Iz ključnih prioritet jasno izhajajo potrebne kompetence vladne ekipe. Obenem pa politična razmerja kažejo, da politične stranke nimajo ne dovolj ljudi s potrebnimi kompetencami ne dovolj politične volje za uresničitev teh prioritet. Zato bova izpostavila nekaj imen, ki te kompetence imajo. Z nobenim od omenjenih nisva o tem govorila, še manj imava kakršnekoli vzvode za njihovo mobilizacijo. Ne glede na pripravljenost teh oseb za sodelovanje v morebitni tehnični vladi, naj bodo njihove značilnosti merilo za sestavo vlade, tehnične ali politične, ki naj bi Sloveniji zagotovila izvedbo prioritetnih nalog. Politiki, ki danes poskuša oblikovati koalicijo, tako postavljava ogledalo.

Ključne prioritete vlade v letu 2012

Evropski vrh v začetku decembra je opredelil jasne smernice delovanja fiskalne politike v evroobmočju prihodnosti. Ni pa podal rešitve dolžniške krize šibkih držav evroobmočja. Nezaupanje investitorjev v likvidnost in solventnost držav, kot so Italija, Španija ali celo Francija, ostaja. Slovenija je žal v njihovi družbi, kar se kaže v nezmožnosti zadnje prodaje zakladnih menic na mednarodnih finančnih trgih po nizki obrestni meri. Slovenske banke so pri Evropski centralni banki najele za milijardo in pol izrednih triletnih posojil. Iskanje finančnih virov neposredno na trgu je vse prej kot enostavno ali poceni.

V letu 2012 lahko pričakujemo še dodatno zaostritev razmer. Države EU morajo financirati približno 1500 milijard evrov javnega dolga. Verjetnost resnih zapletov, kot je bankrot kakšne države, ni bila še nikoli tako visoka. V teh razmerah se Slovenija ni sposobna normalno refinancirati, saj je med prvimi državami EU, ki so zdrsnile v ponovno tehnično recesijo. V zadnjih treh letih krize smo dokazali, da smo nesposobni pravočasno reagirati. Proračunskega primanjkljaja nismo niti želeli, kaj šele uspeli znižati pod 5 odstotkov BDP. Javni dolg je dosegel 45 odstotkov BDP. V teh letih ni bila izvedena nobena sprememba, ki bi zajezila te trende.

Zato nova vlada mora določiti tri ključne prioritete. Prvič, drastično znižanje proračunskega primanjkljaja oziroma zaustavitev skokovite rasti javnega dolga. To bi Slovenijo uvrstilo med kredibilne partnerje v novi fiskalni uniji. Drugič, stabilizacija položaja Slovenije na mednarodnih finančnih trgih. To bo znižalo obrestne mere na zakladne menice in državne obveznice. Tretjič, sanacija bančnega sistema. To je nujno za zagotovitev normalnega financiranja gospodarstva.

Vse skupaj zahteva izvedbo ključnih reform, od pokojninske, trga dela, socialne države pa do finančnega trga. Spisek je že dolgo znan, ukrepi tudi. Nobene inovativnosti ni treba.

Zastavljene prioritete pogojujejo značilnosti ključnih članov vlade. Potrebujemo ljudi s, prvič, močnim poznavanjem javnih financ, drugič, poznavanjem mednarodnih financ, poznavanjem finančnega sistema in, nenazadnje, ljudi, katerih službe niso odvisne od lokalnih politično-gospodarskih spreg. Slednje je izjemnega pomena, saj tehnična vlada ne sme biti orodje izgradnje osebne politične kariere. V tehnični vladi morajo biti ljudje, ki lahko mirno odkorakajo v svoje stare in boljše plačane službe.

Imena

Prioriteta stabilizacije položaja Slovenije na mednarodnih finančnih trgih zahteva, da Slovenija dobi vlado, ki bo mednarodno kredibilna. Prav zaradi mednarodne kredibilnosti sta Grčija in Italija zamenjali politični vladi za tehnični vladi, ki ju vodita ekonomista s primarnim ciljem doseganja javnofinančne stabilnosti. Tako Mario Monti kot Lucas Papademos sta dosegla akademske uspehe, obenem pa sta se uveljavila tudi v EU, saj je prvi vodil evropsko komisijo, drugi pa je bil podpredsednik Evropske centralne banke.

Edina primerljiva oseba v Sloveniji je ekonomist Janez Potočnik, ki je vodil Urad za makroekonomske analize in razvoj, Slovenijo uspešno pripeljal v EU z doslednim izpolnjevanjem prevzemanja evropskega pravnega reda in opravlja že drugi mandat komisarja v Barrosovi komisiji.

Prav tako primeren kandidat za premierja je Marko Voljč. Ima kariero mednarodnega bančnika in je trenutno član uprave belgijske KBC. V preteklosti je služboval tudi v Svetovni banki. Nedvomno je oseba, ki razume delovanje mednarodnih finančnih trgov in bi lahko tudi ustrezno komuniciral z mednarodno finančno skupnostjo. V vodstvu mednarodne bančne skupine trenutno izvaja proces finančne konsolidacije in prilagajanja novi svetovni finančni arhitekturi. To so kompetence, ki so pri domači politični in gospodarski eliti popolnoma odsotne, vendar ključne, v kolikor želimo, da ima Slovenija v prihodnosti trdne mednarodne bančne skupine.

