Tako je od pregovorno "mirne" Bosne ostalo bore malo. Nekdanji in po mnenju številnih najlepši del Jugoslavije se danes srečuje s Sloveniji dobro poznanimi številnimi tranzicijskimi težavami, a se lahko vsaj njegova prestolnica, ki jo turistične poslovalnice neumno tržijo skupaj z obiranjem sočnih sadežev v delti reke Neretve, pohvali z živahnejšim življenjem kot Ljubljana. Preverjeno!

Čez minska polja do Bešlićevega navdiha

Obiskali so ga (že) skoraj vsi, le noga pišočega je dolgo oklevala. Država, ki jo je močno zaznamovala vojna na Balkanu in je nastala po daytonskem sporazumu leta 1995, pač ni prizorišče ljubih mi muzikalov ali izložb, od katerih se je težko odmakniti, pač pa v njih najlažje izgubiti. A izpovedi sestrične Vesne, ki ga je obiskala pred viharjem in se vanj tako kot Jasna Kuljaj po njem zaljubila na prvi pogled, ter sposobnost manipulacije slednje človeka pač ne pustijo hladnega, še manj doma. Pot do Banjaluke, ki vodi mimo številnih minskih polj, "socialističnih" ročnih avtopralnic in bencinskih servisov, še nekako gre, a do končne številke 575 kilometrov, kolikor je Sarajevo oddaljen od Ljubljane, se zdi cela večnost. Če je na trg Baščaršija večkrat stopila noga Bradove Angeline, bo vsaj enkrat tudi moja. Smeh. In sploh, lepo bi bilo videti reko, nad katero se je zaradi Principovega naboja začela prva svetovna vojna in je navdihnila eno najotožnejših Bešlićevih skladb. Zares očara. Miljecka namreč. Zdi se, da govori mojo pesem.

(Pre)kratek dan na Baščaršiji

Lepo in prav. Preplet arhitekture vzhoda in zahoda ter le nekaj korakov med katoliško cerkvijo, sinagogo in mošejo. A tisto, kar zares očara, je čas, ki se ustavi na Baščaršiji, brez slabe vesti, da se zaradi pisca komu kadi v obraz. Očitno so "Sarajlije" za dim imune, morda zato, ker se iz tamkajšnjih dimnikov vseskozi vali vonj po vrteči jagnjetini, omamnih čevapčičih in sočnih sirnicah. In ko smo že ravno pri okusih: grenak kot na pravo "kahvo" - spomin in opomin, da se morija iz devetdesetih let ne bi ponovila; čelade, noži, naboji… Zares, kako sprevržen je lahko človeški um, pa ne tistih, ki z njimi želijo zaslužiti, pač pa onih, ki jih poklanjajo namesto bakrenih džezvic. A kaj bi moralizirali, vsakemu svoje, kajne? Pa tudi sicer je čas, da človek vidi nekaj Hercegovine.

(Verjetno) 550 milijonov razočaranih gledalcev

Pot iz Sarajeva proti Mostarju v Jablanici odpre novo staro poglavje. Spomnimo: most na Neretvi je dal Tito porušiti, da je pred Nemci in četniki zaščitil številne ranjence. Film po resničnih dogodkih je leta 1969 režiral Veljko Bulajić, bil zanj nominiran za oskarja in je letos po štirih desetletjih in približno 550 milijonov gledalcev znova prišel v svetovno distribucijo. Iskreno? V živo deluje žalostno, kot maketa, ki jo z lego kockami sestavi štiriletnik, le da v kadi, kjer bi jo potopil, ni tako lepo obarvane vode. Pred Mostarjem še obisk izvira reke Bune, ene največjih podzemnih kraških rek, ki se po kratkem toku izliva v Neretvo, ob katerem najdemo Tekijo, samostan muslimanskih menihov dervišev iz leta 1466. In končno smo v Mostarju!

Novi stari Most(ar)

Zdaj relativno nov ne izstopa, pač pa daje tako katoliškemu kot muslimanskemu delu mesta prav poseben pečat. Sultan Sulejman Veličastni, ki ga je dal zgraditi turškemu arhitektu Hajrudinu, verjetno ni vedel, da bo most najbolj priljubljena turistična točka v regiji. Grožnje arhitektu s smrtjo, če lok popusti, pa so vsekakor padle na plodna tla, razen tistih, po katerih je korakala vojska bosansko-hercegovskih Hrvatov. V jutru 9. novembra 1993 je namreč uničila njegovih 465 kamnitih blokov. Rekonstrukcija starega je bila končana pred sedmimi leti, življenje v enem najlepših mest v Bosni in Hercegovini pa se počasi, a zanesljivo vrača v normalne tirnice, po katerih se zagotovo spet vrnem spočit in s škatlico cigaret. Po mir!