"Takrat sva z možem začela sodelovati z različnimi organizacijami in posamezniki, ki so bili pripravljeni priskočiti na pomoč, leta 1998 pa sva ustanovila nevladno organizacijo International Relief & Development (IRD), ki danes zaposluje več kot pet tisoč humanitarnih delavcev in vodi 130 projektov v 44 državah po vsem svetu."

V času, ko največ humanitarnih inštitucij trka na zavest ljudi, smo se z njo pogovarjali o pasteh in lepših plateh dobrodelnega dela.

Leta 1998 ste se iz znanstvenice prelevili v humanitarno delavko. Kako zahtevna je bila ta transformacija?

Zelo! Ko sva z možem ustanovila nevladno organizacijo, se mi ni niti sanjalo, kaj to sploh je. Ampak tako midva kot peščica nadobudnih sodelavcev smo iskreno želeli pomagati. Bilo je težko, sploh na začetku, ko smo morali sestavljati time, denarja za to pa ni bilo. In prav izbira ljudi je po mojem najpomembnejši vidik našega dela. Zato smo uvedli temeljit postopek izbire, pri čemer imajo pomembno vlogo tako izobrazba kot izkušnje, a tudi kompatibilnost z našo organizacijo. Pravzaprav je bilo najtežje prepričati donatorje, naj nam zaupajo. Navkljub težavam je nekako šlo in danes se lahko pohvalimo, da smo v trinajstih letih priskrbeli pomoč v vrednosti več kot 1,25 milijarde dolarjev.

Povod za najin pogovor je bila ustanovitev vaše slovenske pisarne, ki je letos jeseni ob podpori slovenske vlade in v partnerstvu z domačo platformo nevladnih organizacij SLOGA, društvom Hrana za življenje ter organizacijo ADRA Haiti v predmestju Port-au-Princea odprla osnovno šolo za več kot dvesto otrok. Odkod potreba po slovenski podružnici?

Naše korenine so v vzhodni Evropi in tu želimo delovati še naprej, saj menimo, da je na tem koncu sveta treba še veliko postoriti. A ker je Slovenija članica Evropske unije, nam to omogoča dostop do sredstev iz evropskih skladov. Poleg tega sem zelo dobro seznanjena z vašim pravim bogastvom, človeškimi viri, ki bi jih rada vključila v naše mednarodne projekte, njim pa omogočila nabiranje delovnih izkušenj po vsem svetu.

Na vaši spletni strani piše, da dajete poudarek šestim ključnim področjem: upravljanju, stabilizaciji družbe, ekonomskemu razvoju, kriznim situacijam, hrani in kmetijstvu, zdravju in higieni. Z oskrbo s hrano in vodo ter ozaveščanjem o zdravju je vse lepo in prav, ko pa nadalje omenjate demokracijo in upravljanje, mnogi zastrižejo z ušesi.

Smo neodvisna vladna organizacija, naše delo ni prežeto s politično agendo in po svetu ne širimo ameriškega modela demokracije. Za nas je najpomembnejša skupnost. Zelo veliko pozornosti posvečamo lokalni kulturi, zgodovini, veri…, ampak nikoli ne pozabimo na pomen skupnosti. Brez skupnosti se nič ne zgodi!

Kakšen primer dobre prakse?

Vzemiva za primer Srbijo. Medtem ko so se vsi ukvarjali z Albanci s Kosova, smo mi kot prvi dokumentirali krizo Srbov, zbirali sredstva za begunce na jugu ter začeli tesno sodelovati z lokalnimi skupnostmi. Ko je padel Miloševićev režim, so nas ljudje že poznali in zato smo humanitarno delo lahko nadaljevali z razvojnimi projekti. Res je, da se je oboroženi konflikt končal, ampak ekonomsko je ta dežela precej v zaostanku za drugimi deli Evrope. Zato smo tam še danes prisotni s projektom Agribusiness Program, ki pomaga številnim kmetom.

