Brane Šalamon

Bili so trije bratje Robić iz okolice hrvaškega Bjelovarja. Ivo je postal znan pevec, ki je osvajal koncertne odre po vsem svetu, brat Rajko je postal zdravnik v Zagrebu, brat Nino pa se je odločil za študij prava. Glasba je bila pri njih vedno doma in pritegnila je tudi Nina, ki je začel prepevati, tudi po hrvaških pevskih festivalih, tisti v Opatiji je bil najpomembnejši in potem…

"Potem sem prišel leta 1956 v nočni bar ljubljanskega hotela Slon, ki je zelo hitro zaslovel kot kalilnica poznejših glasbenih zvezd. Spomnim se, da sem najprej podpisal enomesečno pogodbo, ki se je potegnila na leto prepevanja. Kariera se je končala, ko so me poklicali v vojsko, moje pevsko mesto pa je zasedla poznejša zvezda Marjana Deržaj. Na srečo sem bil v vojski v Ljubljani in tu sem se počutil domače ter spoznal čudovite prijatelje. Vrsto let sem pel tudi na Bledu, se poročil s Slovenko in ostal," se spominja svojih glasbenih začetkov Nino Robić. Leta 1962 se je zaposlil na Radiu Slovenija in tam je kot radijski urednik za zabavno glasbo ostal do upokojitve pred leti. Takrat se je začela pisati tudi njegova glasbena, pevska in umetniška pot.

Veliko je bilo vznesenosti

"Ko sem prišel na radio, so leta 1962 na Bledu organizirali prvo Slovensko popevko, tri leta pozneje so jo preselili v Ljubljano. Na tej prvi popevki je zmagal Stane Mancini s pesmijo Mandolina. Do sredine osemdesetih let lahko govorimo kar o zlatem obdobju slovenske popevke."

In o zlati generaciji izvajalcev slovenskih popevk?

"Res je, velikokrat se govori o zlati pevski generaciji, ampak jaz tega ne jemljem tako. So bili pač takšni časi, ko je Ladu Leskovarju, Stanetu Manciniju, Matiju Cerarju, Rafku Irgoliču in še kakšnemu uspelo. V resnici je bilo več zlatih deklet, če hočete, uspešnih pevk. Marjana Deržaj, Jelka Cvetežar, Elda Viler in še bi lahko našteval."

Danes sivolasi Nino Robić, ki je še vedno pozoren gostitelj, zgovoren in nasmejan, neizčrpen vir dobre volje, se spomni prvega festivala Slovenske popevke. Da so ga pripravljali z veliko vznesenosti predvsem zato, ker so takšne festivale že imeli na Hrvaškem in v Italiji, samo v Sloveniji smo bili še brez svojega festivala.

"Uspelo nam je s festivalom, malo tudi zato, ker je bil vpliv ameriške in predvsem italijanske glasbe pri nas velik in smo pevci hitro razumeli, kaj želijo poslušalci. Seveda se ne da primerjati takratne glasbe z dandanašnjo, ker so bili pač drugačni časi. Sedaj pravimo, da je bila to zimzelena glasba, ki gre še sedaj v uho."

Peli ste takratne uspešnice, kakršne so bile Bele ladje, Silvija, Raj doma, Brez tebe, Vrtiljak in seveda dve nepozabni uspešnici: Zemlja pleše iz leta 1962 in Ura brez kazalcev iz leta 1969. Zimzelene uspešnice, ki so posegale celo na področje džezovskega svinga?

"Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svet... Ta je resnično zimzelena, ki jo še sedaj poznajo ne samo starejši, ampak tudi mlajši, ki vedo, da je bila to prava slovenska uspešnica tistega časa. Mojmir Sepe jo je uglasbil. Ko mu je prišlo kaj na pamet in če je bil klavir kje blizu, je to takoj zaigral. Potem je Gregor Strniša napisal še besedilo, na prvi pogled povsem običajno, ki velja še dandanes…"

Kritiki pravijo, da je bila slovenska popevka v 50. in 60. letih na višji ravni, da je bila slovenska zabavna glasba boljša od sedanje?

