A krize, iz katerih so izračunana povprečja, so bile, razen velike v tridesetih letih, omejene na posamezne države ali skupine držav, zdajšnja je vsaj vseevropska, če že ne svetovna. Ocene o njeni globini, trajanju in socialnih ter političnih posledicah so malone iz dneva v dan bolj črnoglede. Bomo sploh vedeli, kdaj je bo konec? Zdaj še najbolj kaže, da bo imela obliko prevrnjenega J, oziroma, da se bo končala, ko se bomo nanjo navadili in nihanja okoli ničelne rasti sprejeli za normalno stanje stvari.

Časi, ko smo "vedeli", da vlade, centralne banke ali mednarodne institucije krizo lahko preprečijo ali vsaj končajo, so mimo. Zdaj kaže, da jo poglabljajo in podaljšujejo. Vsaj v EU. Nemško-francoski vlak pelje v napačno smer. Fiskalni pakt bo, če bo obveljal, krizo poglobil in ogrozil evropsko integracijo in evro, donedavna najimenitnejši dokaz uspešnosti EU. Celo pomanjkanje navdušenja zanj še pred štirimi leti ni bilo spodobno, še manj spodobno je bilo dvomiti v njegovo večnost in v večnost dobrih časov. Zato so v evroobmočje sprejemali države, ki so bile že takrat zadolžene dvakrat bolj, kot bi smele biti, ali približno toliko, kot so zdaj (Belgija in Italija); izstop iz evroobmočja sploh ni bil predviden in še manj urejen.

A prišli so slabi časi, stroški vzdrževanja evra so že večji od njegovih koristi; evro se je spremenil v grožnjo evropskemu združevanju, ki jo bo fiskalni pakt še okrepil. Javni dolg in primanjkljaj sta namreč celo v najbolj zadolženih evropskih državah obrobna problema v primerjavi z recesijo ter socialnimi in političnimi pretresi, ki jih bodo prinesli poskusi uveljavitve fiskalnega pakta; nesimetričnim udarom denarne politike se bodo pridružili še nesimetrični udari fiskalne. Finančna strogost, ukrojena po meri ene države in vsiljena drugim, je v času, ko vsi potrebujejo povečanje povpraševanja, nerazumno početje. Že samo poenotenje fiskalnih politik povečuje nihanja gospodarske aktivnosti, zdaj navzdol.

Krize tudi niso povzročili javnofinančni primanjkljaji in dolgovi držav, ampak več desetletij trajajoča prerazdelitev družbenega produkta v korist kapitala in v škodo dela, selitev proizvodnih zmogljivosti na "kitajsko", zagotavljanje povpraševanja s krediti ter finančno "poglabljanje". S proračunskimi primanjkljaji in večanjem javnih dolgov so države le preprečile katastrofo, ki bi jo imeli, če ne bi posegle v delovanje povsem določljive "nevidne roke" na finančnih trgih; postale so razpoznavni dolžniki, ki jim zdaj ravnanja diktirajo "nerazpoznavni" upniki - finančni trg.

O ekonomski znanosti

Ekonomisti naj bi vedeli, kaj bo jutri, sploh če trdimo, da je ekonomska veda znanost, kar naj bi potrdila tudi Nobelova nagrada za ekonomijo. Vendar smo največkrat le pridigarji vsakokrat drugačnih religij o delovanju gospodarstva. Morda smo zato bolj teologi kot znanstveniki; predhodnika sodobne ekonomske vede nista Albert Einstein ali Isaac Newton, prej sta to Tomaž Akvinski in Martin Luther. Za potrditev tega je dovolj pogledati nekaj starih tekstov, na primer Beneškega trgovca, Bogastvo narodov ali Komunistični manifest. Komedijo Beneški trgovec je Shakespeare napisal leta 1598. V njej se prepletata dve zgodbi: prva, "ljubezenska", se ukvarja z ljubeznijo in sovraštvom, prilizovanjem, zvijačnostjo in zvitostjo, v drugi, "ekonomski", gre za zgodbo o pohlepu, posojilih, dobičku, negotovih naložbah, nelikvidnosti in nesolventnosti, razpršitvi tveganj, "finančnih" produktih in piramidah, multinacionalkah, globalizaciji, krizi in drugih stranpoteh sodobnosti; le poimenovanja so drugačna.

