Z veseljem zato, ker sem bil po prvem branju odločbe prepričan, da se bom tokrat lahko postavil ustavnemu sodišču v bran in opozoril liberalno (svobodnjaško) usmerjeni del javnosti, ki mu nazorsko tudi sam pripadam, da je bil družinski zakonik sicer izvrstno pripravljen, dobro utemeljen in zelo krivično in nerazumno napadan, a da je njegovo sprejetje ali zavrnitev pač v rokah parlamentarnega in ljudskega zakonodajalca in da ustavno sodišče v tem konkretnem primeru v to žal res ni moglo poseči. Pri prvem branju se mi je namreč večinska utemeljitev odločbe zdela tako prepričljiva, da ji strokovno nisem imel česa očitati, pa če se mi je zdel njen rezultat dopustitev referenduma in s tem zelo verjeten pokop tega pomembnega projekta za nadaljnje odpiranje "prostorov svobode" v naši družbi še tako obžalovanja vreden.

No, čisto res to pravzaprav že takrat ni bilo, saj sem že takrat opazil hudo nelogičnost v obrazložitvi, ki zatrjuje, da do protiustavnih posledic zaradi zavrnitve zakonika na referendumu sploh ne more priti, ker bi se tudi brez referenduma zakon začel v praksi uporabljati šele leto dni po uveljavitvi. Seveda ne bi prišlo do teh posledic v tem prvem letu, pač pa takoj v naslednjem! A kaj, ko se je vse drugo tako lepo skladalo pa sem to očitno nelogičnost pri prvem branju kar lepo "preskočil" oziroma zanemaril!

Tudi ustavni sodniki so le ljudje s svojimi nazori

Toda potem sem, gnan z nekim "črvom dvoma", vedoč iz izkušnje, da v sodbah navedbe strank niso vedno korektno ali dovolj jasno povzete, šel natančno brat še sámo zahtevo državnega zbora, ne le njen kratek povzetek v odločbi - in vsa poprejšnja prepričljivost odločbe je nenadoma izpuhtela v zrak. Je ni bilo več, tako močno in učinkovito jo je izpodbila izjemno natančna in strokovno prav izvrstna utemeljitev zahteve. Kar na 35 straneh njenega povzetka v odločbi pa je za slabi dve strani. Seveda ni problem v dolžini povzetka in tudi v njegovi korektnosti v glavnem ne le s tem je mene (in morda še koga) odločba zavedla, da navaja, da je v zahtevi "naštetih" 31 zakonov, katerih uskladitev z ustavo naj bi družinski zakonik omogočil, v resnici pa vsi ti zakoni niso v zahtevi samo našteti, ampak je za vsakega od njih zelo jasno navedeno, v čem je njegova neustavnost in kako jo družinski zakonik odpravlja. Torej točno tako, kot to odločba (v svoji 16. točki) tudi zahteva, ne da bi zahtevi državnega zbora izpolnjenost te zahteve tudi pošteno priznala! To se mi zdi zelo pomembno poudariti zato, ker so se že pojavili nekateri komentarji, da je za zavrnitev zahteve kriva tudi njena slaba utemeljitev. Moje mnenje je povsem nasprotno štejem jo za zelo kvalitetno.

In tu sedaj pridemo že do temeljne slabosti te odločbe da se je izognila odločanju o bistvu problema. Nekatere prve reakcije nanjo so morda premalo natančno kritizirale to, da se "ni opredelila do tega, ali je družinski zakonik z vidika ustave ustrezen ali ne". Kot odločba v 16. točki pravilno poudarja, se v tem specifičnem in nujno hitrem postopku ustavno sodišče res "ne more spuščati v presojo ustavnosti veljavne in sprejete zakonske ureditve v celoti" omejiti se mora le na izrecno zatrjevane protiustavnosti, ki bi lahko nastale z referendumsko zavrnitvijo zakona.

Toda prav tega ustavno sodišče tu žal sploh ni naredilo. Ker je bilo zatrjevanih protiustavnosti toliko in so bile tako dobro utemeljene, bi bilo to seveda zelo obsežno delo, ki bi zahtevalo veliko časa in energije. V sedanji obupni preobremenjenosti sodišča je sicer razumljivo in človeško, če je iskalo "bližnjico", kako se temu izogniti toda "časovni izgovor", ki ga je našlo v tistem letu, za katero bi bila dejanska uveljavitev družinskega zakona tudi po njegovi formalni uveljavitvi že po njegovih lastnih določbah odložena, je pri vprašanju tako velikega pomena za ustavne pravice s tem prizadetih družbenih manjšin brez dvoma nedopusten izgovor. Če že citirano navedbo o 31 spornih zakonih poenostavimo v tezo o 31 sedanjih protiustavnostih, ki jih družinski zakonik odpravlja, potem je seveda "časovni" ugovor, da bi bile tako in tako, z referendumom ali brez njega, odpravljene šele čez eno leto, povsem brez vrednosti saj menda ni mogoče resno zagovarjati stališča, da je vseeno, če zaradi referendumske zavrnitve zakonika potem tudi še čez dve ali še precej več let še vedno ne bodo odpravljene.

