Slovenska vlada in parlamentarna večina sta se odločili za manjši korak, ki ga ocenjujem kot smiselnega in realističnega. Poskusili sta se izogniti vprašanjem, ki zbujajo največ pomislekov in nasprotovanja (posvojitev otrok, polna izenačitev zakonske zveze in istospolne partnerske skupnosti), da bi zagotovili širšo podporo novemu družinskemu zakoniku.

To je sprožilo nezadovoljstvo na strani tistih, ki so bili za korenitejše spremembe (na primer LDS), na žalost pa ni zmanjšalo nasprotovanja na drugi strani. Nasprotovanje ostaja enako zagnano, čeprav so politiki, ki so najbolj glasno nasprotovali pravicam istospolno usmerjenih, na zadnjih parlamentarnih volitvah doživeli poraz. Pričakoval sem, da bo omenjena zagnanost popustila že prej, po tem, ko je prvi pomembnejši korak (registracija istospolnih skupnosti) na predlog Janševe vlade storila desnosredinska koalicija (ob odsotnosti levosredinskih strank in) ob osamljenem nasprotovanju Srečka Prijatelja, ki je istospolno usmerjene pozval, da naj gredo svoje skupnosti sklepat v tujino.

Pravice posameznikov ali manjšin

Tudi na širši, evropski ravni dela čas za širše pravice istospolno usmerjenih. Postopno se uvajajo strožji standardi varstva teh ranljivih manjšinskih skupnosti. Ne govorim na pamet. Že leta 2000 je Evropska unija med osebne okoliščine, na podlagi katerih je diskriminacija prepovedana, izrecno zapisala tudi "spolno usmerjenost", česar ne najdemo zapisanega niti v Evropski konvenciji o človekovih pravicah (1950) niti v naši ustavi (1991). Gre za 21. člen Listine EU o temeljnih pravicah, dokumenta, ki je z lizbonsko pogodbo dobil pravno zavezujoč značaj. V okviru Sveta Evrope je bil sprejet Protokol št. 12 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, ki vsebuje splošno prepoved diskriminacije. Slovenija je med 18 (od 47) držav, ki so ratificirale ta protokol, ki bi ga Evropsko sodišče utegnilo uporabiti ravno v zvezi z diskriminacijo istospolno usmerjenih.

Spomniti velja tudi, kako so iz Sveta Evrope letele ogorčene kritike na Srbijo, ker ji ni uspelo mirno izpeljati parade ponosa: "To je bil žalosten dan ne le za homoseksualno skupnost, temveč za vse v Srbiji, ki verjamejo v demokracijo, človekovo dostojanstvo in človekove pravice..." (Maud de Boer Buquicchio). Komisar Sveta Evrope za človekove pravice je pred petimi leti opozoril tudi Slovenijo na homofobične zapise v medijih, na "diskriminacijo na temelju seksualne usmerjenosti" in na pomanjkljiv obseg pravic homoseksualnih parov.

Veličastne odločitve, ki so uvrstile slovensko ustavno sodišče na zemljevid uglednih evropskih ustavnih sodišč, so bile odločitve o izbrisanih, o referendumu glede gradnje džamije in o referendumu glede odvzema državljanstva. Slednja je zanimiva tudi s časovnega vidika, in sicer ne samo zato, ker je najstarejša, temveč predvsem zato, ker je demonstrirala pogumno, ustvarjalno in razvojno razlago ustave v korist varstva človekovih in manjšinskih pravic. Ustavno sodišče konec leta 1995 ni dovolilo referenduma o odvzemu državljanstva tistim, ki so ga pridobili na podlagi osamosvojitvene obljube. Kljub temu, da je šlo za občutljivo vprašanje v času neposredno po osamosvojitvi, se ustavno sodišče ni izgovarjalo, da je do eventualnega odvzema še daleč, da bo po referendumu treba sprejeti še zakon, da bo ta zakon lahko tudi predmet ustavne presoje in je zato presoja ustavnosti referendumskega vprašanja prezgodnja, temveč se je odločno postavilo na nasprotno stališče.

Ustavnost referendumskega vprašanja je presojalo že v času, ko so se še zbirali podpisi za referendum, čeprav to ni bilo izrecno predpisano z zakonom. Pri tem je upoštevalo, da ustava priznava nekatere človekove pravice le državljanom (volilna pravica, pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, pravica do peticije, pravica do neizročitve tuji državi, pravica do socialne varnosti). Piko na i je tej odločitvi narisal dr. Boštjan M. Zupančič, takrat ustavni in danes evropski sodnik, ki je zapisal, da je Slovenija tiste, ki jim je obljubila državljanstvo, "ipso iure napravila za ustanovitelje slovenske države... V resnici bi si bilo težko zamisliti kaj bolj protiustavnega, kajti vsebina zahteve za referendum pravzaprav ne leti samo na samo ustavo, ampak globlje na sam proces konstituiranja slovenske države, katerega nasledek je pa bila tudi sama ustava." Če bi državni organi upoštevali takšno razlago ustave, ne bi prišlo do izbrisa, niti ne do obotavljanja pri odpravljanju njegovih posledic, saj ustanoviteljev države pač ni dopustno diskriminirati.

