Bojan Glavič

Dr. Matej Tušak je športni psiholog, ki je bil vpleten v skoraj vse naše olimpijske medalje, zato laže našteje tistih nekaj športnikov, s katerimi ni sodeloval. Pravzaprav se s toliko medaljami ne more pohvaliti nihče od njegovih kolegov v svetu. Izkušnje pri delu s športniki vse bolj uporablja še na drugih področjih - pri svetovanju gospodarstvenikom, politikom in čisto navadnim ljudem, ki jih uči zmagovalne miselnosti in premagovanja stresa v službi ali vsakdanjem življenju. Tako še njim pomaga do zmag, tudi čisto drobnih nad samim seboj. Denimo, kako premagati stres ali osamljenost ob novoletnih praznikih.

Nasveti volivcem in politikom

Nedavno so vas poprosili za nasvet, kako naj ljudje čim bolje prenesejo volilne rezultate oziroma poraze svojih favoritov. Svetovali ste jim, naj imajo predvsem kritično distanco do kandidatov, saj se nekateri preveč poistovetijo s svojim favoritom.

"Prav je, da ljudje volitve vzamejo odgovorno, a ne tako čustveno, da se potem prepirajo. Zanimivo je, kako neracionalno smo vzeli te volitve. Sploh ni bilo debate o programih, ampak so ljudje bolj upoštevali karizmo, ki je čustven fenomen in nima racionalne teže. To je značilno za krizne čase, ko se v državah rojevajo diktati. K sreči je Evropa danes tako prepletena, da se kak diktator težko dolgo obdrži. Berlusconi se je vseeno kar dolgo, brez pritiska Evrope se morda ne bi umaknil. Psihološke raziskave so pokazale, da ljudje lahko voditelje poslušajo tako zelo, da so pripravljeni celo ubiti človeka, če nekdo drug prevzame odgovornost za to. Psiholog Millgram je v najbolj znanem in spornem psihološkem eksperimentu v zgodovini dal poskusno osebo v komoro, pred njo pa najetega izpraševalca. Temu je naročil, da osebi v komori postavlja vprašanja in pravilne odgovore nagradi z denarjem, nepravilne pa kaznuje z elektrošokom. Z napačnimi odgovori se je jakost elektrošoka povečevala, zato se je izpraševalec, ki mu je bila za izpeljavo naloge obljubljena nagrada, ustrašil za poskusno osebo, ki se je zvijala na stolu. A psiholog ga je pomiril, da sam prevzema vso odgovornost, in več kot polovica izpraševalcev je bila tedaj pripravljena nadaljevati, dokler ni 'ubila' človeka. Šele potem jim je razkril, da je v komori igralec, ki je le zaigral smrt, poskusne osebe pa so bili pravzaprav izpraševalci. Ti poskusi so bili sporni, ker je na sodelujoče eksperiment močno vplival, saj so o sebi izvedeli šokantno novico, da so pripravljeni nekoga ubiti. A to se je potrjevalo tudi kasneje v vojni v bivši Jugoslaviji, ko so bili ljudje pripravljeni ubijati sosede, ker sta to zahtevala Milošević ali Tudjman. Taki diktatorji vedno zrasejo v težkih, nikoli v dobrih časih. A na srečo je Evropa tako prepletena, da se kaj takega po mojem mnenju ne more več zgoditi."

Strašljivo. V tej luči bi ne le volivcem, ampak tudi politikom resno kazalo svetovati, naj se malo umirijo. Sodeč po nekaterih izjavah in dogajanju po volitvah namreč tudi nekateri slovenski politiki zelo slabo prenašajo poraze.

"Absolutno bi bilo to smiselno. Tisti, ki so izgubili, morajo razumeti, da so nekaj naredili narobe. Ne le v športu, tudi v politiki se mora poraženec iz poraza kaj naučiti in razumeti, da je treba drugič za zmago kaj spremeniti pri sebi, ne pa meniti, da so volivci čudni. Tega nekateri naši politiki ne znajo razumeti in se ne skušajo spremeniti. Seveda je to z leti vedno težje."

Psihologijo ima v krvi

Sicer se bolj kot z nasveti politikom ukvarjate z nasveti športnikom. Poklic športnega psihologa vam je bil nekako položen v zibko, saj se je s tem ukvarjal že vaš oče Maks.