Tudi oče sodobne ekonomije Adam Smith je bil moralni filozof, ki je dvesto let za Beneškim trgovcem, leta 1776, napisal lani v slovenščino prevedeno delo Bogastvo narodov. Gre za nekakšno ekonomsko biblijo, ki si jo, podobno kot pravo biblijo, zdaj lastijo vse ekonomske šole, saj je v njej mogoče najti potrditev kakršnekoli ekonomske dogme. Predlani smo dobili še prevod druge ekonomske biblije: Komunistični manifest Marxa in Engelsa iz leta 1848. Ta preseneča z neverjetno natančnim opisom dogajanj v svetovnem gospodarstvu, a ne tistih pred 160 leti, ampak zdajšnjih. Le jezik se je medtem spremenil. Kar je zdaj "fleksibilnost trga dela" - pripravljenost delati za manj in zmeraj znova iskati novo delo - je v Manifestu opisano takole: "Ti delavci, ki se morajo prodajati po kosu, so blago kot vsak drug trgovinski artikel in zatorej prav tako izpostavljeni zgodam in nezgodam konkurence, vsem nihajem trga."

Podobno je z opisom globalizacije: "Potreba po vse širšem odjemu njenih produktov podi buržoazijo po vsej zemeljski krogli. Vsepovsod se mora ugnezditi, vsepovsod naseliti, vsepovsod navezati stike." Ali z opisom krize: "V krizah izbruhne družbena epidemija, ki bi se vsem prejšnjim epoham zdela brezumje - epidemija hiperprodukcije." In z opisom "reševanja" iz krize: "… s čim torej? S tem, da pripravlja bolj vsestranske in silnejše krize in zmanjšuje sredstva za preprečevanje kriz."

Odkod presenetljiva uporabnost več kot štiristo let stare komedije, dvesto trideset let starega "učbenika" in sto šestdeset let starih naukov Marxa in Engelsa? Ekonomija, ki je bila v Shakespearovem času še povsem neločljiv del moralne filozofije, kar naprej prehaja skozi nekakšne samoumevnostne cikluse. Dolžina trajanja takšnih ciklusov, ko malone vsi ponavljajo podobne fraze in prisegajo na enake dogme, se sicer spreminja. A preobrati v ekonomski vedi so že v pol stoletja podobni preobratu od dogme, da sonce kroži okrog zemlje, k dogmi, da zemlja kroži okrog sonca.

Konkurenca, učinkovitost, dobiček, privatizacija, liberalizacija in globalizacija so bile do oktobra 2008 magične besede zadnjega ciklusa zdajšnjega časa. Skupaj s konkurenco naj bi bila globalizacija temelj gospodarske rasti, novih priložnosti za zaposlovanje odpuščenih, nekakšno magično zdravilo za reševanje vseh drugih problemov, alternativa socialni državi ter javnemu financiranju zdravstva, šolstva, kulture in socialne varnosti.

A ne kaže, da je tako. Leta 1960 je zgornja petina svetovnega prebivalstva bogatih "zaslužila" tridesetkrat več kot spodnja petina revnih, zdaj zgornja petina zasluži sedemdesetkrat več kot spodnja petina. Prišli smo v stanje, ki ga je Thorstein Veblen že leta 1899 imenoval "plenilstvo". Ko objava o združitvi podjetij, ki bo omogočila odpustitev nekaj tisoč delavcev, prinese skokovito podražitev delnic teh podjetij, plenilstvo postane temeljna poslovna in politična logika. Vendar se takrat strese tudi tržno gospodarstvo: ladje beneškega trgovca potonejo, naložbe propadejo. Prav to se nam je nedavno zgodilo.

Velika večina tistih, ki "imajo besedo" v deželah, ki "štejejo", "ve", da globalizacija kar samodejno prinaša blaginjo ter odpravlja revščino in zaostalost. To naj bi zagotavljale njene sestavine: liberalizacija vsega, privatizacija vsega in "zdrava" gospodarska politika, ki naj bi peljale v svet brez meja za tokove blaga, storitev, dela, kapitala, tehnologije, denarja ter znanja in idej. Po razpadu socializma se je temu pridružilo še soglasje o večnem gospodarskem sistemu, ki temelji na maksimiranju dobička kot edinem merilu gospodarske uspešnosti. Prišli naj bi do "konca zgodovine". A pravzaprav obroben dogodek, zaustavitev rasti cen družinskih hiš v ZDA, je "konec zgodovine" prestavil v prihodnost, novi "finančni produkti" in globalizacija pa so obroben dogodek spremenili v svetovno finančno in gospodarsko krizo, ki ji bosta sledili socialna in politična.

