Njej se bo sicer kot ponavadi barva obraza v hipu spremenila in pogledala vas bo strupeno kot takrat, ko ste nazadnje napačno odgovorili na njeno vprašanje "Dragi, a se ti ne zdi, da sem se zredila?", vi pa se boste v hipu spomnili neljubega nadaljevanja njenega smrtno resno izrečenega stavka: "Če še enkrat najdem…", a boste tokrat lahko ta najbolj brezizhodni od vseh brezizhodnih položajev v življenju povprečnega moškega obvladali z levo roko.

Izreči boste morali namreč le zmagovalno repliko leta 2012: "Zdaj ni čas za to, draga, zdaj se ubadamo z gospodarsko krizo!"

In za nagrado si boste lahko v miru ogledali zaključek Barcinega napada, v katerem se bo okroglo usnje še tretjič tisti večer znašlo za hrbtom čuvaja mreže belega baleta. Za nagrado boste srečni.

No, obstaja tudi določena nevarnost, da vaša žena ni ena tistih, ki v teh dneh nasedajo prepričanju, da nas lahko prav vsak gumpec lastnoročno povleče iz krize, in da si boste morali, v kolikor ne slišite na ime Angela Merkel, Nicolas Sarkozy ali Mario Monti (če slučajno slišite, prosim, takoj odložite časopis in pojdite reševat svet!), do lastne sreče pomagati na nekoliko drugačen oziroma malce bolj zapleten način.

V tem primeru vam priporočam, da uporabite znani filozofski postopek za doseganje višje ravni osebnega zadovoljstva, imenovan tudi "dobro je, ker ni slabše". Naj opišem, kako stvar deluje.

Tudi prihodnje leto se vam bo, kot že vsa leta doslej, prej ko slej pripetilo, da bo vaša žena nekega mirnega sobotnega dopoldneva na videz nedolžno opazila, da pralni stroj še vedno pušča (točno tisti, za katerega ste ji pred pol leta obljubili, da ga boste popravili), in vam bo seveda v hipu kristalno jasno, da vam ona z majhno pomočjo bele tehnike sporoča, da se na vas ne more zanesti oziroma da se ji ne posvečate dovolj oziroma da vam je vseeno zanjo. Nič hudega sluteč se boste torej nenadoma znašli na robu usodnega prepira in že se boste zagledali, kako podpisujete ločitvene papirje, si delite otroke, psa in naročnino na Slovenske novice in ta isti prekleti pralni stroj.

In spet, brez panike. Od sreče vas namreč tudi v tem primeru ločita le stavek ali dva: "Draga, lahko si srečna, da imaš mene. A ti veš, kakšni dripci so tam zunaj!"

Prihodnje leto bodo takšni stavki padali na plodna tla še bolj kot doslej, saj so naši politiki ljudi dobesedno priučili takšnega načina razmišljanja. Tako so zdaj eni srečni ob misli, da bo premier Janković, samo zato, ker bodo tako rešeni pred Janšo, drugi pa upajo, da bo premier Janez, da le ne bi imeli Zorana (potem so sicer še oni tretji, ki bi bili radi srečni na svoj žalosten način, a si z njimi žal ne moremo veliko pomagati). Naši politiki pač za osrečitev državljanov že od nekdaj uporabljajo zgolj idejo o tem, da bi nam bilo brez njih še slabše. In zato ta filozofija pri nas resnično deluje.

Če ne verjamete, lahko naredite preprost preizkus, in medtem ko bo vaša žena razmišljala o vseh jamrajočih pisateljih in režiserjih, na katere bi lahko v življenju nabasala, če vas ne bi bilo, in se ji bo na obrazu ponovno pojavljal za vas odrešujoč nasmešek, si tudi vi predstavljajte, kako bi se nam godilo, če bi našo državo iz krize vodil, kaj pa vem, na primer direktor Uniona Olimpije Janez Rajgelj.

Samo za trenutek pomislite na to, kaj se je letos dogajalo v Stožicah, in spoznali boste, da imate v življenju pravzaprav neznansko srečo, saj verjetno še Ljudmili Novak (kaj njej, še Karlu Erjavcu ne!) ne bi uspelo v samo dveh mesecih ostati brez polovice ministrov, brez dveh tretjin državljanov, brez denarja za plače in s takšnimi dolgovi, da se k nam ne bi želeli preseliti niti tisti, ki nimajo več ničesar izgubiti.

Ja, vem, da je težko verjeti, a nekje tam zunaj so še večji talenti od Janeza Janše in Boruta Pahorja, in pomirjujoče se je zavedati, da je lahko še slabše.

No, v skrajnem primeru, da pri vaši ženi tudi ta magični argument ne zaleže (konec koncev ste morda sami jamrajoči pisatelj ali režiser in si vaša žena iz tega ali pa kakšnega drugega razloga ne zmore zamisliti slabšega moža od vas), vam še vedno preostane radikalizacija postopka.

V ta namen vas prosim, da se spomnite, kako prav nam je v času krize globalnega kapitalizma prišla Severna Koreja ali Libija in kako so nam naši voditelji ob vsakršnem napadu na naš ljubi sistem med vrsticami sporočali, naj bomo raje srečni, da ne živimo v Pjongjangu ali Tripolisu, in da smo lahko neznansko srečni, ker imamo v Evropi Silvia Berlusconija in ne Moamerja Gadafija oziroma Dominiqua Strauss-Kahna namesto Kim Džong Ila.

Zato, če vam vsi drugi poskusi iskanja sreče spodletijo, lahko svoji ženi naslednje leto ponudite še tega: "Draga, bodi srečna, da nisva del Evropske prestolnice kulture!"

V letu, ko bodo v štajerski prestolnici gostili Evropsko prestolnico kulture in se bo bližala univerzijada, preprosto morate biti srečni, da nimate s tem nobenega opravka. Oziroma, drugače povedano, morate biti srečni, da niste Mitja Čander. Ali pa, bognedaj, Franc Kangler.

Saj pravim, razlogov za srečo bo v letu 2012 resnično cel kup.