Za to boste morali kot vsako leto ob tem času poskrbeti sami, čeprav vreme ne bo slabo, le nič kaj zimsko. Nikar ne mislite, da bo toplo, prav tako pa ne bo škripanja pod čevlji, za katerega sta bistveni dve sestavini - mraz in sneg. Z nekaj sreče bi lahko dobili jutri in v petek vsaj okrasni sneg; saj veste, gre za tisto vrsto, bolj količino oziroma višino snega, ki zadošča za to, da imamo v pokrajini vsaj nekaj dni zimsko razpoloženje. Natančneje do prvega močnejšega sonca, ki pobere z drevja in trav snežni okras. Tega je namreč le toliko, da nadomešča "sprejanje" novoletnih jelk v naših domovih. Za najdaljšo noč bodo tako zadoščala topla oblačila, še bolj prav pa bodo prišle tople besede, zato z njimi nikar ne varčujte. Mešanica megle, oblakov in sonca nas bo torej pospremila tudi v novo, 2012. leto. Vreme bo torej v začetku prihodnjega leta poskrbelo za to, da (vsaj z njim) ne bomo imeli težav. A vrnimo se k snegu, ki nas to zimo tako na veliko vleče za nos. Ne preseneča in navdušuje nas le s plesom snežink in z debelo snežno odejo, še bolj nas navduši, ko se seznanimo z njegovimi podrobnostmi.

Od šesterokotnega čuda...

Stopite kdaj med sneženjem ven in si oglejte snežinke na temni podlagi in pod povečevalnim steklom - pri tem boste morali pohiteti, sicer se stalijo. Prav gotovo vas bo presenetila raznolikost oblik, ki jih ponujajo snežni kristali. Njihovi čarobnosti je v preteklosti podleglo že kar nekaj velikih imen naravoslovja. Tako je že davnega leta 1611 Johannes Kepler objavil kratek spis O šesterokotni snežinki, ki je morda celo prvo znanstveno delo, povezano s snežnimi kristali. Kepler, ki se je sicer bolj posvečal skrivnostim vesolja, tako je naslov tudi njegovemu najpomembnejšemu knjižnemu delu (Mysterium Cosmographicum), je v svojem spisu o snežinkah pravilno razglabljal o šesterokotni simetriji snežnih kristalov. Med drugim je ugotovil, da nima na voljo sredstev, s katerimi bi lahko odgovoril na vsa vprašanja, ki jih poraja kristalizacija ledu. Minilo je več kot 300 let, preden so tovrstna vprašanja našla vsaj delne odgovore, natančneje z nastopom rentgenske kristalografije. Najbolj znane zgodnje fotografije snežnih kristalov je posnel Wilson Bentley (1865-1931), kmet iz Vermonta v ZDA. Že kot najstnik je med prvimi združil fotografiranje in preprosto mikroskopiranje ter ovekovečil snežne kristale na fotografijah.

… do atlasa snežnih kristalov

Fotografiranje snežnih kristalov je postalo njegovo življenjsko poslanstvo (več o tem najdete na http://snowflakebentley.com/), saj je dolge zimske mesece preživel ob iskanju in fotografiranju snežnih kristalov. Od 5000, kolikor jih je posnel, jih je nekaj več kot 2000 leta 1931, malo pred svojo smrtjo, objavil v knjigi Snežni kristali, ki je še vedno deležna ponatisov. Zaradi vsega tega se ga je prijel vzdevek snežinkasti mož. Sicer pa imamo danes celo atlas snežnih kristalov, s katerimi se ukvarja posebna komisija za sneg in led, ki deluje v okviru Svetovne meteorološke organizacije. Za potešitev radovednosti si oglejmo 10 temeljnih vrst trdnih padavin. Najprej so tu ploščice, zvezdice in stebrički, ki jim sledijo igle, ježki, ročke ter spački. Zadnje tri vrste so nekoliko bolj domače, saj je verjetno že marsikdo slišal ali se celo v živo seznanil z babjim pšenom (sem spada tudi sodra), ledenim dežjem in točo. Glavni krivec za tako raznovrstno paleto snežnih kristalov so seveda zakoni narave, ki so v domeni fizikov, tudi tistih, ki se ukvarjajo z ozračjem in jim pravimo meteorologi ali vremenoslovci. Sicer pa se lahko s snežnimi kristali seznanite tudi vsi ljubiteljski fiziki in "simpatizerji" fizike. Če vam nista všečni njihova simetrija in geometrija, si ogledate vsaj kakšno sliko mikroskopsko povečane snežinke. Ne nazadnje je tudi ta del narave, katere sestavni del smo menda tudi mi sami, pa čeprav si s svojim ravnanjem in odnosom do nje tega pogosto niti ne zaslužimo. In srečno se "vremenajte" tudi v prihajajočem novem letu!