Ste se že odločili, kakšna bo vaša reprezentančna prihodnost?

Trenutno imam toliko dela v klubu, da o reprezentanci nisem kaj preveč razmišljal. O tem se bom pogovoril drugo leto s selektorjem Veselinom Vukovićem in direktorjem reprezentance Mitjo Koželjem.

Potem s selektorjem še nista govorila?

Občasno se slišiva, a o tem nisva rekla nič. Vedeti moram, v kakšni vlogi me vidi, potem se bom lažje odločil. Zagotovo sem pri določenih stvareh še pripravljen pomagati. Dejstvo je, da nas čakajo kvalifikacije za olimpijske igre, ki so zelo mamljive. Ne bi bilo lepšega, če bi se lahko od reprezentance poslovil na olimpijskih igrah.

So kvalifikacije za olimpijske igre tako velik izziv?

Zagotovo. Čutim se sposobnega, da še igram. Zdravje mi služi, voljo še imam... Drugo je, koliko se bo reprezentanca pomladila in koliko bomo igralci sploh skupaj. Več je dejavnikov, ki jih je treba določiti.

Toda za preboj na olimpijado bo treba ugnati brutalno konkurenco. Srbija, Italija, Bolgarija, Nemčija, Finska...

Gre za misijo nemogoče, a v športu se čudeži dogajajo. Zakaj pa ne bi šli na olimpijske igre? Bolgarijo smo poleti že premagali, s Srbijo smo bili na evropskem prvenstvu blizu zmage, s Finsko smo odigrali nekaj vrhunskih nizov... To so močnejše reprezentance, a se z njimi da igrati. Ker gre za turnirski sistem tekmovanja, lahko že ena tekma marsikaj obrne. Sistem za preboj na olimpijske igre je res čuden, a če smo prišli tako daleč, moramo iti na turnir z željo, da se prebijemo v London. Šlo bo za razredčeno evropsko prvenstvo, kjer se za eno mesto bori vsaj šest vrhunskih reprezentanc.

Vam je kaj žal, da se stvari v slovenski reprezentanci niso že prej organizacijsko izboljšale, s čimer bi že lahko dosegli kakšen odmevnejši rezultat?

V reprezentanci sem od leta 1998. Ko samo pomislim, s kakšnimi stvarmi smo se včasih ubadali... Organizacija je bila za tiste čase, recimo, solidna, a še vedno daleč od vrhunske. Zdaj imamo zares vse, škoda pa, da nekatere stvari niso bile že prej bolje urejene. Zagotovo bi bilo tudi manj odpovedi. Zadnje čase se to ne dogaja več. Prišlo je do manjšega nesporazuma z Alanom Komelom, a mislim, da ga bodo hitro rešili. Upam, da bomo tudi njega kmalu spet videli v reprezentanci.

Letos ste se ponovno vrnili v slovensko klubsko odbojko, saj ste zdaj v dvojni vlogi trenerja in igralca pri Mariboru. Kje so glavne razlike med tujino in Slovenijo?

V tujini so pritiski precej večji in je več izenačenih tekem. Denimo v italijanski ligi je vsaka tekma na nož, pri nas pa je ACH Volley brez konkurence, a v ligi prvakov še vedno ni med najboljšimi. Napreduješ le na težkih treningih, kjer imaš okoli sebe dvanajst enakovrednih in tudi boljših igralcev, in takrat, ko igraš proti boljšim tekmecem. Drugače je, ali igraš v Sloveniji ali v najmočnejših ligah, kot so italijanska, poljska, ruska, turška ali francoska. V teh prvenstvih se zmagovalec lomi pri 23:23, v Sloveniji pa se proti ACH lomimo zgolj pri 0:0. Nato smo kaj kmalu v zaostanku z 2:8 in 5:16, zato ACH prihaja do zmag popolnoma brez pritiska.

V tujini ste največ časa preživeli v Franciji. Koliko je tamkajšnja odbojka boljša od naše?

Če vzamemo zadnjo ekipo iz prve francoske lige, bi ta verjetno v Sloveniji gladko osvojila drugo mesto za ACH. Denimo Calcit Kamnik bi bil težko enakovreden moštvom iz druge francoske lige, ki se borijo za preboj v prvo ligo. Kje so potem šele klubi iz sredine slovenske lige ali mi v Mariboru, ki se pri nas borimo za obstanek. Lahko si samo mislimo, koliko težkih tekem igrajo klubi v italijanski, poljski in ruski ligi, ki nastopajo še v ligi prvakov. Imajo po 40 težkih tekem na leto in le tako lahko napreduješ.