V mislih sem imela vaša demokratična prizadevanja…

Ja, tudi takšne projekte smo izpeljali v Srbiji in prav tako v Črni gori. Revitalizacijo skupnosti s pomočjo demokratičnega delovanja 2001-2009 je financirala organizacija USAID, ki je prispevala okoli 40 milijonov dolarjev. Projekt je bil nadvse uspešen predvsem zato, ker je vključil že obstoječo strukturo, kot so denimo četrtne skupnosti. Glavna ideja pa je bila, kako mobilizirati prebivalce, da bi sami dognali, katere so glavne prioritete njihove skupnosti, kar pa je jedro demokratičnega odločanja. Tako so se oblikovali razvojni načrti za šest mestnih občin, nastal je prenovljen kmetijski center, ki združuje številne zadruge, zgradili so številne vrtce in šole, beograjski mladinski center je znova postal kulturno središče, tovarna čevljev je povečala kapacitete, število zaposlenih in tako naprej.

Čudno, da so vas v Srbiji sprejeli s tolikšnim razumevanjem, konec koncev ste ameriška organizacija…

Saj nas niso. Spomnim se, kako smo se nekoč pogovarjali s predstavniki lokalne skupnosti in mi je neki zdravnik zabrusil, včeraj ste na nas metali bombe, danes pa se pretvarjate, da nam hočete pomagati.

In kaj ste odvrnili?

Nič, poskušala sem mu razložiti svoj osebni pogled. Kar pa ni kaj dosti zaleglo, pomagalo je v resnici samo to, da smo imeli na terenu ekipo ljudi, ki so jo sestavljali Srbi in nekaj drugih z različnih koncev Balkana. Oni so bili tisti, ki so ustvarili most med nami in njimi. Prepričana sem, da bi bil vseameriški ekipi neuspeh zagotovljen. Prav zato imajo lokalci, kot tudi domača sredstva, tako zelo velik pomen za naše delo. Morda se ravno v tem skriva ključ zaupanja oziroma uspeha.

Kje še ste kot Američani naleteli na odpor lokalne skupnosti? Morda v Iraku ali Afganistanu, kjer izvajate kar nekaj programov?

Naš glavni cilj v Iraku je bil, kako najprej sestaviti ekipo pravih ljudi. Začeli smo s humanitarnimi delavci iz Jordanije, ki so imeli znanje in izkušnje z Irakom, kasneje smo se povezali z lokalnimi delavci.

In tudi z ameriško vojsko.

Res je. V nekatere predele tujcem ni dovoljeno, zato smo se za potrebe našega programa stabilizacije pridružili ameriškim vojakom. Med vojno smo v Bagdadu dnevno zaposlili tudi do 45.000 ljudi. Nismo jim priskrbeli le dela, med drugim smo pripomogli tudi k zmanjšanju terorističnih aktivnosti.

Vas ni skrbelo, kako bo na vaše nenavadne sodelavce reagirala humanitarna skupnost?

Veste, znotraj nevladnih organizacij sta se izoblikovala dva tabora: eni podpirajo takšno delovanje, drugi ga obsojajo. Nam je vseeno, če nas kritizirajo. Saj nismo vzeli denarja od vojske ali kaj podobnega! Ameriške enote so nam pomagale doseči postavljene cilje in za nas je to edino, kar šteje. Na te reči gledamo povsem praktično. Slišala sem celo, da so nekateri vojaki pravili, kako je marsikomu med njimi naša prisotnost rešila življenje.

Kako pa ste pomagali Iračanom?

V treh letih smo s programom stabilizacije ustvarili na tisoče delovnih mest, podelili več kot 10.000 donacij za mala podjetja ter organizirali številna izobraževanja za okoli 40.000 ljudi. Otrokom smo omogočili varno šolanje v 18 mestih, v Afganistanu pa smo dali poudarek čisti vodi, distribuciji zdravil in pismenosti, predvsem žensk. Vse to so dolgotrajni projekti, kratkoročno pa je njihov pomen tudi v tem, da ljudje vsaj malo pozabijo na vsakodnevne vojne grozote.

