Nova razmerja politične moči v parlamentu, ki so jih prinesle predčasne volitve, so takšna, da o tem, ali bo vlada levo- ali desnosredinska, ne odločata največji stranki, ampak stranka, ki ne le, da je zasedla četrto mesto, je celo novinka na slovenskem političnem odru. Ni pa novinec njen predsednik Gregor Virant. Za začetek je zasedel mesto predsednika parlamenta, za povrh pa ima v svojih rokah tudi ključ do vladne koalicije.

Gospod Virant, kdaj bomo dobili vlado?

Po mojem mnenju bomo mandatarja dobili okoli 25. januarja, vlado pa teden do deset dni kasneje.

Zdi se, da trojček, po novem ga imenujejo po začetnicah imen predsednikov GRK, po ustanovitvi parlamenta zavlačuje z ustanavljanjem vlade.

Hitro konstituiranje parlamenta je bilo nujno zaradi interventnega zakona, kajti če ta pretekli petek ne bi bil sprejet, ne bi mogel z novim letom stopiti v veljavo in državi bi nastala škoda. S tem ko smo konstituirali parlament in omogočili soglasno sprejetje tega zakona, smo dali pozitiven signal finančnim trgom. Pokazali smo, da zna biti politika enotna takrat, ko je treba, in da se je sposobna hitro dogovoriti s socialnimi partnerji. Nikakor ne želimo zavlačevati postopkov za oblikovanje vlade in jih tudi ne bomo. Morate pa razumeti, da nam kot sredinski stranki ni enostavno. Za nas sta levo- in desnosredinska opcija enakovredni, kar smo povedali že pred volitvami. Skupaj z obema drugima strankama, SLS in DeSUS, bi si še najbolj želeli, da bi za mandatarja našli tretjega, sredinskega, nestrankarskega človeka, ki bi bil sposoben povezati več kot 46 poslancev v parlamentu in oblikovati vlado z ustavno večino. Zavedamo se, da ta opcija ni zelo verjetna, vendar se nam je zdelo vredno vsaj poskusiti. Strankam bomo danes (intervju je bil posnet v sredo, op.p.) poslali to našo pobudo, rok za odgovore bo zelo kratek, do torka, 3. januarja. Od tam naprej pa bomo nadaljevali pogajanja o oblikovanju koalicije. Zaradi te pobude se postopek oblikovanja vlade ne bo prav nič zavlekel.

Za stranke je najbrž pomembno, kdo bi lahko sestavil tako koalicijo. Tega ne vedo, in tako je to kot začarani krog. Koga vi vidite kot mandatarja za sestavo vlade narodne enotnosti?

Ne, ni začarani krog. Najprej moramo potipati, ali so stranke sploh pripravljene stopiti korak nazaj v zasledovanju svojih interesov, ki ga zahteva oblikovanje vlade z ustavno večino. Poglejmo konkretno. Obe veliki stranki bi se morali odpovedati mandatarstvu. Naša državljanska lista bi se mora odpovedati mestu predsednika parlamenta. Vsak od nas bi se moral v smislu političnega vpliva in prestiža nečemu odpovedati v zameno za enotnost.

Ampak kako naj se odpovejo, če ne vedo, kaj jih čaka?

V trenutku, ko bi imeli načelno soglasje strank, ki bi imele več kot 60 poslancev v parlamentu, na mizi, bi se lahko takoj začeli pogovarjati o imenu mandatarja, ki bi bilo za vse sprejemljivo. Mi seveda imamo v glavi nekaj takih imen, toda govoriti o imenih, dokler ni načelnega soglasja, bi bilo nesmiselno. Mandatar bi moral biti vrhunsko kompetenten, ugleden in povezovalen ter sprejemljiv za širši krog političnih strank.

To je podobno razpisu išče se mandatar, pogoji pa so naslednji...