Na tej točki postane povsem jasno, da brez presoje, ali družinski zakonik zatrjevane protiustavnosti v zakonodaji res odpravlja ali ne, korektna odločitev v tej zadevi preprosto ni možna. Naj bi bila še tako težka, zahtevna in tudi dolgotrajna ustavno sodišče se ji ne bi smelo izogniti! Gre za zapletena in občutljiva vprašanja, ko že posameznemu strokovnjaku ni vedno lahko izoblikovati stališča do njih tu pa bi moralo (vsaj večinsko) uskladiti svoja stališča devet sodnic in sodnikov z zelo različnimi profesionalnimi in zlasti nazorskimi izhodišči in pogledi na taka vprašanja. Jih je morda tudi bojazen pred to težko nalogo napeljala k temu, da so poiskali tu kritizirani lažji izhod? Ob tem bi se seveda nujno pokazale nazorske, vrednotne usmeritve posameznih sodnic in sodnikov so se morda tudi temu želeli izogniti?

Zavedam se, da bi morebitna prevlada bolj konservativnih pogledov nad bolj liberalnimi zaradi naše slabo razvite pravne in politične kulture lahko povzročila v liberalnem delu javnosti še hujši odpor ali celo nestrpne napade na drugače usmerjeno večino v sedanji sestavi ustavnega sodišča (in podobno pri obrnjeni situaciji), toda enkrat se bo pač treba sprijazniti s preprostim življenjskim dejstvom, da so tudi ustavni sodniki ljudje s svojimi političnimi, filozofskimi, verskimi in drugimi nazori in predvsem, da prav pri takih vprašanjih, kot je tu obravnavano, ti različni nazori niso motnja, ampak nujen element pravičnega in poštenega razsojanja. In bi potem vsaj vedeli, kako nazorsko usmerjeno večino v ustavnem sodišču imamo, česar sedaj pravzaprav nihče ne ve in to bi nam lahko zelo koristilo tako pri bodočih ustavnopravnih sporih kakor tudi pri volitvah novih sodnikov na izpraznjena mesta. In nas morda pripeljalo celo do tega, da bi razumeli in skušali posnemati tisti genialni element nemške ureditve s parnim številom ustavnih sodnikov, ki se mu potem vsaj včasih posreči preprečiti prevlado ene nazorske usmeritve nad drugo. Kadar v nazorsko zelo izpostavljenih vprašanjih v ustavnem sodišču pride do neodločenega izida, to namreč pomeni, da izpodbijana ureditev ni bila z večino glasov spoznana za neustavno obvelja torej tista ureditev, ki jo je sprejel demokratično izvoljeni parlament ali celo ljudstvo samo na referendumu, ne pa volja petih "pravnih lordov" nasproti volji štirih.

Deplasirani pozivi, nesmiselno strašenje

Težkemu in zahtevnemu razsojanju o zelo občutljivih vprašanjih (ki se še kako nanašajo tudi na vprašanje človekovega dostojanstva!) se je, kot že rečeno, ustavno sodišče tokrat žal izognilo. Toda ne le s stališčem večinske peterice, ampak pravzaprav še bolj z ločenimi mnenji, kolikor so se ta zavzemala za to, da o zahtevi državnega zbora sploh ne bi odločali, ampak bi jo kar (s procesnim sklepom) zavrgli, ker da je treba prej odločiti o (ne)ustavnosti zakonske ureditve, ki tako odločanje od ustavnega sodišča zahteva. Strokovno soočenje s temi pogledi lahko pričakujemo v strokovnem tisku, v tem časopisnem članku pa v zvezi s tem le še opomba, da vsebina teh ločenih mnenj kaže, da zahteva državnega zbora pri tem odločanju ni bila zavrnjena le s tesno večino 5:4, ampak dejansko najmanj s 6:3. Dve sodnici razlogov za svoje nasprotovanje odločbi žal nista zapisali.

S kakršnimikoli argumenti je že bila ta odločba sprejeta, povsem nesporno je, da je zahtevo za "prepoved" referenduma zavrnila in da zato referendum zanesljivo bo. Pozivi k "preverjanju možnosti za eventualno izpodbijanje" te odločbe na Evropskem sodišču, kakršen je ušel izpod rok Liberalni akademiji, so seveda popolnoma deplasirani (takih možnosti namreč ni), prav tako je povsem nesmiselno tudi strašenje z rekatolizacijo. Eno je namreč prizadevati si za postopno širjenje svobode, drugo pa je "malanje hudiča na steno" in risanje črnih scenarijev, kadar večina ljudi teh tvojih prizadevanj ne sprejema in jih zavrača. Malo več zmernosti in realnosti tudi tu ne bi škodilo potem bo tudi na drugi strani manj uspeha za tiste, ki tam sejejo nestrpnost.

Ustavno sodišče je odločilo, naj odločijo ljudje na referendumu tja je sedaj treba usmeriti vso pozornost.

Mag. Matevž Krivic je bil sodnik ustavnega sodišča RS v letih od 1991 do 1998.