Med najbolj trendne eksotične izbire trenutno poleg želv, kač in kuščarjev sodijo še podgane in dihurji, zaželeni so celo škorpijoni in polži s hišicami. Še posebno priljubljeni v zadnjem času so ljubki vietnamski pujski in verjetno bomo ta zvedava in izredno inteligentna bitjeca v bližnji prihodnosti na sprehodih tako kot pse srečevali - na povodcih.

Ni novost, da svetovne študije dokazujejo, da je izbira hišnega ljubljenčka precej podobna izbiri življenjskega sopotnika. V obeh primerih se nasprotja večinoma ne privlačijo - agresiven človek si bo redko izbral umirjenega štirinožca, prav tako velja, da bo tisti, ki rad dobro je, enako poskrbel tudi za svojega ljubljenčka. Toda, pravi psiholog Matej Tušak, vseh ljudi vseeno ne gre metati v isti koš.

Stereotipov ne smemo posploševati

"Morda si bo tisti, ki ceni zvestobo in prijateljstvo, res skorajda zagotovo izbral psa, ki tudi sam poudarja te vrednote, toda včasih si ljudje kupimo tisto, kar si želimo, a si ne upamo biti, kar je skrito v naših željah ali kar nam v nekem trenutku manjka. Ni nujno, da si tisti, ki je agresiven, kupi agresivnega psa - številni agresivni ljudje si namreč raje omislijo umirjenega štirinožca, ob katerem potem doživljajo svojo prijaznejšo in bolj umirjeno plat narave. Prav tako moram poudariti še en pomemben dejavnik, ki vpliva na izbor hišnega ljubljenčka - to je moda. Predvsem mlada dekleta si v slogu svetovnih zvezdnic v zadnjem času najraje omislijo kužke majhnih pasem in tako z njimi vstopajo v svet, ki je danes absolutno moden," poudarja Matej Tušak.

Izbira ljubljenčka je torej povezana z našimi čustvenimi potrebami in kaže naše značajske lastnosti. Če naj bi kosmati štirinožci v največji meri kazali na nežen in topel značaj lastnika, kakšen je torej profil lastnikov kač? "Dejstvo je, da kače, ki jih običajno ne sprehajamo, božamo ali stiskamo k sebi, ne zadovoljujejo na enak način potreb ljudi, kot jih na primer psi. Po tej logiki naj bi si lastniki kač želeli manj nežnih čustev, topline in bližine. Pogosto so to ljudje z bolj mračnim in hladnim značajem," še meni Tušak.

Kakor koli, značajske podobnosti in stereotipi gor ali dol, najpomembneje je, da si hišne ljubljenčke izberemo glede na svoj slog življenja, prosti čas, ki ga imamo na voljo, in razmere, v katerih živimo.

Ko nastopijo težave

"Preden si omislimo določeno žival, se moramo dodobra izobraziti glede njenih lastnosti in potreb ter ji na podlagi tega, iz kakšnega naravnega okolja izhaja, omogočiti čim bolj podobne življenjske razmere. Dobro razmislimo, kaj sploh pričakujemo od hišnega ljubljenčka, ali mu lahko zagotovimo ustrezne razmere in ali imamo zanj dovolj časa. Že pred nakupom se vprašajmo, kaj bo z ljubljenčkom, ko bomo zdoma, in ali imamo koga, ki nam bo takrat priskočil na pomoč," poudarja Barbara Pleteršek Šuvak, dr. vet. med., iz Zdravstvenega doma za živali Ljubljana.

Specialistka za zdravljenje eksotičnih vrst živali, ki je delala in se izobraževala na zasebnih veterinarskih klinikah po Sloveniji, v Južnoafriški republiki in Namibiji ter se strokovno izpopolnjuje na seminarjih in kongresih doma ter po svetu, opozarja, da ima kljub temu, da živimo v času interneta in drugih medijev, še vedno ogromno ljudi doma živali, ki jih sploh ne poznajo, zato te pogosto živijo v zelo neprimernih življenjskih razmerah.

"Težava je predvsem pri plazilcih in tudi nekaterih drugih vrstah živali, ki ne morejo povedati, kako se počutijo in kaj potrebujejo, ne mijavkajo, ne lajajo ali cvilijo, nimajo mimike obraza ali gibov telesa, s katerimi bi nam povedali, da potrebujejo našo pomoč. Ko lastniki opazijo težave, je bolezen lahko že močno napredovala, mnogokrat je žal že prepozno."

"Prav tako si ljudje pogosto ne predstavljajo, koliko bodo njihovi ljubljenčki zrasli skozi leta, zato nastane težava, ko ugotovijo, da zanje nimajo več dovolj prostora. Tako gredo številne eksotične živali iz rok v roke ali pa jih lastniki spustijo v naravo, kjer so prepuščene usodi. Spuščanje tujerodnih vrst v naravo pa ima tudi vrsto negativnih učinkov na naše divje živali in rastlinstvo," žalostno ugotavlja Barbara Pleteršek Šuvak, od malih nog strastna ljubiteljica želv.

