Zagotovo ste kdaj brali pretresljive zgodbe o takšnih pridnih otrocih iz samotnih planinskih krajev, o Kekcih, ki po snegu, ledu in mrazu pešačijo do šole deset kilometrov ali še dlje, kljubujejo snežnemu metežu in volkovom. Pred kakšnim tednom na primer so postali svetovna spletna senzacija malčki iz vasi Pili v kitajski pokrajini Xinjiang, ki do šole potujejo celih dvesto kilometrov, se pogumno vzpenjajo po strmih klancih, hodijo po robu prepadov in prečkajo štiri deroče reke po jeklenih vrveh in trhlih lesenih mostovih.

Pa vendar je teh dvesto kilometrov navaden jutranji sprehod v primerjavi s pravo selitvijo narodov, ki jo je v svoji goreči želji po znanju uprizoril ljubljanski učenec Zmago Jelinčič, živ spomenik človeški volji in vztrajnosti, ki je do šole potoval več kot petsto kilometrov!

Vsako jutro je Zmago Jelinčič Plemeniti zložil v nahrbtnik šolske knjige, slanino, čebulo in kuhana jajca ter se iz svojega ljubljanskega doma s planinsko palico v roki veselo žvižgajoč napotil čez državno mejo, gazil je po zasneženih zagorskih hribih, ledeni slavonski megli in zamrznjenem sremskem blatu, pa čez globoko, hladno reko Savo in skozi betonsko džunglo Beograda ter zloglasne semaforje Savskega venca, vse do poslopja Akademije za diplomacijo in varnost.

Petsto petintrideset kilometrov je Zmago Jelinčič potoval do šole, vse dokler ni končno pred dnevi na beograjski Akademiji za diplomacijo in varnost zaključil podiplomskega študija in magistriral s temo "Problematika ozemeljske razmejitve med Slovenijo in Hrvaško". Na dvesto štiridesetih straneh je pridni Zmago v perfektni srbščini tako temeljito in argumentirano osvetlil vse vidike brutalne hrvaške okupacije slovenskega ozemlja, da mentor, profesor Nenad Đorđević, ni imel kaj dodati. Samo na kratko je izpljunil: "Fuj, mater jim jebem ustaško!"

Več kot petsto kilometrov je potoval Zmago do šole v Beogradu, čeprav je imel ljubljansko Fakulteto za družbene vede pred nosom. Ima pa vsaj dva močna razloga, da ni do šole prečkal ceste, ampak pol Balkana.

Prvič, kot je sam povedal: "Tega mi v Sloveniji naši gospodje, ki Hrvatom lezejo v rit, ne bi dovolili delati." Iz istega razloga mu je menda pred dvema letoma v Skopju, v daljni Makedoniji, končno uspelo tudi diplomirati. Kot slovenskemu nacionalistu mu tega v Sloveniji nikoli ne bi dopustili: študij farmacije je moral prekiniti daljnega leta 1975, ko so ga aretirali, ker je z namenom odcepitve od Jugoslavije in oboroževanja slovenskih domoljubov iz Narodnega muzeja ukradel tri starinske pištole iz 16. stoletja.

In drugič, da ne ovinkarimo: če kje kaj vedo o državnih mejah in varnosti, to vedo v Beogradu. Če bi hotel na podiplomski študij vinarstva, bi šel Zmago v Francijo, če bi hotel magisterij iz elektronike, bi šel na Japonsko. Zmago pa se je odločil, da bo magistriral iz problematike ozemeljske razmejitve, tu pa ni večjih znanstvenih avtoritet od beograjskih. "Mi v Ljubljani nimamo ustreznih profesorjev, ki bi to razumeli ali bi na tem področju lahko kaj povedali," je pojasnil mladi 63-letni magister ozemeljskih razmejitev.

Eden izmed takšnih profesorjev je tudi sam Jelinčičev mentor Nenad Đorđević, zgolj po naključju tudi lastnik Akademije za diplomacijo in varnost. Nenad Đorđević je eden zanimivejših likov beograjske udbaško-tajkunske scene: desetletja je delal v Službi državne varnosti in na beograjski Višji šoli za notranje zadeve, se v osemdesetih po zaslugi svojih udbaških in političnih zvez dokopal do nekdanje Titove jahte, jo prodal in odprl verigo trgovin BTC ter postal eden najmočnejših beograjskih vojnih tajkunov. Z milijoni mark je financiral Miloševićev režim, vlagal v kariero Mire Marković, Slobodanove zveste zakonske in politične partnerice, katere obskurni stranki JUL - Jugoslovanska levica - je kot zvest Mirin prijatelj tudi prvi predsedoval.

V tistem času, v obdobju torej, ko je problematiko slovenske ozemeljske razmejitve Miloševićev režim reševal tako, da je pošiljal tanke na "dunajske konjušnike" - Nenad Đorđević pa iz svojih trgovin metal slovensko majonezo -, je Đorđevićev bodoči študent Zmago Jelinčič, najradikalnejši slovenski nacionalist, izganjal Srbe iz Slovenije. V ganljivem happy endu dvajset let pozneje sta se trda "jugoslovanska levica" in trda slovenska desnica končno znašli na skupnem bregu, združeni proti skupnemu sovražniku.

"Vedno se je pametno združiti proti skupnemu sovražniku, to pa je Hrvaška, ki ima mejne spore z vsemi, tako s Slovenijo in Srbijo kot z BiH in Črno goro," je svojčas pojasnil Jelinčič, ki je vse svoje nesporazume z umazanimi Srbi rešil že davno, še ko je v Beogradu organiziral mednarodne konference o razmejitvi na Jadranu skupaj s svojimi tovariši z velikosrbske "levice", ki jim samo Hrvaška preprečuje, da bi rešili vse probleme slovensko-srbske razmejitve. Če so ti problemi sploh kdaj obstajali.

In še preden rečeš "udba", bo razmejitev med Slovenijo in Hrvaško končno zarisana na zgodovinski črti Karlobag-Karlovac-Virovitica. Prej kot Jelinčičev kolega na televiziji zdrdra tisto mantro iz strokovne literature mladega magistra farmakološko-udbaških znanosti: "Pred uporabo natančno preberite navodila. O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom."