Kljub temu, da je bila v zadnjem letu sprejeta množica ukrepov za rešitev evra, ti očitno niso bili dovolj in potreben je bil resnejši korak naprej. Kriza je iz dolžniške prešla v sistemsko, in ker je pred Evropsko unijo z morebitnim potopom evra dejansko na kocki njen obstoj, so se evropske države vendarle zavezale k strožjim pravilom na področju javnih financ.

Nemški kanclerki Angeli Merkel in njenemu francoskemu kolegu Sarkozyju je uspelo doseči avtomatične sankcije proti državam, ki ne bodo spoštovale pravil. A ta zadnji ukrep, ki naj bi rešil evro, po mnenju nekaterih ne bo dovolj, je pa pomemben mejnik na poti v gospodarsko in politično unijo.

Fiskalni pakt kot vrhunec

Kako bo stvar delovala v praksi? Fiskalni pakt bo potrjen v obliki mednarodne pogodbe predvidoma marca letos in bo zakoličil nekaj novih pravil glede strukturnega primanjkljaja ter uvedel praktično avtomatične sankcije v primeru nespoštovanja pravil. V bistvu je pakt kulminacija vseh ukrepov za izboljšanje stanja, ki smo jim bili priča v zadnjem letu dni, in njihova nadgradnja.

Že doslej je namreč Unija ukrepala proti državam, ki imajo prevelik javnofinančni primanjkljaj - v tem trenutku je takih kar 23 od 27 članic Unije, med njimi tudi Slovenija. Izjema so le Finska, Švedska, Luksemburg in Estonija. Vendar pa doslej kakih finančnih sankcij, ki so običajno najbolj učinkovite, za države kršiteljice ni bilo, skorajda povsem zanemarjen je bil tudi kriterij javnega dolga. EU je zato lani sprejela tako imenovani šesterček, šest zakonodajnih aktov, ki krepijo pakt o stabilnosti in rasti. Spremembe so stopile v veljavo 13. decembra, torej le nekaj dni po omenjenem vrhu EU.

Šesterček predvideva finančne sankcije za države, ki ne spoštujejo pravil niti priporočil glede primanjkljaja (najprej obrestni depozit v višini 0,2 odstotka bruto domačega proizvoda, ki se lahko preko neobrestnega v skrajnem primeru spremeni v globo), uvaja pa tudi postopek v primeru prekomernega javnega dolga. Bruselj je bil preveč osredotočen zgolj na primanjkljaj, medtem pa je zadolženost držav rasla preko vsej dovoljenih meja. Tako je dolg Grčije narasel na neverjetnih 157 odstotkov BDP, dolg Italije na 120 odstotkov BDP, Irske na 106, Portugalske na 99 in Belgije na 96 odstotkov BDP. Po novem bodo morale države, katerih dolg presega 60 odstotkov BDP, v treh letih zmanjšati znesek "presežka" dolga za vsaj eno dvajsetino na leto.

Nov fiskalni pakt, ki pa predvideva poglobitev fiskalne integracije, sedaj določa novo fiskalno pravilo, po katerem morajo biti proračuni uravnoteženi ali v presežku. Ne govorimo več zgolj o dovoljenem triodstotnem primanjkljaju, temveč o strukturnem primanjkljaju (to je primanjkljaj, ki ne upošteva učinkov gospodarskega cikla - torej močne konjunkture ali recesije), ki na letni ravni ne bo smel preseči 0,5 odstotka nominalnega BDP. Kot predvideva osnutek mednarodne pogodbe o fiskalnem paktu, bo odstopanje možno v primeru izjemnih ekonomskih okoliščin, višji strukturni primanjkljaj bo dovoljen tudi državam, ki imajo dolg občutno pod 60 odstotki BDP. Trenutno najnižji dolg beležijo Bolgarija (17 odstotkov), Romunija (34 odstotkov), Litva (40 odstotkov), Slovenija (43 odstotkov), Slovaška (44 odstotkov) in Danska (46 odstotkov).

Pri vsem tem je ključno to, da pakt predvideva "avtomatične" sankcije. Takoj, ko evropska komisija ugotovi, da je država članica presegla dovoljeno mejo, avtomatično sledijo posledice, razen če jim države članice območja evra ne nasprotujejo s kvalificirano večino.