Marsikdo mi je že očital, da je pobuda nekoliko naivna, kot je bilo naivnih že nekaj drugih od začetka mojega političnega udejstvovanja...

Mislite na prejemanje nadomestila za plačo bivšega ministra?

No, v mislih imam marsikaj. Ampak kot stranka preprosto moramo povedati tisto, kar mislimo, da je prav. In imeti mandatarja in vlado s široko, ustavno podporo bi bilo za Slovenijo dobro. S to idejo ne bomo povzročili nobene škode, nobenega zastoja, ker gre za kratek rok do torka. Vmes pa so prazniki. Zastoja pri oblikovanju koalicije torej ne bo.

Ali drži, da ste o morebitnem prevzemu funkcije predsednika vlade ustavne večine že govorili z evropskim komisarjem Janezom Potočnikom, pa vam je dal košarico?

Gospod Janez Potočnik bi bil po mojem mnenju dober mandatar za sestavo slovenske vlade, vendar ga uradno za kaj takega nisem povprašal, saj to ni v moji domeni ali moči.

Drži pa, da sta se o tej temi pogovarjala?

Kot rečeno…

Sprašujem tudi zato, ker je bilo slišati, da je Potočnik pomagal nekoliko zbližati poglede med vami in Zoranom Jankovićem glede prihodnje vloge gospoda Šušteršiča.

To je posebno poglavje naših pogajanj z gospodom Jankovićem. Od prejšnje srede je dr. Šušteršič za gospoda Jankovića zelo sprejemljiv kandidat za finančnega ministra, prej pa ni bil.

Je ideja o oblikovanju vlade ustavne večine ali narodne enotnosti vaša ali je to skupno stališče strank bloka GRK?

Pobuda je skupna in sopodpisniki smo vsi trije.

Doslej je bilo stališče SLS in DeSUS razumeti, da idejo o vladi ustavne večine podpirata, le vrstni red, kako do nje, je drugačen. Bolj se nagibata k temu, da bi se o tem začeli pogovarjati šele, če niti Janković niti Janša ne dobita večine v parlamentu.

Neenotnosti ni, pobudo smo sopodpisali vsi trije.

Če ste prej iskali razlike, zdaj kaže, da vendarle iščete skupne točke neke bodoče vlade. Jih lahko nekaj naštejete?

Glavne točke so naslednje. Prvič, zagon gospodarstva, to je sprejetje ukrepov za ugodnejše okolje za gospodarski razvoj. Drugič, uravnoteženje javnih financ in proračuna do konca mandata. Postopno zniževanje primanjkljaja do točke nič in s tem zaustavitev trenda zadolževanja države. Tretjič, vzpostavljanje pravne države, predvsem odprava sodnih zaostankov do konca mandata. To so tri ključne točke, je pa še precej drugih. Na primer izboljšanje kakovosti zdravstvenih storitev in obvladovanje stroškov v zdravstvu. Velik del tega je v našem programu, del pa tudi v programih drugih strank. To so točke, pri katerih se stranke v veliki meri ujemamo. Tako kot smo se ujeli pri interventnem zakonu.

To so splošne opredelitve, razlike med strankami so v podrobnostih, denimo glede prodaje državnega premoženja. Najbrž bo pri tem težko uskladiti že dvajset glasov bloka GRK, kaj šele ustavno večino.

Mislim, da se bomo o ključnih točkah lahko zelo hitro poenotili, v nekaterih drugih pa bodo razlike med nami ostale. Pogovarjamo se umirjeno in kulturno, ne glede na to, da so med nami razlike. Kot pri družinskem zakoniku, če hočete. Mi ga podpiramo, SLS ga na referendumu ne bo podprla. Pri omenjenih ključnih vprašanjih pa mislimo praktično enako.

Torej glede vprašanja, ali državna podjetja prodati ali ne, ter pri drugih bolj konkretnih gospodarskih in finančnih zadevah v GRK ni razlik?