Časovni vidik je vse bolj pomembna sestavina argumentiranja ustavnega sodišča. Pri tem seveda ne mislim na sojenje v razumnem roku (ustavni sodniki so potrebovali trikrat več od z zakonom predvidenega časa za sprejem odločitve, ki so jo sami predstavili javnosti kot tehnično). Mislim na stališče, ki je imelo pomembno vlogo že pri odločanju o referendumu o pokojninski reformi, in sicer, da morajo biti protiustavne posledice izkazane zanesljivo, protiustavnost mora biti očitna in imeti mora takojšne, neposredne učinke: "Zatrjevana protiustavnost zakonskih določb mora obstajati že v času presoje ustavnega sodišča." Stališče spominja na znano ameriško teorijo o "clear and present danger" (očitni in takojšnji nevarnosti) iz 1917. leta, ki jo marsikje še danes uporabljajo kot podlago za omejevanje(!) pravic in svoboščin v času takšne ali drugačne vojne. V takšnih primerih je na nasprotni strani javni interes, predvsem varnost, medtem ko v našem primeru pravici do referenduma stojijo nasproti tako sprejeta parlamentarna odločitev kot tudi pravice posameznikov ali manjšin.

Enostransko sklepanje ustavnega sodišča

Opisana razlaga zakonske določbe o tem, ali bi lahko nastale protiustavne posledice, je v škodo pravic in svoboščin. Poleg tega zanika ustavno demokracijo, če jo razumemo kot načelo, po katerem ne more nihče, niti večina volilcev, kršiti ali omejevati temeljnih ustavnih vrednot ter človekovih in manjšinskih pravic.

Podobno obravnava časovni vidik tudi odločitev o dopustnosti referenduma glede družinskega zakonika. Ustavno sodišče zavrača trditve državnega zbora, da zaradi zbiranja podpisov protiustavne posledice že nastajajo in da bodo dodatne nastale med referendumsko kampanjo. Poleg tega trdi, da z zavrnitvijo družinskega zakonika na referendumu ne morejo nastati protiustavne posledice, ker je državni zbor sam določil, da se zakon uveljavi z enoletnim zamikom. Tokrat je torej časovni vidik povezan z odložitvijo uveljavitve zakona. Na tej podlagi pride ustavno sodišče do presenetljivega zaključka, da protiustavne posledice ne morejo nastati, ker bi z zavrnitvijo zakona na referendumu "dejansko ostal pravni položaj enak". Takšno sklepanje je enostransko in ni prepričljivo, na kar dobro opozarja odklonilno ločeno mnenje sodnice Jasne Pogačar. Padec zakona na referendumu bi v praksi za več let odložil sprejem zakona in močno zavrl priznavanje pravic istospolno usmerjenih.

Ni odveč ponoviti opozorila ministra Svetlika, da je šlo pri pokojninski reformi za poseg v socialne pravice oziroma socialno varnost, za področje torej, na katerem je ustavno sodišče že tradicionalno (pretirano) zadržano. V sedanjem primeru pa gre za pravice in svoboščine iz prvega poglavja ustave, iz njenega uvodnega, 14. člena, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin.

Ustavno sodišče pripisuje državnemu zboru, da s tem, ko družinskega zakonika ni uveljavil takoj po objavi, kaže, da veljavna ureditev ne vsebuje pomembnih kršitev ustave. Če bi na ta način kdo zlobno razlagal odločbe ustavnega sodišča, na primer tisto o ustanovitvi občine Ankaran s časovnim zamikom treh let, bi lahko napačno sklepal, da stališče o arbitrarnem ravnanju državnega zbora pri ustanavljanju občine po oceni ustavnega sodišča ne more imeti kakšnega posebnega pomena.

Restriktivna (jezikovna) razlaga Evropske konvencije o človekovih pravicah bi lahko vodila do ocene, da lahko Evropsko sodišče za človekove pravice obsodi državo samo zaradi kršitev, ki so se že zgodile. Vendar je sodišče v Strasbourgu že leta 1989 odločilo drugače: ugotovilo je, da bi izročitev pritožnika ZDA pomenila kršitev konvencije (3. člena o prepovedi mučenja), do katere bi prišlo, če bi bil po izročitvi v ZDA obsojen na smrt in bi moral nato dolga leta čakati na usmrtitev. Združeno kraljestvo ne sme izročiti pritožnika državi, ki ni članica Sveta Evrope in je ne vežejo določbe konvencije, in sicer zaradi možnih prihodnjih kršitev, ki bi se lahko zgodile v ZDA. Ta odločitev je daljnosežno vplivala na številne druge pravice, na primer v azilantskih zadevah, v katerih mora država, ki odkloni azil, računati s tem, da se lahko v državi, iz katere je pritožnik prišel, kršijo njegove konvencijske pravice. Kam bi nas v takšnih primerih vodilo vztrajanje pri stališču o očitnih kršitvah s takojšnjim, neposrednim učinkom, je jasno na prvi pogled.

Strinjam se z ustavnimi sodniki, ki menijo, da je ustavnemu sodišču naloženo preveliko breme, ko je zadolženo, da na podlagi povsem odprtih ustavnih določb edino presoja dopustnost referenduma. Opozarjam pa, da je čas do sprejema ustavnih sprememb, ki bodo bolj uravnoteženo porazdelile bremena pri omejevanju referenduma zaradi posegov v človekove pravice, najbolj neprimeren trenutek za obotavljivost ustavnega sodišča. Ravno v tem času potrebujemo kar najbolj odločnega varuha ustavnih vrednot, človekovih in manjšinskih pravic.

Dr. Ciril Ribičič je bil sodnik ustavnega sodišča RS v letih od 2000 do 2009.