"Moj oče je bil športni psiholog od mojega šestega leta, ko je začel delati s skakalci, saj se je v mladosti ukvarjal s tem športom. Delal je sicer kot klinični psiholog, a si je poleg službe zaželel še česa novega in je sam poklical trenerja Ludvika Zajca ter nato več kot deset let brezplačno delal s športniki. Po nekaj letih so začeli prihajati k njemu kajakaši, judoisti, atleti, biatlonci, smučarji in vso mojo mladost smo imeli polno hišo športnikov. Seveda mi je bilo všeč, da sem tam videval svetovne prvake, kot sta bila Franci Petek ali Rok Petrovič. Ker je bila soba, v kateri je imel oče pisarno, ves čas zasedena, smo otroci naloge delali kar v dnevni sobi, kjer so čakali obiskovalci. Tako sem se že pri 17 letih začel ukvarjati s psihično pripravo športnikov in s tem očetu pomagal, da čim prej konča delo tisti dan."

Navijači ob športnih razočaranjih radi pomodrujejo, da smo Slovenci v odločilnih trenutkih premalo odločni in da nam manjka predrznosti ter samozavesti, ki jo pripisujejo športnikom iz kakih drugih držav. Koliko soli je v takih posploševanjih?

"To ne drži. Naj povem izkušnjo z olimpijskih iger (OI) v Vancouvru, ko je Petra Majdič, s katero sem dolga leta sodeloval, osvojila medaljo. Takrat je prišel k meni kanadski novinar in želel, da mu razložim, kako to, da Slovenci in Američani na velikih tekmovanjih ne zatajimo, Kanadčani pa. Povedal sem mu, da se to dogaja tudi Slovencem in Američanom. Navsezadnje je neki ameriški strelec, sicer najboljši na svetu, že na dveh OI zapored v zadnjem strelu zapravil medaljo. Pravi vzrok za naš občutek razočaranja je v dejstvu, da se tako zelo identificiramo s svojimi športniki in da si želimo od njih veliko več, kot so realno sposobni. Če se nekdo v sezoni enkrat uvrsti med tri, ga že kujemo med kandidate za medaljo, čeprav je enak uspeh doseglo še 30 drugih. To je ena plat. Del resnice pa je vendarle v tem, da imajo v nekaterih panogah največje države, kot so ZDA ali Kitajska, izredno gosto sito. Tisti, ki pridejo skozi njihove kvalifikacije, so vsi sposobni za medaljo, poleg tega imajo za seboj že toliko sit, da so bolj vajeni pritiska kot naši. Zaradi manjše selekcije je zato tveganje neuspeha pri manjših narodih večje kot pri večjih."

Športniki za zgled

Koliko pa drži, da so naši športniki v skladu s slovensko značilnostjo bolj nagnjeni k skromnosti in tudi zato ne premorejo toliko samozavesti kot nekateri športniki iz okolij, kjer športnike povzdigujejo veliko bolj kot pri nas?

"To je do neke mere res. Zlasti v Srbiji in na Hrvaškem so športniki res tako vzgojeni. A to se pri nas spreminja. Zadnjih pet, deset let imamo tudi pri nas športnike, ki so izrazito samozavestni, saj vedo, koliko dela so vložili. Spomnim se, da tudi Petra Majdič sprva ni bila tako samozavestna kot v zadnjih letih, ko se je zavedala svojih kvalitet. Sprva je govorila, da nikoli ne bo med tremi, ker je to nemogoče, saj so ostale nepremagljive, dopingirane, imajo boljše pogoje… V zadnjih letih pa se je že vedelo, da bo zmagala, če se je le našla v igri za zmago. Tudi naši športniki se torej spreminjajo. V prvih letih smo bili zadovoljni že, če smo se udeležili tekmovanja, zdaj pa je samozavest silno zrasla. Dobro bi bilo, če bi se zavedali svojih kvalitet in bili samozavestni kot v športu še na drugih področjih."

Domneve o nezmagovalni miselnosti naših športnikov prepričljivo ovrže tudi podatek, da Slovenija sodi v sam svetovni vrh po številu olimpijskih medalj na prebivalca.

"Seveda. Ko pridem na kak kongres, nas imajo za zgled. Izraelci so mi zadnjič omenjali, da nas imajo že čez glavo, saj jih po vsakem neuspehu pošiljajo, naj preštudirajo, kako to počnemo pri nas. Tudi drugi nas silno hvalijo, saj smo dejansko v vseh panogah blizu vrha. Še v nogometu, košarki, odbojki in rokometu smo med 20 najboljših, kar je izredno, da niti ne govorim o individualnih športih."