Pri nekaterih vprašanjih so, pri drugih jih ni. Recimo, kar zadeva prodajo državnega premoženja. Vsi se strinjamo, da se NLB ne dokapitalizira z davkoplačevalskim denarjem. Kako bomo to izvedli, s prodajo NLB, z dokapitalizacijo iz zasebnih sredstev ali morda na kak tretji način, je sekundarnega pomena. Ključno je, da se ta banka ne dokapitalizira z denarjem davkoplačevalcev.

Ali niste v tem pogledu bliže stališčem Jankovićeve PS, s katero ste marsikaj že uskladili?

Od pretekle srede (od prve seje državnega zbora, op.p.) naprej so pogajanja s Pozitivno Slovenijo krenila v zelo pozitivno smer. Gospod Janković je v marsičem popustil našim pogajalskim zahtevam in lahko rečem, da je koalicijska pogodba v precejšnji meri usklajena.

Kaj vas potem še zadržuje, da je ne podpišete?

To, da ne želimo planiti v objem eni koaliciji, ne da bi prej preučili možnosti vstopa v drugo. Pred nami sta dve enakovredni možnosti. Prva je vstop v levosredinsko koalicijo, ki se je na začetku kazala kot edina možna. Toda potem ko je gospod Janković pokazal relativno malo pogajalske modrosti in spretnosti in se mu je nato zgodila še "črna sreda" v parlamentu, se je odprla še druga možnost: vstop v desnosredinsko koalicijo. Na to se je gospod Janša odzval nekoliko sramežljivo, tako da je štirim strankam poslal osnutek svoje koalicijske pogodbe. In tu se je ustavil. Te pogodbe še do danes nimamo v elektronski obliki, tako da sem moral fizično narediti kopije za najožje sodelavce. Mi to vseeno razumemo kot realno možnost. Že pred volitvami smo rekli, da sta Jankovićeva levosredinska in Janševa desnosredinska koalicija enakovredni opciji. Z obema bi znali sodelovati. Čeprav se zavedamo svoje relativne šibkosti, ker imamo v parlamentu samo osem glasov, kaže, da bomo imeli pri oblikovanju vlade zadnjo besedo. To je veliko breme in nisem pretirano srečen zaradi tega.

Je vaša sreča v tem, da Janković in Janša nikakor nista sposobna sodelovati?

Mislim, da bi bila ta velika koalicija za Slovenijo najboljša rešitev, vendar je še manj realna kot vlada tretjega človeka. Za to, da bi se poenotila za nekega tretjega mandatarja, je vsaj nekaj možnosti. V to, da bi se dogovorila, da bi Janša vstopil v vlado, v kateri bi bil predsednik Janković, pa resno dvomim. Enako tudi resno dvomim, da bi Janković sprejel Janšo v svojo vlado. Ne vem, kako bi taka koalicija delovala. Če bi to uspelo, pa bi bil to vrhunski politični dosežek.

Kakšen signal daje soglasni sprejem interventnih ukrepov v parlamentu?

Začetek dela parlamenta je bil izjemno spodbuden in ob takšnih odločitvah sredinskemu politiku, ki se veseli konsenza, zaigra srce. To je bila sijajna poteza. Gospod Janković, ki je relativno hitro in učinkovito uskladil interventni zakon s sindikati, je odigral odlično vlogo. Prav tako so odlično vlogo odigrale poslanske skupine, ki so zakon podprle. Pokazali smo torej, kako lahko politika resnično deluje enotno takrat, ko vidi, da je ta enotnost nujna in da je vrag odnesel šalo. Želel bi, da bi bilo v tem mandatu čim več takšnih zgodb.

Je ta hvala res upravičena? Uspeh je namreč 25-odstoten - od tristo milijonov evrov predvidenega prihranka bo uresničenega zgolj okoli 70 milijonov.