Toda, ali globalizacija celo brez krize res vsem prinaša koristi? Kako naj afriški kmet z lesenim plugom, ki ga vleče bivol, celo na vaškem trgu konkurira "severu"? Pridelka, ki mu je omogočal preživljanje in mu dajal dostojanstvo, ne more več prodati. Naj se prilagodi zahtevam trga in prideluje "bombaž", naj zemljo proda in se zaposli v multinacionalki, ki na zemlji, ki jo je prodal, prideluje "bombaž"? Tam ga ne potrebujejo. Preostaja mu životarjenje na obrobju velemest. Morda se bo podal na tvegano pot v Evropo, kjer bo, če bo imel srečo, na črno pobiral jagode in obiral breskve. Globalizacija mu ni vzela le dela in zemlje, vzela mu je tudi dostojanstvo. A kriv je sam. Zakaj pa se ni pravočasno "prestrukturiral" in izkoristil globalizacije.

Kaj pa Slovenija?

Nekateri verjamejo, da nam gre mnogo slabše kot drugim. Res nam ne gre dobro, a če številke kaj veljajo, nam ne gre slabše kot mnogim drugim v EU. Krizi se Slovenija ni mogla izogniti, saj je povsem odvisna od gospodarske aktivnosti v EU. A pričakala jo je z neravnotežji, ki so močno zmanjšala ali pa celo izničila možnosti, da bi s preostanki gospodarske politike ublažili njene socialne učinke. Razlogi so znani, a jih ni odveč večkrat ponoviti, saj sta po nekaj tekstih sodeč ne le slovensko, ampak celo svetovno gospodarsko krizo zakuhala Kardelj in samoupravljanje, hitro pot iz nje pa preprečujejo botri iz Murgelj in nacionalni interes.

Po vstopu v EU in še bolj po vstopu v evroobmočje je Slovenija skrenila s poti dotedanjega "fiziokratskega" razvoja s štiriodstotno gospodarsko rastjo, počasnim zmanjševanjem brezposelnosti in inflacije ter notranjim in zunanjim ravnotežjem. "Zastarelo" razmišljanje, da je bogastvo mogoče ustvarjati le počasi, je zamenjalo "moderno", po katerem je s "finančnim poglabljanjem", iskanjem "priložnosti" in nakupi "visoko donosnih" vrednostnih papirjev v različnih skladih doma in po svetu to mogoče narediti hitro. Vsi, mali investitorji, "gradbeniki", tajkuni, bankirji in regulatorji, so začeli slepo verjeti v trajno, vsaj 20- do 30-odstotno rast bogastva.

Mešetarjenje s papirji je postalo srž slovenskega kapitalizma, pojem varčevanja; običajno varčevanje v bankah, pri katerem vsi, ki tako varčujemo, po malem izgubljamo, so nadomestile naložbene špekulacije v "visoko donosne" domače ali tuje sklade, menedžerski prevzemi podjetij so vzcveteli. V začetku je šlo kot po maslu. Gospodarska rast se je okrepila, število iskalcev zaposlitve se je zmanjšalo za tretjino, zaradi hitre rasti BDP so upadli javnofinančni primanjkljaj, javni dolg in delež javnega sektorja v BDP. Vrednost premoženja na borzi se je v dveh letih potrojila. Vse to je bilo mogoče početi le s krediti. Ker pa so depoziti v bankah rasli mnogo počasneje, je dovolj hitro rast kreditov, potrebnih za financiranje proizvodnje, širjenje družb s prevzemi drugih družb, menedžerske prevzeme in "varčevanje" v vrednostnih papirjih omogočalo le zadolževanje bank v tujini. Od 0 evrov neto tujega dolga konec leta 2005 smo do začetka krize konec leta 2008 prišli na 10 milijard evrov, razmerje med krediti in depoziti pa z 1 na 1,6.

A prišla je kriza, rast kreditov se je zaustavila, kreditna zasvojenost se je spremenila v kreditni "krč", banke so tudi zaradi politično privlačne protitajkunske demagogije celo smiselna reprogramiranja kreditov zamenjale z zaplembami zastavljenih delnic. Slovensko gospodarstvo se je znašlo v kritičnem zastoju; izhod onemogočajo velika zadolženost s krediti "zasvojenih" podjetij, zadolženost bank v tujini in nelikvidnost oziroma "plačilna nedisciplina". Te ni mogoče odpraviti s poboti, skrajševanjem plačilnih rokov, davčnim "kaznovanjem" bank in podobnimi ukrepi, ki nelikvidnost le prenašajo z enega na drug del gospodarstva.