Tudi nekateri drugi projekti IRD, denimo tisti v Afriki ali Aziji, so posvečeni le ženskam in otrokom.

Ženske in otroci sodijo med najbolj ranljivi del populacije. V Kambodži, denimo, sodelujemo z materami v 40 vaseh, da bi jih poučili o higieni in zdravi prehrani. Pri tem si pomagamo tudi z gledališkimi igrami in videi. Podobno kot v Indoneziji, kjer smo na ruralnih območjih v okolici Džakarte v šolah začeli med revnimi otroci distribuirati zdrave prigrizke. Toda še vedno so imeli zdravstvene težave, in šele ko smo opravili temeljito raziskavo, smo ugotovili, da jih je bilo veliko okuženih z glistami. Zato smo se potem posvetili le temu problemu in vpletli tako starše kot učitelje, ministrstvo za zdravje, verske voditelje… O tem so pisali celo v strokovni reviji Journal of Medicine, največji dosežek pa je, da smo okuženost z glistami zmanjšali za trideset odstotkov. In to je naš cilj - da tudi po desetih letih za nami nekaj ostane.

Ko ste že omenili verske voditelje, predstavljam si, da brez njihovega sodelovanja marsikje ne gre.

Vsekakor ne. Po mojem je spoštovanje kultur ključ do uspeha. In če je neka kultura prežeta z vero, je to pri delu treba upoštevati. Včasih to pomeni, da moramo z moškimi in ženskami delati ločeno, tako kot v Afganistanu, a nič ne de, saj ne moremo tem ljudem vsiljevati svojih kulturnih norm in obnašanja. Spoštovati moramo njihovo kulturo in vero. Zato se v muslimanskem svetu noben program, ki vključuje problematiko reproduktivnega zdravja, ne zgodi brez sodelovanja imamov.

Torej jim ne delite kondomov, tako kot nekatere druge organizacije?

Ne, ne… V nekaterih deželah je to res tabu. V Mozambiku, na primer, smo skušali vpeljati program, ki se posveča aidsu in zaščiti žensk, pa smo ugotovili, da se moramo tega vprašanja lotiti drugače. Zato smo v neki vasi v metodistični cerkvi, kjer se ženske srečujejo vsak četrtek, najprej uvedli poslovne seminarje. Šele nato, ko smo pridobili njihovo zaupanje, smo se z ženskami začeli pogovarjati tudi o drugih perečih vprašanjih iz njihovega življenja in počasi počasi smo prišli tudi do aidsa, ki nosi hudo stigmo.

Pred leti sem v New York Timesu brala kolumno Thomasa L. Friedmana, ki je trdil, da je internet edina prava rešitev za Afriko. Ko sem se v Maroku na lastne oči prepričala, kaj vse so se dekleta naučila s pomočjo tega orodja, medtem ko so fantje v lokalni internetni kavarni večino časa porabili za spogledovanje s Francozinjami, sem mu skorajda pritrdila.

Tudi jaz bi se strinjala s to tezo, internet je zelo primerno orodje za ozaveščanje in udeležbo mladih. Mi smo nekaj podobnega izvajali v Iraku in Afganistanu, predvsem z dekleti, in moram reči, da smo bili zelo uspešni. Ampak, veste, tudi drugi zabavni prijemi delujejo.

Na primer?

Pevsko tekmovanje! Mi smo ga organizirali leta 2009 v Indoneziji in tako poskušali ublažiti sovražna čustva med muslimansko in katoliško mladino. Na Pamona Idol se je prijavilo več kot 250 mladih, 42 finalistov pa se je tik pred glavnim tekmovalnim nastopom nekaj dni družilo in spoznavalo. Od bombnih napadov verskih ekstremistov je minilo več kot deset let, ampak skupnost si še vedno ni opomogla, zato je bilo to tekmovanje za mnoge prva priložnost, da svoje sovražnike spoznajo kot prijazne, dobre ljudi.