Šlo je za razumen kompromis. Sindikati bi zlahka pokazali svojo moč, zbrali dva tisoč podpisov, vstavili palico v zakonodajno kolesje in od zakona ne bi bilo nič. A so bili dovolj razumni. Po drugi strani pa je bila politika dovolj razumna, da je sprejela kompromis, ki v resnici prinaša manjši prihranek, hkrati pa terja od vlade, da poišče prihranke na drugih področjih. Naša mantra in tudi mantra nekaterih drugih strank v predvolilnem času je bila, da je treba prihranke najprej iskati tam, kjer ne boli, torej tam, kjer niso prizadete pravice javnih uslužbencev, upokojencev, prejemnikov socialnih transferjev... Iskati je treba na primer možnosti za zmanjševanje števila zaposlenih, za varčevanje pri državnih subvencijah, pri materialnih stroških, pri javnih naročilih. Tudi sindikati opozarjajo, naj začnemo varčevati najprej tam, kjer je veliko rezerv, a jih doslej nismo uspešno počrpali, in šele nato začnemo pogovore o rezih pri plačah v javnem sektorju. In imajo prav.

Kako komentirate dejstvo, da je vodenje zelo močnega sindikata Pergam prevzel Janez Posedi, s katerim ste imeli v pogajanjih najbrž največ težav?

Težko bi rekel, da sem imel z gospodom Posedijem največ težav. Je zelo inteligenten, pronicljiv pogajalec. Vladi zna nastaviti ogledalo. Ni pa nerazumen.

Sta z gospodom Janšo že spila kavo?

Kave še nisva spila, sem ga pa v današnjem telefonskem pogovoru seznanil z najverjetnejšimi sklepi sveta naše stranke, ki bo danes zvečer. Dejal sem mu, da mora v primeru, če želi postati resna alternativa, s koalicijsko pogodbo nastopiti malce manj sramežljivo in da bi se morali začeti po novem letu resno pogajati.

Mu dolgujete podporo, ker je pravzaprav on omogočil, da ste predsednik parlamenta?

Na mestu predsednika parlamenta bom do sklenitve koalicijske pogodbe, tako da nisem nikomur ničesar dolžan. Dogajanja v parlamentu preteklo sredo so koristila parlamentu, ki se je konstituiral, koristila so državi, ker smo sprejeli interventni zakon, škodila gospodu Jankoviću, ki je naredil hudo politično napako, in koristila so gospodu Janši, ki se je spet vzpostavil kot možna politična alternativa. Če želi ujeti tempo, pa mora že zaradi naše stranke pri teh koalicijskih pogajanjih nastopati bolj odločno.

In vi, kaj boste storili?

Želimo dati možnost obema. Želim, da se kot enakovredni predstavita obe opciji, da bomo imeli na koncu možnost objektivnega odločanja med njima. To je edina logična in konsistentna rešitev za nas. Nismo se sami postavili v vlogo stranke, ki odloča o koaliciji, v ta položaj nas je postavil volilni rezultat. Teža odgovornosti je, kot rečeno, velikanska.

Ker najmočnejši stranki nista sposobni stopiti skupaj, je jasno, da koalicija brez Državljanske liste ni mogoča. V kateri koaliciji bi se vaša stranka laže profilirala: v Jankovićevi ali v Janševi?

V  delu gospodarskega programa smo bliže Janši, pri nekaterih političnih vprašanjih, kot so odnos do referenduma, odnos do državnih inštitucij in pravice manjšin, smo bliže levosredinski politični opciji.

V kateri koaliciji pa bi vendarle laže gradili stranko?

Če bomo dobro delali, jo bomo lahko gradili v katerikoli koaliciji, prav tako pa bi se lahko profilirali tudi v opoziciji. Predvsem pa: če bo vlada dobro delala za Slovenijo, bo tudi ugled stranke naraščal. Zato moramo izbrati opcijo, za katero bomo ocenili, da bo boljša za Slovenijo.