Brez povečanega povpraševanja, tujega ali domačega, se bodo problemi le zaostrovali. Ohromelo domače povpraševanje lahko spodbudi le država, a ji pri tem ostaja le slaba rešitev - povečano zadolževanje in povečan javni dolg, oba pa se bosta ob nadaljevanju zdajšnje ohromitve samodejno povečevala, kar je še slabše. A ničesar ni mogoče narediti na hitro; za izhod iz stanja, v katerem smo pričakali krizo, bomo potrebovali desetletje.

Kaj pa zdaj?

A vrnimo se v svet in EU. Že številke o dolgovih na eni in virtualnem bogastvu na drugi strani so vse bolj podobne številkam, s kakršnimi se ukvarjajo astronomi, ko merijo razdalje v vesolju. Zato ni čudno, da kar po vrsti odpovedujejo vse "pametne" rešitve svetovnih institucij, centralnih bank in vlad. Kriza še ni pripeljala do sprememb v razmišljanju, čeprav od ekonomskih naukov prejšnjega ciklusa ni ostalo prav veliko. Ostal je tudi pohlep, ki je večen in ki ga ekonomisti imenujemo maksimiranje koristnosti. A spet ne vemo, kje je točka, ko "normalna" sebičnost preide v pohlep. Ekonomska veda ostaja v stanju "diktature edine alternative": da so za rešitev iz krize potrebni varčevanje revnih, povečevanje konkurenčnosti in pospešena globalizacija. Na to prisegajo tudi tisti, ki "imajo besedo". A ne gre.

Varčevanje zmanjšuje povpraševanje, povečevanje konkurenčnosti pa povečuje ponudbo. Če drugi zapravljajo, je varčevanje koristno, ko vsi varčujejo, postane usodno; če nekdo povečuje konkurenčnost, drugi pa ne, mu to prinaša koristi, ko vsi povečujejo konkurenčnost, se nič ne spremeni, le brezposelnih je več. S hkratnim varčevanjem in povečevanjem konkurenčnosti se tako le širi razpoka med premajhnim povpraševanjem in preveliko ponudbo, kar ustvarja gospodarski kanibalizem. Sveta ne tare pomanjkanje dobrin in bogastva, obojega je preveč; problematična sta le njihova porazdelitev in ustvarjanje delovnih mest za vse.

A zakaj bi bilo v letu 2012 vse slabo? Morda bo EU spet našla pot iz zagate, ki jo je ustvarila s fiskalnim paktom; pustila ga bo ob strani, kot je na primer ustavo ali lizbonski strategiji, in ga nadomestila z varčevalno retoriko, novimi institucijami in novimi definicijami? Morda se bodo centralne banke dolgov že v letu 2012 lotile po "topčidersko" s tiskanjem denarja in z inflacijo, ki, odkar nimamo več svetopisemskega odpusta dolgov vsakih sedem let, še najmanj boleče jemlje upnikom in daje dolžnikom? Morda se bo v letu 2012 vsaj začelo razdobje Keynesovega "pametno vodenega kapitalizma", v katerem bodo "finančni produkti" uvrščeni med prevare ali igre na srečo, v katerem bodo lastniki predvsem lastniki družb in ne le premoženja, delavci pa sodelavci? Morda je pravi čas za razmislek o opuščanju uporabe enakih pravil za neenake in neenakih za enake; enaka pravila za neenake povečujejo neenakosti še bolj, kot jo neenaka za enake.

Že zato bi bilo mnogo dežel treba obvarovati pred globalnim gospodarskim "napredkom". Morda bo globalizacija prešla v de-globalizacijo? Hitra de-globalizacija bi posebno v majhnih gospodarstvih, odvisnih od menjave in zasvojenih s tujim kapitalom, povzročila gospodarsko katastrofo. Postopno opuščanje vere, da globalizacija vsem prinaša blaginjo, in prenehanje prizadevanj za globalno regulacijo gospodarstva pa bi svet naredila prijaznejši; družbena odgovornost je slej ko prej le lokalna in ne globalna. Svetovna rast BDP bi bila najbrž res počasnejša, mnoge storitve, ki sodijo v skupino "sezuvanja čevljev na letališčih" in ki po definiciji povečujejo BDP, bi morda izginile. Morda bi jih zamenjali kar s splošnim skrajševanjem delovnega časa ali celo z univerzalnim temeljnim dohodkom? Manj globalen svet bo bolj raznolik, bolj stabilen in manj dolgočasen.