Omenjeno pravilo glede strukturnega primanjkljaja bo morala vsaka država, torej tudi Slovenija, uvesti v nacionalni pravni sistem na ustavni oziroma tej enakovredni ravni, nad čimer bo bedelo sodišče EU. Hkrati bo morala vsaka država opredeliti samodejni korektivni mehanizem, ki se bo sprožil v primeru odstopanja od pravil. Pomembno je še, da bo lahko katerakoli stranka v sporazumu, če bo menila, da druga stranka ne spoštuje pravil, zadevo predala sodišču EU.

Da gre za poglobitev evropskega povezovanja, govorijo v paktu poudarki o tesnejšem ekonomskem upravljanju. O vseh resnejših strukturnih reformah se bodo države med seboj pogovorile, vsaj dvakrat letno pa bo potekal vrh evroobmočja.

Preden se posvetimo nekaterim dilemam, povezanim s fiskalnim paktom, naj omenimo še dvoje zadev, ki naj bi pripomogle k stabilizaciji razmer v povezavi s skupno evropsko valuto. Najprej, države območja evra so se v novembru in decembru dogovorile o krepitvi instrumentov za stabilizacijo. Tako je okrepljen sklad za zaščito evra (evropski instrument za finančno stabilnost - EFSF), kar je bilo nujno zaradi Italije. Sklad ima trenutno za 440 milijard evrov posojilne zmožnosti, ta pa naj bi se še povečala. Po mnenju šefa evrske skupine Jean-Clauda Junckerja najverjetneje ne bo dosegla tisoč milijard. Sklad bo tako še naprej dejaven pri financiranju programov finančne pomoči, ki so že v teku - gre za pomoč Irski, Portugalski in drugi paket pomoči Grčiji -, in bo deloval do sredine leta 2013, ko naj bi ga nadomestil stalni evropski mehanizem za stabilnost (ESM). Ta naj bi začel delovati julija 2012, torej prej, kot je bilo načrtovano, pri čemer pa se bo v okviru EMS v nujnih primerih odločanja o finančni pomoči spremenilo tudi glasovanje: namesto soglasja bo potrebna kvalificirana večina 85 odstotkov glasov.

Pomembna novost je tudi koordinacija priprav nacionalnih proračunov, tako imenovani evropski semester. V januarju komisija oceni gospodarski položaj in predlaga smernice glede makroekonomske in fiskalne politike, strukturnih reform in ukrepov za krepitev rasti. Do aprila bodo morale države predstaviti svoje načrte, junija pa bo komisija za vsako državo podala konkretna priporočila, ki jih bo ta seveda morala upoštevati. Ker gre za izredne razmere in da bi imele države dovolj časa za pripravo svojih reformnih načrtov, je komisija že novembra podala oceno stanja in opozorila, da se je okrevanje evropskega gospodarstva zaustavilo. Napovedi kažejo, da bo BDP v Uniji stagniral še velik del letošnjega leta. Rast naj bi znašala le 0,5 odstotka BDP, kar pomeni, da ponovne recesije ni mogoče izključiti.

Države bodo pod pritiskom

Medtem ko torej čakamo na učinke okrepljenega sklada za zaščito evra in medtem ko bruseljska administracija pričenja z evropskim semestrom, pa so se vzporedno že začeli pogovori o konkretni podobi fiskalnega pakta. Ta naj bi bil podpisan marca v obliki mednarodnega sporazuma.

Dokument pripravlja posebna ad hoc skupina okoli stotih delegatov: po trije predstavniki vsake države ter prav toliko iz komisije, parlamenta in Evropske centralne banke. Skupina se je prvič sestala pred novim letom, drugi sestanek je potekal včeraj.

Slovenijo je zastopal veleposlanik pri EU Rado Genorio, Alenka Jerkič s finančnega ministrstva ter še pravnica na slovenskem stalnem predstavništvu pri EU Maja Peternel. Osnutek sporazuma ima za zdaj le osem strani in 14 členov. Gre torej za kratek dokument. Veljati bo začel - kot je navedeno v osnutku -, ko ga bo ratificiralo devet članic evroobmočja, kar pomeni, da se ne bo čakalo na ratifikacijo vseh pristopnic. Nedvomno tak pristop pomeni hitrejšo uveljavitev sporazuma.

Kot je za Objektiv povedal Genorio, vsi ukrepi in postopki kažejo, da ni dvoma, "da se EU poskuša izviti iz težav dolžniške krize ter postati ekonomsko in politično še močnejša, četudi z drugačnimi pravili in v drugačni obliki". Pri tem pa je po njegovem ključno, da države članice, vključno s Slovenijo, opravijo domačo nalogo.