Kako boste sodelovali z Janšo, če menite, da so napadi na vas - tako anonimka kot tudi potenciranje zgodbe z nadomestilom ministrske plače - prišli iz njegovih krogov?

Ta dogajanja v predvolilni kampanji so precej obrusila mojo predvolilno naivnost, tako da bi v koaliciji z Janšo previdnosti dal prednost pred zaupanjem.

Kaj pa v koaliciji z Jankovićem?

Z gospodom Jankovićem za zdaj takšnih izkušenj nimam. V komunikaciji je odprt. Na začetku pogajanj je bil precej izključujoč, po "črni sredi" se je to spremenilo.

Ves čas omenjate vlado ustavne večine. Kateri so tisti projekti, za katere potrebujete ustavno večino 60 glasov poslancev v parlamentu?

To so praktično vsi projekti. Vsakomur, ki bo vladal z neko šibko večino, bo v tem mandatu zelo težko. Pred nami so spremembe pokojninskega, zdravstvenega sistema, sistema davkov, trga dela in druge. Vse bodo terjale sofisticirana usklajevanja s socialnimi partnerji in zelo pomembno bo, ali bo takrat soglasje v parlamentu široko. Položaj v Sloveniji je tak, da terja visoko soglasje in enotnost. Slovenci moramo v teh težkih časih stopiti skupaj.

To bi lahko dosegli tudi s konstruktivno opozicijo.

Se strinjam. To je druga najboljša varianta. Če naša pobuda ne bo uspela, potem bo pač nekakšno partnerstvo za razvoj med vlado in opozicijskimi strankami druga najboljša rešitev. In tu bomo mi kot sredinska stranka lahko odigrali pomembno vlogo, saj bomo znali ohraniti dialog tudi z "drugo stranjo".

Ustavne večine torej ne potrebujete za morebitne spremembe ustave?

Ustavno večino po eni strani razumem kot možnost, da se spremeni ustava, po drugi pa tudi kot široko politično soglasje za potrebne spremembe, da bi bilo lažje nastopati v pogajanjih s socialnimi partnerji pri pokojninskem sistemu, pri spremembah v zdravstvenem sistemu, pri spremembah zakona o delovnih razmerjih, pri spremembah davčnega sistema...

Bom vprašal drugače: ali nameravate s to večino takoj omejiti možnost opozicije, da zahteva referendume, in tako preprečiti morebitne blokade v parlamentu pri omenjenih reformah?

Kot veste, se naša stranka zavzema za omejitev možnosti razpisovanja referendumov, tako da bi ga lahko zahtevalo samo 40.000 volilcev, ne pa tudi politične stranke, in z uvedbo kvoruma. Ti dve omejitvi ne preprečujeta, da ne bi bistvene odločitve, recimo spremembe pokojninskega sistema, prišle na referendum. Še vedno bo obstajala možnost referenduma, če ga bo zahtevalo 40.000 volilcev in če bo to tema, ki bo na volišča privabila 35 do 40 odstotkov volilcev. Vsaka vlada bo še vedno soočena z zahtevo, da o koristnosti in nujnosti sprememb prepriča tudi ljudstvo. Najprej seveda socialne partnerje in potem tudi ljudi. Če vladi to ne bo uspevalo, so te spremembe zelo verjetno obsojene na neuspeh.

Sodeč po predvolilnih programih strank za to že imate ustavno večino.

Ja. V katerokoli koalicijo bomo šli, bomo zahtevali, da se v pogodbo zapiše naša pravica, da se pri posameznih projektih, recimo pri spremembi ustave glede referenduma, povežemo z drugimi strankami v parlamentu. Koalicija mora biti toliko svobodna, da nam bo za posamezne projekte, ki v koalicijski pogodbi ne bodo omenjeni, omogočila oblikovanje tudi ad hoc koalicije.

Je po vašem mnenju bolje ustavo spreminjati v svežnju ali dati prednost spreminjanju po posameznih temah, začenši z referendumom?