Kot pravite, segajo nekateri konflikti precej daleč v preteklost… Kako težko je pritegniti pozornost donatorjev, ko novica o tej ali oni krizi izgine s prvih strani časopisov?

Če o konfliktu ne poročajo mediji, za širšo javnost tako rekoč ne obstaja. Poglejte samo, kaj se je zgodilo s Haitijem! Ko je deželo januarja 2010 doletel potres, je umrlo več kot 230.000 ljudi, dva milijona jih je ostalo na cesti, a danes o tem nihče več ne govori. Pa ne gre samo za uničujoče posledice. Haiti se ubada s hudo revščino, nezaposlenostjo, politično nestabilnostjo, novimi poplavami, izbruhi kolere, nasiljem, alkoholizmom… Kar nekaj desetletij bo trajalo, da se stvari vrnejo v normalno stanje, in zato je pomembno, da so humanitarni projekti trajnostno naravnani. Za kar pa seveda potrebujemo posluh donatorjev.

V Sloveniji ste ga menda našli.

Ne samo da nam je uspelo postaviti šolo, v njeni bližini je zrasel tudi zaselek Vas bratstva, kamor se je preselilo več kot 180 družin, naš naslednji korak pa je zgraditi igrišče in knjižnico.

Pri nas je bilo nedolgo tega precej kritik na račun dobrodelne organizacije, katere vodilni delavci naj bi zlorabili sredstva za lastne interese, medtem ko so se lani britanski časopisi razpisali o milijonih dolarjev, ki jih je Band Aid zbral za Etiopijo, med drugim pa so jih porabili tudi za orožje. Kako pogosto pride do takšnih zlorab in kakšne mehanizme imate vgrajene, da se temu - kolikor se le da - izognete?

Ne morem zanikati, korupcija pesti našo branžo, pa ne le v Afriki, po vsem svetu. Tega problema se moramo zavedati in poskušati zgraditi tak sistem delovanja, ki ga bo onemogočal. Kar pa je sila težko, saj se morate zanašati na ljudi, ki delujejo v krajih, oddaljenih na tisoče kilometrov. In če je pred vami tam delovala organizacija, ki jo je prežemala korupcija, je izziv še toliko večji.

Ste se tudi pri vas soočili s tem problemom?

Smo, ravno pred kratkim smo imeli tak primer v Sudanu. Zato smo morali našo tamkajšnjo pisarno zapreti, pa čeprav smo tik pred tem pridobili obsežna sredstva za naše delovanje v tej deželi. A morali smo jih zavrniti, saj nimamo dovolj močne ekipe, ki bi bila delo sposobna pošteno opravljati. Moram reči, da je Sudan, kar se tega tiče, še posebej velik izziv, mnogo bolj, kot denimo Irak ali Afganistan. Kar je precej problematično, saj je Sudan res potreben pomoči, ampak najprej moramo poiskati prave ljudi, šele nato se lahko lotimo dela.

In kako pravzaprav izberete, kje in kaj boste počeli?

Zavedati se morate, da mi nismo Rdeči križ, ne moremo se odzvati na vse krizne situacije ali humanitarne katastrofe. Zato moramo natančno preceniti, katerih projektov naj se lotimo in na kakšen način.

Je konkurenca na tem področju velika?

Velika, ja, tako kot pri kateremkoli drugem poslu. Ampak s tem se spoprimemo s kreativnimi pristopi in odličnimi programi, sicer lahko postanemo ranljivi.

Kdaj pa ste neuspešni?

Po mojem je največji neuspeh, če leta in leta izvajaš isti program, pa se nič ne spremeni. Tak primer so številne organizacije, ki so v zadnjih petdesetih letih delovale na Haitiju. Mislim, da je nadvse pomembno, da si zastavimo izziv, da se znamo prilagajati in da ohranjamo visoke standarde. Saj ne moremo ves čas samo deliti hrane! Po mojem to ni pravi pristop, bistveno večji poudarek bi morali dali trajnostnim korakom.