Danes je ponosna lastnica kar osmih predstavnic te skupine plazilcev. Prvo želvo si je kot otrok kupila sama, vse ostale so k njej prišle po naključju - zaradi takih in drugačnih razlogov so jih k njej prinesli lastniki, eno pa je, medtem ko so mimo nje švigali avtomobili, sama rešila nevarnosti ceste.

Pred zimskim spanjem na posvet k veterinarju

Sedem med njimi jih v tem trenutku v posebnem hladilniku uživa zimsko spanje, sicer pa o tem, ali želve potrebujejo zimsko spanje ali ne, obstajajo različna mnenja. V naravi imajo to omogočeno, s tem naj bi se jim celo podaljšala življenjska doba. Čez leto namreč želve naredijo zaloge energije, ki jih potem pozimi med spanjem porabljajo, kar je nekaj povsem naravnega. Manjša je želva, večji odstotek telesne mase izgubi med zimskim spanjem.

"Res je, da v naravi živali same poskrbijo za jesenske in spomladanske priprave, vendar okolje, v katerem živijo v naših domovih, za njih ni niti najmanj naravno, zato jim moramo pomagati mi."

"Zelo pomembno je, da so želve pred nastopom hibernacije popolnoma zdrave, zato pred pripravo priporočam preventivni veterinarski pregled, pri katerem preverimo zdravstveno stanje želve in opravimo pregled blata na zajedavce. Pravilna priprava želv na hibernacijo je ključnega pomena, je proces, ki se ga moramo natančno držati, da med spanjem ne pride do hudih nepopravljivih stanj. Za želvo bo bolje, da ne spi, kot da bi šla v hibernacijo nepripravljena. Zimsko spanje ne sme potekati pri temperaturah pod 3 ali nad 10 stopinj Celzija. Prezimujemo jih v mirnih prostorih s primerno temperaturo, zelo elegantno oziroma praktično pa je, če jih namestimo v za to namenjeno hladilno omaro. Vodne želve seveda spijo v vodi, kopenske se zakopljejo v podlago, npr. slamo. Če opazimo, da želve ne mirujejo povsem, moramo takoj prekiniti hibernacijo in želvam omogočiti optimalne pogoje kot med letom," svetuje sogovornica.

Namesto v vodi je životarila na kopnem

A žal se vsem živalim v domovih lastnikov še zdaleč ne godi dobro. "Pogosto sem razočarana, ko jih ljudje v ambulanto prinesejo v zelo slabem stanju, ker so predolgo odlašali s pregledom. Čeprav dam vselej vse od sebe in nemalokrat katero žival celo prinesem domov, da ji lahko omogočim 24-urno oskrbo, se žal včasih izkaže, da ji ni več pomoči. Pred leti se mi je zgodilo, da so mi nepoučeni lastniki na zdravljenje pripeljali odraslo vodno želvo, za katero so kar deset let mislili, da je kopenska. Neverjetno, koliko časa je uboga žival zdržala v okolju brez vode. Po temeljitem pogovoru z njenimi lastniki in ureditvi primernega bivalnega prostora je sledilo zelo dolgotrajno zdravljenje, želva pa je danes zdrava in nadvse uživa v svojem novem vodnem okolju," se zgodbe s srečnim koncem spominja Barbara Pleteršek Šuvak.

Pravi, da se s kačami v ambulanti le redko sreča, in upa, da se vzrok skriva v tem, da lastniki lepo skrbijo zanje in ne potrebujejo veterinarske pomoči, a se vseeno boji, da številni še vedno ne vedo, da sploh imajo možnost, da se s svojo kačo ali katerim koli drugim eksotičnim ljubljenčkom pridejo pokazat v ambulanto.

"V nasprotju z obdobjem pred leti, ko v Sloveniji skorajda nismo imeli strokovnjakov, ki bi se ukvarjali z zdravljenjem eksotičnih živali, nas je danes, predvsem v Ljubljani, kar nekaj, ki opozarjamo, kako zelo je pomembno, da tudi tovrstnim ljubljenčkom omogočimo optimalne razmere za življenje. Poleg pravilne prehrane in vode jim moramo zagotoviti primerno bivalno okolje, ki mora biti dovolj veliko, z virom svetlobe, pravilno temperaturo, omogočiti jim moramo dnevno-nočni ritem, vlago, ki ustreza posamezni živalski vrsti (ali imamo doma puščavsko žival ali žival iz tropskega gozda), in jim urediti skrivališča, kamor se lahko umaknejo," še poudarja Barbara Pleteršek Šuvak.

Dodaja, da moramo živalim omogočiti naravne vzorce obnašanja, kot so na primer plavanje, brskanje in kopanje rovov, če je žival drevesna, ji moramo namestiti primerne pripomočke, da bo lahko plezala. Le tako bodo tudi vsi ostali procesi potekali tako, kot morajo, ter bo žival zdrava in zadovoljna.

Predvsem pa ne smemo pozabiti - naši ljubljenčki so naše ogledalo. Poskrbimo za to, da bo njihov odsev odraz naše ljubezni, skrbi zanje in veselja, ki nam ga ponujajo.