Po mojem bi bilo smiselno paketno v vseh tistih točkah, o katerih vlada širše soglasje. Naj jih naštejem. Prva je gotovo referendumska ureditev, zatem postopek oblikovanja vlade, da bi bil enostavnejši, hitrejši, v enem koraku. Tretje je vprašanje poskusnega mandata za sodnike, četrto ustavna omejitev javne porabe ali zadolževanja in peto omejitev pristojnosti ustavnega sodišča na zadeve, ki so res ustavno pravno relevantne. To je neki minimalni nabor ustavnih sprememb, ki je že nekaj časa v zraku. Če bom ostal v vlogi predsednika parlamenta, sem pripravljen, če bom imel podporo za to, prevzeti pobudo, da te spremembe pravno formuliramo in zanje najdemo potrebno ustavno večino. Med spremembami, ki jih sam podpiram, je tudi ukinitev državnega sveta, ampak ta trenutek ta predlog žal nima ustavne večine.

Vzemimo, da bi vstopili v levosredinsko vlado. Ta bi imela šibko večino 46 poslancev. Imate kakšna zagotovila, da bi v to vladno koalicijo vstopil tudi DeSUS, s katerim očitno zelo tesno sodelujete?

Vse, kar vemo o DeSUS, je, da v tej fazi ne podpira gospoda Jankovića kot mandatarja. Ali se bo to stališče v naslednjih fazah kaj spremenilo ali ne, ne vem. Mi smo med tistimi strankami, ki igrajo z zelo odprtimi kartami. Jasno povemo, kaj je naša prioritetna opcija - vlada ustavne večine s tretjim mandatarjem. Te seveda ne želimo vsiljevati in krasti dragocenega časa. Plan B pa je za nas odločanje med Jankovićem in Janšo. Svet stranke bo sprejel merila, na podlagi katerih bomo odločali, v katero koalicijo gremo.

Je vaš pogoj za vstop v Janševo koalicijo, da Karl Erjavec ne prevzame vašega predsedniškega mesta v državnem zboru?

Na prvem mestu so vsebinska vprašanja, na drugem kadrovska. Menimo, da bi imeli pri tem mestu kot druga najmočnejša koalicijska stranka določeno prednost.

Ne veste torej, da je v Janševem predlogu koalicijske pogodbe zapisano, da bi to mesto prevzel Erjavec?

Vem, in ta točka v osnutku Janševe pogodbe nam ni všeč. Položaj predsednika parlamenta zagotavlja drugi stranki precej enakopraven položaj do najmočnejše stranke. To bi bilo za nas izjemnega pomena in na to točko bomo dali pripombo.

V Jankovićevi koaliciji bi to mesto obdržali, čeprav bi bili šele tretja stranka.

V dosedanjih pogajanjih to še ni bilo razjasnjeno, je pa res, da mi je gospod Janković v pogovorih dejal, da sem primeren za predsednika parlamenta.

Bi vi dali prednost tej funkciji ali ministrskemu mestu?

Če gledam, kakšno delo rajši opravljam, se bolj vidim kot ministra. Po naravi sem operativec, mesto parlamenta pa ni toliko operativno. Vendar po drugi strani to mesto omogoča, da narediš marsikaj koristnega. Predsednik parlamenta lahko poskrbi za višjo kulturo političnega dialoga, za enakopravnost poslanskih skupin, uvedbo elektronskega poslovanja v parlamentu, lahko moderira vsebinsko uskladitev kakšnega zakona, povezuje poslanske skupine, kadar je treba najti konsenz, vodi projekt ustavnih sprememb in podobno. Posameznik do neke mere oblikuje funkcijo. Če bom to delo opravljal še naprej, ga bom na precej operativen način. Tako kot sem navajen.

Je to, da ste v parlamentu, pomembno tudi zato, da ste bliže svoji poslanski skupini, ki še nima izstopajočega vodje?