Čeprav, lakota oziroma revščina je še vedno najbolj pereč problem tega planeta…

Prav imate. In vse druge težave, kot so zdravstveni problemi, nasilje, korupcija, vojne…, izhajajo iz revščine. Zato najprej iščemo presečišča med njimi in skušamo delovati celostno, kar pa ni vedno izvedljivo.

Menite, da ima to kakšno povezavo s polarizacijo sveta, ki se je zgodila po 11. septembru?

Ne bi rekla.

Pa vendar: prav v muslimanskem svetu je največ kriznih območij. Kje vidite razloge za to?

To je zelo kompleksno vprašanje, o katerem bi lahko razpravljali dolge ure. Ampak, če poskusim strniti: krivi so ostanki neokolonializma, lokalne hierarhije, ki ohranja revščino in medklanske razlike, strateški položaj teh krajev, bogatih z nafto, plinom, rudninami…, kar pa je neredko tudi razlog za naravne katastrofe, kot so zemeljski plazovi, potresi, suše in poplave.

V neki brošuri sem zasledila citat, ki pravi, da je postalo humanitarno delo po letu 2001 precej oteženo, saj naj bi ljudje težko ločevali med nevladnimi organizacijami, Združenimi narodi, kar vpliva na njihovo percepcijo in konec koncev tudi na varnost vaših delavcev.

Glede varnosti je tako: vsako državo posebej ocenimo, ali lahko svojim delavcem zagotovimo dovolj zaščite za normalno delo. V nasprotnem primeru jih tja pač ne pošljemo. Sicer pa zaposlujemo tudi varnostno in tehnično enoto, ki vse naše zaposlene pripravi na morebitne nevarnosti. Pred odhodom na teren pa morajo obvezno opraviti tudi tečaj, na katerem se naučijo osnovnih postopkov varovanja. V nasprotnem primeru so ljudje in organizacija izpostavljeni nevarnosti, kar pa je po mojem precej nesmiselno.

Da bi se človek lotil takšnega dela, kot ga opravljate vi in vaši zaposleni, najbrž mora verjeti v dobrosrčnost ljudi. V potrošniški družbi, kjer so vrednote razvodenele, solidarnost pa je ostala nekje v preteklosti, je težko pričakovati nesebično pomoč. Bi rekli, da je humanitarnost danes v krizi?

Z vse večjimi ekonomskimi problemi je tudi tolerance in sočutja vse manj. Saj veste, ko ostane človek brez dela, je hitro nagnjen k temu, da poišče krivca od nekod drugje. Med ekonomsko krizo je dokaj enostavno manipulirati s čustvi ljudi. Ampak ne bi se strinjala s tem, da je humanitarnost v krizi. V Ameriki recimo je duh prostovoljstva nadvse razvit, upala bi si trditi, da bolje kot marsikje drugje po svetu. Med drugim je integriran v šolski sistem, saj morajo učenci in dijaki opraviti kar nekaj ur družbenokoristnega dela, za kar so nagrajeni z dodatnimi točkami pri končnem šolskem uspehu.

Poleg tega so Američani precej verni ljudje in kot takšni so v resnici sočutni do tistih, ki so v stiski. Tudi na Balkanu so ljudje takšni, razlika je morda le ta, da ta pomoč v teh krajih ni tako zelo institucionalizirana, kot je v Združenih državah.

Za konec, ko že omenjate Balkan: kako, da ste prisotni v več kot 40 državah po vsej obli, le v vaši rodni Bosni, ki je nujno potrebna trajnostne pomoči, vas ni?

Kaj pa vem… Zavedamo se tega, da je potreba po določenih programih v Bosni velikanska. Ampak ko sem se o tem nedolgo tega pogovarjala s partnerji v Sloveniji, so mi povečini odgovarjali, ja, Bosna je komplicirana, zato se raje ukvarjamo z Makedonijo ali Črno goro.