Brez nesreč ne gre
1. marca je japonska tla in dno oceana ob japonski obali stresel uničujoč potres z magnitudo 9, ki je skupaj s cunamijem terjal skoraj 16.000 življenj, še dodatnih 3500 pa je pogrešanih. Žarišče najmočnejšega potresa v novejši zgodovini Japonske je ležalo okoli 30 kilometrov pod oceanskim dnom in približno 70 kilometrov vzhodno od severovzhodne obale japonskega otoka Honšu. Potres je sprožil morilski cunami, ki je ponekod dosegel višino 40 metrov in se razlil tudi do deset kilometrov v notranjost dežele. Potres in uničujoči val sta uničila okoli 125.000 zgradb, Svetovna banka pa je škodo ocenila na 235 milijard ameriških dolarjev.
Strah pred nevidnim
Le nekaj dni po smrtonosnem japonskem potresu in cunamiju svetovne javnosti niso več zanimali tisoči mrtvih zaradi tresenja tal in poplavljanja, temveč je svet oči uprl v poškodovane ali zgolj ustavljene japonske nuklearke. Strah pred radioaktivno nevarnostjo je bil močnejši od sočutja do mrtvih in pogrešanih. Z največ težavami so se borili v reaktorjih Fukušime Daiči, glavni razlog za preplah pa je bila nezmožnost upravljalcev, da reaktorje po zaustavitvi ustrezno ohladijo, zaradi česar je v reaktorjih prihajalo do pregrevanja in eksplozij, med katerimi so v ozračje uhajale manjše količine radioaktivnih delcev. Raven ogroženosti se je počasi povzpela do najvišje, sedme stopnje. V eksplozijah se je poškodovalo okoli 30 delavcev v nuklearki, dvema pa so morali oskrbeti tudi opekline zaradi izpostavljenosti sevanju, saj sta predolgo stala v radioaktivni vodi. Iz dvajsetkilometrskega (in kasneje tridesetkilometrskega) pasu okoli nuklearke so evakuirali okoli 200.000 prebivalcev. Vprašanje, koliko smrtonosnih zdravstvenih zapletov bo izpostavljenost sevanju terjala na dolgi rok, je predmet neredkih špekulacij. Od jedrskih strokovnjakov in strokovnjakov za nevarna sevanja praviloma slišimo ocene, da pobeglo sevanje ne bo zahtevalo človeških življenj, vendar jih pogosto preglasijo bolj črne napovedi o nekaj sto morebitnih žrtvah nevidnega sovražnika. Čeprav svetlobna leta oddaljena od černobilskih razsežnosti ali Kurosavove Gore Fudži v rdečem, je Fukušima poskrbela, da so neredki svetovni voditelji začeli sprejemati načrte in usmeritve o ustavljanju ali vsaj zamrznitvi nacionalnih jedrskih programov.
Avstralija pod vodo
Avstralija se je že konec lanskega leta borila s hudimi poplavami, ki so najbolj prizadele zvezno državo Queensland, vrhunec poplav pa je doživela v začetku letošnjega leta. Glavni krivec za močne padavine in poplave je bil vremenski pojav La Nina (deklica), ki je divjal nad Pacifiškim oceanom. Vzhodna Avstralija je bila pod močnim vplivom pasatov, ki so toplo površinsko vodo potiskali od Srednje Amerike proti Avstraliji in Indoneziji, ob stiku toplega morja s kopnim pa so povzročili pogoste padavine. Vlažen topel zrak se je dvigal ob celinskih in gorskih pregradah in botroval močnejšim padavinam. Poplave so zahtevale 35 življenj, gmotna škoda pa naj bi se gibala okoli milijarde evrov. Posredna gospodarska škoda zaradi poplavljenih tovarn in predvsem polj se je povzpela celo na nekaj deset milijard evrov, poplavljena polja pa so zatresla tudi svetovni trg živil - predvsem pšenice, ki se je na svetovnem trgu v letu dni podražila za okoli 130 odstotkov.
Dvojni potres v Turčiji
Rdeči polmesec je imel polne roke dela na vzhodu Turčije, kjer je tla 23. oktobra stresel potres z magnitudo 7,1. Najbolj sta jo skupila mesto in provinca Van, kjer je pod ruševinami ostala pokopana večina izmed 604 smrtnih žrtev potresa. Potres je poškodoval več kot 11.000 zgradb, 6000 pa jih je povsem uničil, tako da je brez strehe nad glavo ostalo okoli 60.000 prebivalcev. Prizadeto območje se je še enkrat streslo 9. novembra, tokrat z magnitudo 5,7. Seizmologi so ocenili, da ni šlo za popotresni sunek, temveč za samostojen potres, ki je terjal še dodatnih 40 življenj.
Nova grozljivka na Filipinih in Lahko noč, Irena
Tropska nevihta in tajfun Washi sta 16. decembra nad filipinski otok Mindanao prinesla deset ur silovitega deževja in iz poplavljenih domov sredi noči prepodila okoli 100.000 prebivalcev. Mnogi so se pred vodo zatekli na strehe svojih hiš, kjer so bili izpostavljeni močnemu vetru (okoli 100 kilometrov na uro). Po divjanju tajfuna so našteli že 1249 smrtnih žrtev, dobrih tisoč pa je še vedno pogrešanih.
