hude bolečine in šla na urgenco. Še prej sem noni skuhala, obvestila domače, da me bodo v bolnišnici zadržali, ker sumijo na infarkt. Ko sem se vrnila, sem našla svoje stvari pred vrati. Tudi izplačali me niso. Kot zadnji klošar sem spala po parkih. Zelo me boli, da sem to doživela pri svojih letih." Kljub temu da se na severu zasluži bolje, tudi do 900 evrov mesečno, je Galina izbrala Neapelj, kjer vzhodnjakinje dobijo največ 500 evrov mesečno.

Na trg prihaja že tedne. "Iztrošena sem. Imam vse dokumente, leta sem plačevala prispevke in upam, da bom lahko tu vsaj dostojno pokopana. Bremena sedem tisoč evrov, kolikor stane prevoz trupla, svoji družini nočem naložiti." Galini zmanjkuje denarja. Spi pri rojakinji, ki ji za žimnico na tleh v prostoru s komarji in glodavci vzame pet evrov na noč. "Na srečo imam te," odpre usta z zlatimi zobmi. "Ženske moramo biti realne. Živeti moramo z obema nogama na trdnih tleh in ne smemo si želeti nič več kot to, kar imamo, kar lahko dobimo. Sanjati nam ni dovoljeno."