Prav doslednost pri izvajanju je po mnenju ministra za razvoj in evropske zadeve Mitje Gasparija bistvena za uspeh. Kot je povedal, bodo ostrejša fiskalna pravila - za razliko od dosedanjih dogovorov - zaradi nasprotovanja Velike Britanije implementirana izven prava EU v obliki mednarodne pogodbe, zaostrovanju obstoječih pravil pa se bodo države morale prilagoditi. "Pri tem pa je nujna doslednost pri izvajanju, brez izjem po državah," je izpostavil.

"Menimo, da bodo države članice, zlasti države območja evra, ki se ne bodo držale dogovorjenih pravil, ki so bila in ki še bodo oblikovana v njihovo dobro, pod velikim pritiskom, tako s strani finančnih trgov kot tudi zaradi dogovorjenih mehanizmov sankcioniranja EU," je poudaril Genorio in pristavil: "Nenazadnje pa bodo te države pod pritiskom tudi doma s strani svojih državljanov."

Po njegovem "isto velja tudi za Slovenijo", kjer je treba "nujno in čim prej" doseči soglasje o potrebnih spremembah v spremenjenih finančnih in gospodarskih okoliščinah ter sprejeti potrebne reformne ukrepe - tako zaradi državljanov kot tudi mednarodnega okolja, ki ocenjuje Slovenijo glede na sprejete ukrepe in izvedena dejanja. "Kako nam bo uspelo, je torej v prvi vrsti odvisno od nas samih," je sklenil.

Britanci se paktu ne bodo pridružili

Fiskalnemu paktu se bodo pridružile vse članice evra ter po pričakovanjih tudi vse druge članice EU razen Otoka. Velika Britanija se sporazumu ni pridružila, prav zaradi njenega nasprotovanja pa pakt ne bo sestavni del spremenjene pogodbe EU. Britanski premier David Cameron je hotel na vsak način zaščititi interese največjega evropskega finančnega središča - londonskega Cityja, kjer niso navdušeni nad strožjo regulacijo finančnega sektorja, še manj nad morebitnim davkom na finančne transakcije.

Cameron se je moral po vetu na dogovor za rešitev krize evrskega območja soočiti s hudo kritiko svojega namestnika Nicka Clegga. Ta je namreč prepričan, da Velika Britanija s tem tvega svojo marginalizacijo in izolacijo znotraj EU. "Ne bi rekel, da je to dobro za tiste, ki imajo službe v Cityju ali kjerkoli drugje. Ne bi rekel, da je to dobro za rast. Ne bi rekel, da je to dobro za družine po državi," je dejal.

Kljub vsemu so evropske države Britanijo povabile na usklajevanja o fiskalnem paktu. Ta je vabilo sprejela in sedaj v tehničnih pogajanjih o meddržavnem sporazumu sodeluje kot opazovalka.

Ali pakt posega v suverenost držav?

S fiskalnim paktom oziroma s fiskalno unijo nekateri povezujejo odpovedovanje suverenosti v fiskalnih zadevah. Konec koncev bodo morale države nova fiskalna pravila vključiti v svojo ustavo. Vse tesnejša unija potemtakem ni mogoča brez odpovedovanja suverenosti in učinkovite fiskalne unije si po mnenju nekaterih ni mogoče predstavljati brez posega v suverenost članic pri odločanju o nacionalnih proračunih.

Kot je za Objektiv poudaril minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari, "suverenost držav ni ogrožena, saj ostajajo nacionalni parlamenti pristojni za sprejetje nacionalnih proračunov". "Pravila igre pa so strožja predvsem pri nadzoru izvajanja ukrepov in izpolnjevanja zavez. Za kršitelje so predvidene denarne globe," je dodal. Na vprašanje, ali se odpirajo dileme z vidika suverenosti držav, pa je odvrnil: "Dilem tu ni."

Vprašanju suverenosti se seveda ni mogel izogniti predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki predlaga evropsko zakonodajo. Pojasnil je, da bodo proračune še naprej pripravljale posamezne vlade, o njih pa odločali nacionalni parlamenti, a bo komisija lahko podala svoje mnenje in zahtevala spremembe. Tako bodo imeli parlamenti prvič vpogled tudi v pripravo proračunov v drugih članicah. Po njegovem sedaj potrebujemo tako "nacionalni demokratični proces" kot tudi "evropski demokratični proces".