Tudi to je pomembno. Naši poslanci me še nekaj časa potrebujejo v parlamentu.

Koliko je vaša funkcija predsednika parlamenta začasna?

Možnost, da bo ob sklenitvi pogodbe ta funkcija pripadla komu drugemu, obstaja. Sploh če bi bila oblikovana vlada ustavne večine ali če bi naša stranka ostala v opoziciji, za kar pa je zelo malo možnosti. Če bo to mesto po koalicijski pogodbi dobila naša stranka, bom na tej funkciji ostal. V tem smislu je začasna.

V preteklosti smo bili priče različnim načinom vodenja parlamenta: Pahorjev način se je na primer bistveno razlikoval od Cukjatijevega. Kateri način vodenja vam je bližji?

Bližji mi je Pahorjev stil vodenja parlamenta. To je tudi eden od razlogov, zakaj smo prejšnjo sredo podprli gospoda Pahorja kot kandidata za predsednika državnega zbora. Predsednika parlamenta vidim kot prvega med enakimi, njegova ključna vrlina mora biti, da je pravičen in da zagotavlja enakopravnost vseh poslancev in vseh poslanskih skupin. Skrbeti mora za ravnotežje v parlamentu. Kot sredinskemu politiku in človeku dialoga mi ta vloga zelo ustreza. Boruta Pahorja bom gotovo kdaj vprašal za nasvet in se poskušal zgledovati po njegovem vodenju parlamenta.

Kot ugotavljate tudi sami, je vodenje državnega zbora bolj prestižna kot pa operativna funkcija, poleg tega pa mora predsednik  parlamenta kot prvi med enakimi nekoliko zanemariti interese stranke. Se strinjate z oceno, da je vodenje parlamenta neke vrste politično žrtvovanje?

Se strinjam. Po drugi strani pa daje ta pozicija stranki večjo težo in večjo enakopravnost v koaliciji. Če je predsednik stranke minister v vladi, ki jo vodi predsednik najmočnejše koalicijske stranke, je njegova pozicija šibkejša, kot če predseduje prvi veji oblasti.

Toda pri ključnih političnih odločitvah predsednik parlamenta nima nekega velikega vpliva.

Ima vpliv kot predsednik koalicijske stranke.

Zakaj ljudi, ki so bili v kabinetu obeh prejšnjih predsednikov, doslej niste zamenjali?

Avtomatizem menjav ob zamenjavi političnega vodstva nima nikakršnega smisla. Ključne so kompetence ljudi in njihova motivacija. Dejstvo, da je nekdo sodeloval s prejšnjim ministrom ali predsednikom parlamenta, ne more biti izključevalni dejavnik.

Vsi prejšnji predsedniki parlamenta so pripeljali novega generalnega sekretarja. Se boste, ko bo jasno, ali ostajate na čelu parlamenta, tudi vi držali te prakse?

O tem se mi danes še ni treba odločati, ocenjujem pa, da gospa Mojca Prelesnik dobro opravlja delo generalne sekretarke.

Se vam ne zdi nihanje med Jankovićem in Janšo nevarno - se morda lahko zgodi, da se poslanska skupina razbije?

Mislim, da ne. Naša poslanska skupina in svet stranke, ki odloča o koaliciji, sta zelo kompaktna. Gre za ljudi, ki podobno razmišljajo, ki niso vnaprej opredeljeni bodisi za Janšo ali za Jankovića, temveč bodo sledili razumnim argumentom, ki bodo oblikovani na osnovi jasno določenih kriterijev. Morda bo v svetu in tudi v poslanski skupini kakšno ločeno mnenje. Ko bomo sprejeli neko odločitev, pa bomo po vsej verjetnosti za njo stali vsi. Prepričan sem, da bodo poslanci in člani sveta mojemu mnenju dali precejšnjo težo. Seveda pa od mene pričakujejo, da se bom z njimi posvetoval in da bodo moje odločitve argumentirane. Nisem torej tip predsednika stranke, ki bi se kar takoj odločil in potem od drugih zahteval, da temu sledijo, temveč si vzamem kar precej časa za posvetovanje. Večina dosedanjih potez je bila narejena po posvetovanju z mnogimi ljudmi, zlasti pa z najožjim vodstvom stranke.