"Ne vem, kdo piše besedila sedaj, takrat so bila besedila ena sama poezija. Gregor Strniša, Elza Budau, Ervin Fritz, Branko Šömen in še kdo so pisali resnično poezijo, ki jo je bilo mogoče zapeti. Res je, takrat so besedila slovenskih popevk pisali pesniki."

V zvočnem arhivu radia Slovenija ste pustili 131 posnetkov, ki predstavljajo zlato dobo slovenske zabavne glasbe…

"Saj bomo morda tudi o dandanašnji glasbi nekoč govorili, da predstavlja zlato obdobje. Še posebej pevke izstopajo, lepo jih je pogledati, njihova glasba je odlična. Dandanes se da s tehniko narediti vse mogoče, še tako slabo glasbo lahko z njeno pomočjo izboljšate in vse skupaj je veliko laže. Ko sem prepeval jaz, smo lahko snemali le na radiu. Ko sedaj razmišljam o takratnih razmerah, sam kar presenečen, da nam je to uspevalo. Magnetofon je imel le en zvočni kanal, slušalk nismo imeli, le majhen zvočnik, iz katerega se je nekaj slišalo. In smo peli. Vse je bilo tako preprosto, vendar prvinsko in zato pomembno."

Spremenil bi malo stvari

Zato pa je bil takrat občutek petja v živo toliko pomembnejši?

"To je bil zelo neobičajen občutek stika z gledalci, ki so poslušali in gledali glasbo, lahko rečem. V tistem letu rednega petja v hotelu Slon sem poznal skoraj vse goste. To so bili redni gostje, ki so prihajali v nočni klub in postali smo prijatelji. Med temi gosti seveda ni bilo mladih, ampak je bila to starejša publika, tisti, ki so imeli, kot pravimo danes, nekaj pod palcem. Zato sem imel poseben repertoar. Slovenske glasbe ni bilo ali pa je je bilo zelo malo, predvsem sem prepeval italijanske ali ameriške popevke, peti sem moral starogradske in animir popevke in še kaj. Takšen neposreden stik s poslušalci je bil seveda tudi na turnejah v Rusiji in obeh takratnih Nemčijah. Najlepši spomini me seveda vežejo na hotel Slon, v tistih časih mlajši tja seveda niso hodili, ker so imeli svoje plese v nekdanji Soči."

Zemlja pleše, Ne bi mogel živeti sam, Ura brez kazalcev, Brez tebe, Govori mi neslišno, Ne bom zaljubil se nikdar, Silvija, Vrtiljak, Moje življenje… To je samo nekaj naslovov uspešnic Nina Robića, ki so mnogim še vedno v spominu.

"Saj so te uspešnice ostale v spominu tudi meni, vsaj melodija. Počasi pozabljam besedila, ker jih je bilo res izredno veliko. Priznam, da si jih včasih še vedno zapojem. Najlepše je bilo pred kakšnimi tremi, štirimi leti, ko sem lahko v džez klubu Gajo v Ljubljani spet stopil pred občinstvo in občinstvo je pelo tisto, kar sem morda pozabil."

O visoki obletnici Nino Robić skoraj ne govori, ker zase pravi, da nima časa razmišljati o letih. Še sedaj rad muhari na Krki, kjer je vedno veliko ulovil. Ko je prišla dobra družba, jih je prepričal, da bodo jedli gobe in jih v trenutku nabral polno košaro. "Dandanes gob skoraj ni več," ugotavlja, zato se je vrnil k slikanju, ki ga pomirja. Navdušen je nad velikim platni, ker rad meša in maže barve in se sprosti, s slikami manjšega formata pa nima potrpljenja, ker se nima časa ukvarjati s podrobnostmi. Zato ima toliko več potrpljenja s psi, ki so njegova največja ljubezen.

"Če pogledam nazaj, je zelo malo stvari, za katere bi želel, da bi bile drugačne. Zagotovo bi si želel, da bi moja čudovita žena preživela, ker je deset let bolehala in sem ji stal ob strani. Predvsem bi spremenil prvi korak in končal pravno fakulteto."

In pel, seveda, kajti brez petja Nino Robić ne bi bil to, kar je.