Postrezimo si enkrat malce nostalgično z nekoliko prenovljenim reklom: besedo ljubezen nadomestimo z besedo umetnost, tako da dobimo "umetnost gre skozi želodec"!

Ad primum: na večer praznika v bivši državi (22. december, dan JLA) je glasbeni žur "Združene prekomorske brigade" pred kinom Šiška v organizaciji Centra za urbano kulturo, hotela M in cerkniškega Zavoda Gabrijel fest, vseh treh lociranih na istoimenskih trgih v Ljubljani in Cerknem, pospremil iz prave poljske kuhinje kadeči se - pasulj. Včasih so gostinci točno vedeli, kdaj se je bližal čas, ko bodo lahko zaprli lokal in šli domov spat: moški gostje so začeli obujati spomine na služenje vojaškega roka v JLA. Omotičnim glavam so zakrulili želodci in v pogovor so se vmešale besede pasulj, čorba, grašak, SMB kuglice ("sivomaslinaste boje", torej olivno sive), kupus, sarme - vse same kulinarične specialitete vojske, ki je razpadla, in države, ki je propadla.

Nekaj pa je ob izničenih dejstvih ostalo, in sicer edinstveni recepti, reci in piši, 135 jedi (obelodanjenih 1. julija 1971 v Uradnem vojnem listu); jedi, ki so se pripravljale ne samo v vojaških menzah in kantinah, saj so se številne med njimi znašle in obstale na civilnih jedilnikih vse do danes. Le komu ne zadišijo več različne čorbe, paprikaši, musake, soteji, bureki, pite, da ne omenjamo čevapčičev, ražnjičev in drugih jedi na žaru, k so obšle že ves svet. Bile so in ostajajo: priprave zanje so izjemno natančno opisane v novi izdaji (v originalni srbohrvaščini) ljubljanskega založnika eBesede. In vendar bi rad opozoril, da so nam jed pod tekočo številko 63 (popara od dvopeka sa sirom) v šestdesetih letih v navadni vojski servirali bistveno drugače, komaj prebavljivo. Popara je bila ob ponedeljkih zjutraj pripravljena iz kruha, ki je ostal od prejšnjega tedna, namočenega v slanem kropu - o prepečencu in siru smo lahko le sanjali!

Komur so se ti omenjeni recepti iz kakršnegakoli razloga - objektivne ali subjektivne narave - zamerili, ga prepuščam silvestrskemu meniju po lastnem izboru, saj se bo lahko podučil in izbiral iz številnih kuharskih knjig; njihovo prebiranje in nakupovanje je tako in tako že izničilo visokoleteče statistične podatke o slovenski visoki bralni kulturi, kar prizadene še posebej nas, prebivalce svetovne knjižne prestolnice.

Ad secundum: za drugo, spet resnično izjemno knjižno izdajo pa se bo treba potruditi kar v avstrijsko prestolnico, v kolikor se pač ne bo kak knjižni uvoznik spomnil na ugledno umetniško združbo Künstlerhaus, ki združuje na tisoče članov in ki je letos ob svoji 150-letnici izdala pravi umetniški priročnik Das Künstlerhaus kocht! (Umetniška hiša kuha!). Zasnova te knjižne izdaje, v kateri številni umetniki predstavljajo svoj, tudi zelo različen pogled na to vsakdanje nujno zlo, je prav gotovo edinstvena in prav zaradi teh različnih stališč primer, ki kar kliče po podobnem uresničenju tudi v našem umetniškem prostoru.

Na sto osemdesetih straneh se predstavljajo recepture, ki so zelo konkretna napotila: v večini primerov jih spremljajo tudi verbalno začinjeni pogledi njihovih umetniških izvajalcev na lastno in siceršnjo umetnostno podobo današnjega časa. Naj opozorim na uvodne "paprike, polnjene s srcem in možgani" sedanjega predsednika Joachima Lotharja Gartnerja (umetnika, ki je izrazito odprt za slovensko sodobno umetnost), sarkastičen recept za "moški ragu" Eve Hradilove s primerno ilustracijo in "mrzli roastbeef v Chelsea hotelu", pospremljen z družabno fotodokumentacijo One B. Tu so "pečene sardele" naše Eve Petrič s fotografijo z njene znane podvodne instalacije, likovno uživaški artificielni meniji Jane Wisniewskwe, ki jih zaključuje "torta z jedilnimi kroglicami in jedilno modrino" - kolaž enega najbolj znanih avstrijskih modernistov C. L. Atterseeja (kdo se ne spomni njegove razstave v ljubljanski Mestni galeriji z upodobitvami skladatelja Mahlerja!). Na širino dunajskega združenja opozarjata recept Petra Skubica za "srbsko fižolovo juho" (pod poglavjem Künstlerhaus varčuje) in "tikvenik" (bolgarski bučni zavitek) Mine Antove.

Tak je torej moj paralelni silvestrski jedilniški izbor. Sicer pa - da ostanemo pri umetnosti - v pričakovanju januarske praznične streznitve na napovedani premieri v Kinodvoru avstrijsko-slovaško-češkega filma Kuhati zgodovino: portret vojaških kuharjev različnih armad v vseh vojnih vihrah evropskega preteklega stoletja!

Dober tek in srečno v 2012!