Kombinacija prijetnega dela in brezdelja
Za praznike je pogosto značilno prijetno lenarjenje. Kanček lenobnosti človeku prija in koristi, saj mu omogoča, da se sprosti, pomiri, uredi svoje misli, razbremeni in začne obnavljati svoje potenciale. Človek, ki med prazniki več in dlje spi, ni nujno len, običajno mu le primanjkuje spanja in želi v teh dneh pod toplo odejo nadoknaditi primanjkljaj, ki si ga je nabral v bližnji preteklosti. Kdor mora biti nenehno dosegljiv in na preži, med prazniki rad izklopi telefone, 'zamrzne' elektronsko pošto in sem ter tja tudi (namerno) presliši zvonec na vhodnih vratih.
Da mu ni treba delati, je marsikdo prepričan tudi, če lahko svoja običajna opravila in obveznosti zamenja z drugimi, bolj ležernimi in zanimivimi, ki so mu pisana na kožo. Za navdušenega zbiratelja je urejanje znamk pravi užitek, hobi šivilja uživa ob drdranju šivalnega stroja, izpod katerega "padajo" praznični izdelki, posameznikom s kančkom estetskega čuta je priprava in zavijanje daril v veliko veselje, redoljubnežem je pospravljanje omar in predalov v pravo sprostitev, nekateri uživajo v nakupovanju, drugi v kuhi in peki, tretji v gledanju televizije, deskanju po internetu, poslušanju radia...
Idealne praznike večina povezuje s pravo kombinacijo med prijetnim delom in brezdeljem, ki pa je individualno pogojena. Zato pravo razmerje med obema elementoma v tej kombinaciji najlažje določi vsakdo sam in ga nato tudi sproti prilagaja aktualnim razmeram. Tako si človek najlažje oddahne, se spočije, zdravi in regenerira.
Razkošje (prostega) časa
Čas predstavlja največje bogastvo in prazniki nam ga ponujajo v izobilju. Časovni pritisk, ki kot Damoklejev meč visi nad sodobno populacijo, se običajno sprosti šele kak dan ali dva po tem, ko človek zapusti svojo pisarno, delavnico, razred, operacijsko dvorano, delovni kabinet... Srečneži, ki se lahko s pritiskom na gumb iz garačev prelevijo v praznovalce, so redki. Glavnina ljudi si mora po odhodu iz časovno napetega okolja najprej pošteno oddahniti, zajeti sapo, se prepričati, da se jim res nikamor ne mudi in da jih nihče ne preganja, nato pa se miselno programirati in se prepričati, da bodo zdaj nekaj dni prosti. Osem ur ali več, ki jih sicer prebijejo na delovnem mestu oziroma porabijo za poklicno udejstvovanje in redno delo v prazničnem času, lahko porabijo za druge reči - zase, za svoje najdražje, hišne ljubljenčke, hobije... Večini ljudi je preskok iz pomanjkanja v razkošje časa (podobno kot velja za denar - razkošja se človek hitro privadi) v veselje in le redkim je med prazniki dolgčas po službi, čeprav nekateri pogrešajo kanček adrenalina, ki ga sproščata časovni pritisk in naglica.
Vsem, ki jim neprestano primanjkuje časa, strokovnjaki priporočajo, naj pozabijo na običajna pravila in se med prazniki poigravajo s časom na način, ki jim je pisan na kožo. S tem preprečujejo preobremenjenost, napetost in stres. Mnogim pa uspe tudi po praznikih živeti bolj mirno, zdravo in zadovoljno, pa še veliko več jim uspe narediti, ne da bi pri tem trpeli.
Igra in učenje
Čas med prazniki je idealen tudi za igro in učenje - ustvarjalni dejavnosti, ki človeka krepita, navdušujeta in pomlajujeta. Med prazniki se rado igra staro in mlado - meje med generacijami se zabrišejo, navdušenje je zagotovljeno, užitek pa postane neodvisen od EMŠO. Izsledki raziskav med sto- in večletniki pričajo, da se vsi zmed njih radi igrajo, pogovarjajo o igri, razmišljajo o njej, se je spominjajo (iz svojega otroštva in mladosti), o njej berejo in se pogovarjajo. Tisti, ki se sami ne morejo več igrati, pa radi opazujejo druge pri igri. V teh dneh so priljubljene različne družabne igre, pa tudi tiste, povezane z znanjem, razmišljanjem, telesno dejavnostjo, gibanjem in ustvarjanjem.
Igri ob bok stopa učenje. Praznično učenje se razlikuje od običajnega, šolskega učenja, ki je prisotno v vsakdanjem življenju in zaznamovano z obveznostjo. Človek se uči iz, ob in za prakso; ne le z glavo, marveč po vzoru malega princa tudi s srcem. Z opazovanjem, razmišljanjem, poslušanjem, poskušanjem, posnemanjem, iz uspehov in neuspehov, prostovoljno, brez prisile, naglice, pritiska in ultimatov. Pri tem se lahko tudi zmoti in greši, kaj polomi, pokvari, uniči, predela, pozabi, založi ipd.
Tako učenje je po ugotovitvah psihologov in andragogov prijetno in koristno za vsakogar. Nad njim so navdušeni tudi otroci oziroma mladi, ki sicer bežijo od knjige, zavračajo šolo in zanemarjajo študijske obveznosti. Med zdravimi in radoživimi posamezniki vseh starosti je veliko takih, ki se skušajo vsak dan kaj novega naučiti - iz knjig in iz življenja. Znajo začeti vsak dan znova - se učijo, izpopolnjujejo, raziskujejo, odkrivajo, potešijo svojo radovednost in do konca ohranijo v sebi kanček neukrotljive zvedavosti.