Na mestu finančnega ministra postavljene prioritete zahtevajo nekoga, ki ne dvomi v nujo, da Slovenija ostane del evroobmočja s strožjimi fiskalnimi pravili. Nekdo, ki se zaveda pomena osebne in državne kredibilnosti. Da je fiskalne cilje treba dosegati in jih ne sistematično odmikati, tako kot to velja za odhajajočega ministra. Kot človeka z želenimi lastnostmi sta se že omenjala Mojmir Mrak in Janez Šušteršič. Oba sta akademika z dobrim makroekonomskim znanjem in dobrim razumevanjem delovanja EU. Smiselna bi bila tudi pozicija državnega sekretarja bodisi vlade bodisi na ministrstvu za finance s posebnimi pooblastili vzdrževanja odnosov z mednarodno finančno skupnostjo in razvoja domačega trga kapitala. Kar nekaj Slovencev na vodstvenih položajih v mednarodnem bančništvu bi ustrezalo opisu.

Minister za delo bi morala biti oseba, ki se spozna na slovenski pokojninski sistem, pozna relevantne rešitve in pozna vse ključne segmente transferjev gospodinjstev. Čeprav v javnosti ni bil preveč izpostavljen, je idealna oseba za to pozicijo Boris Majcen, direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja, ki je pripravljal izračune javnofinančne stabilnosti pokojninskega sistema in sooblikoval nov integriran sistem socialnih transferjev, ki upošteva tako dohodke kot premoženje oseb.

Na ministrstvu za gospodarstvo bi morala biti oseba, ki bi v času, ko se lastništvo države še ne bi zmanjšalo, kot prioriteto postavila zasledovanje vpeljave normalnih tržnih praks upravljanja v podjetjih v večinski ali delni državni lasti. Med takšne osebe vsekakor sodi Marko Simoneti, predavatelj na Pravni fakulteti, strokovnjak za finančni sistem z bogatimi izkušnjami na vodstvenih položajih v zasebnem sektorju (Ljubljanska borza) ter procesu privatizacije.

Imen, ki bi pokrila ključne pozicije v tehnični vladi, je tako dovolj. Ostali resorji niso ključni, zato tudi ne tvorijo sidrišča tehnične vlade. Poudarjava, da so imena izbrana na podlagi kompetenc, potrebnih za realizacijo prioritet.

Je vlada narodne enotnosti že tehnična vlada?

Navkljub pričakovanjem javnosti se je oblikovanje vladne koalicije po volitvah izkazalo za vse prej kot enostavno. Voditelja dveh najmočnejših strank, Zoran Janković in Janez Janša, nista kompatibilna. Tako je v kontekstu preteklih političnih zavezništev (SDS, SLS in NSi) in ob nezadostnem številu glasov fleksibilnega Desusa oblikovanje vlade v rokah Državljanske liste Gregorja Viranta (DLGV), ki pa, namesto da bi poskušala formirati bodisi desno bodisi levo koalicijo, predlaga vlado narodne enotnosti. Te naj ne bi vodila prej omenjena voditelja najmočnejših parlamentarnih strank.

Z vidika vsebinske primerjave programov in načinov vodenja je skepsa Virantovih do obeh potencialnih mandatarjev povsem upravičena. V Jankovićevem programu ni odgovora na zgoraj naštete prioritete. V programu stranke SDS je mogoče tega še največ. Vendar ne skupaj ne posamezno ne moreta oblikovati koalicije, ki bi bila dovolj trdna za izziv. Najpomembneje pa je, da uresničevanje prioritet ne bo niti enostavno niti politično všečno. Zahtevalo bo podporo ljudi, ki zahteva trden etičen zgled voditelja. S sumom koruptivnega delovanja v preteklosti pa oba omenjena to vsekakor nista.

Iz navedenega nabora kompetenc je očitno, da naj bi bila tehnična vlada sestavljena predvsem iz strokovnjakov s področij financ in ekonomije, ki naj bi reševali probleme na apolitičen način. Tehnična vlada, kot jo imava v mislih, bi imela časovno omejen mandat in dohodkovno neodvisnost od politike. Slednje pomeni bistveno manjšo potrebo po podkupovanju volilcev z ohranjanjem različnih ugodnosti (višine plač javnih uslužbencev, pokojnin, socialnih transferjev, davčnih olajšav itd.) in osredotočenost na zasledovanje dolgoročnih ciljev javnofinančne stabilnosti, konkurenčnosti in gospodarske rasti.

Vlada narodne enotnosti, ki jo predlaga DLGV, bi bila tehnična vlada zgolj v primeru, če bi v ospredje postavila enake cilje, kot bi jih imela tehnična vlada. V tem primeru bi bilo povsem vseeno, kako jo imenujemo. Vendar bodimo realni. Ker sta za predlogom vlade narodne enotnosti tudi DeSUS, ki še nikoli ni podprl reform, in SLS, ki se ne odreče vmešavanju politike v gospodarstvo, je jasno, da koncept vlade narodne enotnosti ne bo dal odgovora na zastavljene prioritete.

Za več realizma

Oblikovanje tehnične vlade je trenutno malo verjetno. Še najbolj zaradi dejstva, da si novoizvoljeni poslanci ne bodo dovolili omejitve svoje moči na politično podporo finančno-ekonomskih tehnokratov. S podobnim argumentom so nekateri politiki v medijih v preteklih dneh kritizirali predlog vlade narodne enotnosti. Da smo za ustoličenje politične vlade imeli volitve in da morajo izvoljeni sedaj oblikovati vlado. Vendar je, upoštevajoč obete za leto 2012, ta dilema bolj navidezna kot realna. Če so zgoraj navedene prioritete prave, si jih bo morala zastaviti tudi nova vlada. In pri tem zaenkrat slabo kaže. Zato je verjetnost oblikovanja tehnične vlade v ne tako oddaljeni prihodnosti bistveno večja, kot se trenutno zdi. A nas bo čas, ki ga bodo politiki porabili za politično kupčkanje in izogibanje prioritetam, drago stal. Pa srečno v novem letu!