Ko ste izbirali kandidate za poslance, najbrž niste vseh dobro poznali. Lahko za osem poslancev vaše stranke trdite, da jih dobro poznate?

Kratek čas, ki smo ga imeli za oblikovanje liste, prinaša določena tveganja. V relativno kratkem času smo poskušali narediti najbolje, kar se da. Večino kandidatov poznam bodisi osebno ali pa jih poznajo moji najožji sodelavci. Seveda pa je mogoče, da se je na listo prikradlo tudi kakšno ime, ki nam morda na dolgi rok ne bo v ponos.

Imate poleg ljudi v ožjem vodstvu stranke še kakšen poseben svetovalni tim?

Najožji sodelavec je Janez Šušteršič, veliko se posvetujem z Janijem Sorškom, ki je tudi član izvršilnega odbora, potem so tu člani sveta, v katerem so tudi poslanci. Od zunanjega kroga pa se največ posvetujem z gospodom Pezdirjem. Tudi danes se dobiva. Posvetujem pa se tudi z gospodom Boscarolom.

Kaj pa vam svetuje Peter Jambrek?

Kakšnih pomembnejših svetovalnih pogovorov nisva imela. Šlo je bolj za to, da sva izmenjala mnenja in da me je podprl na samostojni poti. Tudi sam je bil deležen diskreditacij, ki so verjetno prihajale z iste strani kot diskreditacije proti meni, in mislim, da se v nekem smislu podobno počutiva. On je osamosvojen intelektualno, jaz politično.

Vam je kaj svetoval, v katero koalicijo naj gre stranka?

Ne.

Je vaš tast Miha Brejc že prestopil v vašo stranko?

Ne, moj tast je še vedno član SDS. Je tudi član izvršilnega odbora, na seje katerega pa ga že dalj časa ne vabijo. Mislim, da je to v nasprotju s pravili stranke.

Ste vi razlog za to, da ga ne vabijo?

Domnevam, da sem.

V sporočilih za javnost v zadnjem času izpuščate kratico GV. Doslej smo pisali predsednik Državljanske liste Gregorja Viranta Gregor Virant...

Januarja ali februarja bomo imeli kongres, na katerem bomo spremenili ime stranke. Moje osebno ime se je v imenu stranke znašlo pred volitvami izključno zaradi prepoznavnosti na glasovnici. Marsikdo, ki bi želel glasovati za našo stranko, ne bi vedel, kaj pomeni Državljanska lista. Navsezadnje se je tudi Slovenska ljudska stranka preimenovala v SLS Radovana Žerjava, ker želijo vzpostaviti povezavo med predsednikom in stranko. Mislim, da smo sedaj dovolj profilirani in prepoznavni, da lahko moje ime izpustimo. Ime Državljanska lista mi je všeč in se za zdaj zdi najboljša opcija. Če se bo izkazalo, da kakšno drugo bolj ustreza profilu stranke, pa bomo izbrali drugo.

Prihodnje leto bodo predsedniške volitve. Boste nastopili s svojim kandidatom?

Skoraj gotovo bomo bodisi predlagali svojega kandidata ali pa skupaj z drugimi strankami koga podprli. Lahko si mislite, da bomo iskali kandidata, ki bo izrazito povezovalen, sprejemljiv za širok krog ljudi in ne bo ne desni ne levi.

Je sedanji predsednik Danilo Türk eden takih?

Iskali bomo svojega kandidata, mnoge kvalitete sedanjega predsednika republike pa spoštujemo in si želimo dobrega sodelovanja z njim.