"Potrebujemo oba," je poudaril Barroso, saj demokracija ni mogoča le v okvirih nacionalne države. Slednjo bo treba dopolniti z demokracijo Evropske unije, v nasprotnem primeru bomo materialno, pravo suverenost predali trgom in finančnim špekulantom, ki pa niso podvrženi nobenemu demokratičnemu nadzoru.

Vprašanje suverenosti je prišlo še bolj v ospredje ob zamisli o skupnih evropskih obveznicah. V Bruslju priznavajo, da bi lahko te tako imenovane obveznice za stabilnost pomenile korak "k deljeni fiskalni suverenosti med državami območja evra", zato bo to vprašanje zahtevalo resno debato med državami.

Novi predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi, ki je novembra nasledil Jean-Clauda Tricheta, je nedavno v evropskem parlamentu ocenil, da bi bile skupne evrske obveznice smiselne v fiskalni uniji, sicer pa ne. Ta ukrep bi bil tako po njegovih navedbah smiseln le, če bi se bile države pripravljene odpovedati suverenosti v fiskalnih zadevah.

Fiskalni pakt še ne pomeni izhoda iz krize

Draghi sicer ne dvomi o prihodnosti skupne evropske valute. Zelo je zadovoljen z decembrskim vrhom, katerega izid je po njegovem "preboj" v zavezah za vzpostavitev zdravih in transparentnih fiskalnih pravil, ki bi moral prispevati k verodostojnosti javnih financ v območju evra.

Nemška kanclerka Merklova je po vrhu pred nemško javnostjo zatrdila, da so države začrtale nepovratno pot k fiskalni uniji. "S tem seveda še zdaleč nismo na koncu poti k fiskalni uniji v smislu unije stabilnosti. Smo pa to pot začrtali in po mojem mnenju je ta nepovratna," je dejala, zadovoljna, saj se po njenem začenjajo izrisovati okviri resnične politične unije.

Vendar s tem krize še ni konec. Pot iz nje bo trajala še vrsto let, je opozorila Merklova. Da, tudi zadnje napovedi o gospodarski rasti območja evra in EU to tezo potrjujejo: letošnji stagnaciji naj bi prihodnje leto sledila počasna rast na ravni okoli 1,5 odstotka.

Direktor bruseljskega Centra za evropske politične študije (CEPS) Daniel Gros je prav tako zatrdil, da tudi najboljši dogovor evropskih držav krize ne bo rešil kar čez noč. Glede fiskalnega pakta je sicer skeptičen, saj po njegovem v Evropi prekomerni primanjkljaji pravzaprav niso problem. Težava je v porazdelitvi prihrankov v območju evra. Severno od Alp je denarja več, vendar ljudje z njim niso pripravljeni financirati južnoevropskih držav, kot sta denimo Grčija in Španija. To je tudi razlog, zakaj je pribitek na obveznice južnoevropskih držav tako visok, pri nemških obveznicah pa se je denimo donos do dospelosti celo prvič v zgodovini območja evra znašel v negativnem območju.

Gros je poudaril, da bi lahko zadevo rešila tako Nemčija kakor tudi ECB. Slednja sicer v pomoč pri reševanju dolžniške krize odkupuje državne obveznice ranljivih držav, a to ne bo trajalo večno in v neomejenem obsegu. "Treba je najti formulo, ki bo tako Merklovi kot Draghiju omogočila razglasitev zmage - nekaj, čemur bi lahko rekli fiskalna unija, hkrati pa bo sprejemljiva za ostale," je prepričan direktor inštituta. Dovolj bi bilo torej, da ECB pokaže pripravljenost posredovati, da ne pride do zloma sistema.

Da pakt ne bo dovolj, je pa vendarle pomemben mejnik, menita analitika Janis A. Emanuilidis in Fabian Zuleeg iz Evropskega političnega centra (EPC) v Bruslju. Korak v smeri fiskalne unije bi po njunem lahko pomenil nov premislek o potrebnem ravnotežju med varčevanjem in rastjo oziroma o tem, da je poleg javnofinančne discipline nujno tudi preseči vrzel v konkurenčnosti. Potreben je neke vrste "New Deal" za evro, ki bo temeljil na investicijah in ne transferjih. Ob tem pa ne bo šlo brez zavarovanja dolgov (vsaj začasnega). Temu Nemčija nasprotuje, saj naj bi državam v težavah posredoval napačen signal. A morda je fiskalni pakt preko večje finančne discipline, sodelovanja in nadzora prav korak k temu in končno k ekonomski in politični uniji.