Ne gre vseh metati v isti koš, ampak sodeč po odzivih na spletnih forumih so slovenski navijači vse bolj živčni in nezadovoljni. Letos je nenavadno slavo požel prenapet in neotesan navijač iz Borovnice, ki ga je sosed posnel med prenosi s košarkarskega prvenstva. Zdi se, da s spletnimi forumi še bolj pridejo do izraza najnižja čustva, ki so prej ostajala med štirimi stenami. Sporočilo športnikom v takih primerih ni prav spodbudno.

"Pa ne le pri športu. Tudi pri volitvah je bilo kar neverjetno, kako so prek spletnih forumov in interneta mnogi širili nestrpnost. Tega si res ne želimo. V športu se trudimo za fair play in na največjih tekmovanjih najdemo lepe primere etike, ko športnik sam popravi napačno sodniško odločitev v prid nasprotniku. To bi moral biti model. Če bo družba šla v smer, ko bi se ljudje pošteno vedli tudi brez policijske prisile, bo obstala, sicer bo propadla. Za internetne medije, kjer se človek skrije za anonimnostjo in izraža agresivnost, bi rabili več regulacije in vzgoje."

Razčistiva še z enim razširjenim mnenjem med laiki. Zdi se, da v ekipnih športih naši športniki prevečkrat zapravijo na videz že dobljene tekme. Vprašanje psihične trdnosti ali le odsev tega, da imajo večje države večjo izbiro?

"Zadnja leta podrobneje spremljam košarko in zdi se mi, da je bil tu narejen velik preskok. V času Jureta Zdovca so se prvič znali vrniti iz izgubljenih položajev in zmagati. Prednost je bila, da je imel Zdovc širši strokovni štab s kakovostnima pomočnikoma. Če si sam, je v napetih trenutkih težko vse zaznati in ukrepati, več strokovnjakov pa to olajša. Žal mi je, da zanje niso našli denarja, za tujega strokovnjaka pa. Sicer pa se kakovost vsake ekipe kaže zlasti v tem, da se zna v stresnih trenutkih pravilno odzvati. In če ne zna, to pomeni, da za take trenutke niso ustrezno usposobljeni in da bi morali posvečati več pozornosti psihični pripravi. Psihologi veliko več delamo v individualnih kot kolektivnih športih. Tudi naše ekipe bi morale dojeti, da je psihična priprava sestavni del in pogoj za pravilne odzive v kritičnih trenutkih."

Zgodbe o uspehu

Ste kdaj prešteli, pri koliko olimpijskih medaljah ste bili vsaj posredno soudeleženi sami?

"Laže povem, pri katerih nisem bil. Pri Iztoku Čopu, pri Brigiti Bukovec in pri Primožu Kozmusu ter pri blejskem četvercu leta 1992. Od tistega leta sodelujem pri vseh uspehih na OI. Na zimskih olimpijadah pa sem sodeloval s skakalci, Tino Maze in Petro Majdič. To je velik kapital zame in športnikom sem za te izkušnje hvaležen. Američani imajo zelo razvito športno psihologijo, vendar tam športni psiholog v življenju dela z enim samim olimpijcem, niti ne nujno nosilcem medalje. Pri nas sem dolga leta zaradi majhnosti države sodeloval s skoraj vsemi dobitniki medalj na OI. Od njih sem se učil, kakšni so vrhunski športniki, kako se odzivajo, kdo je iz pravega testa in kdo ne. Takega znanja v ZDA nimajo, saj je tam tisoče psihologov, športniki z vseh koncev držav pa ne morejo k istemu. To prednost izkoriščam, da lahko učim, kako priti do uspeha ne le v športu, ampak tudi pri voditeljih na drugih področjih, v politiki, gospodarstvu… Coaching v podjetjih je nastal prav skozi delo športnih psihologov, ki imajo skozi tekmovanja stalen poligon za hitro preverjanje učinkov njihovega dela."

Najbolj vas športniki potrebujejo prav na velikih tekmovanjih. Ste zdaj že uradno vključeni v olimpijske odprave ali si morate še vedno pomagati na razne načine? Med OI v Atenah, kjer ste sodelovali z več kot polovico naših predstavnikov, ste se odpravili na dopust na Kreto in si nabavili grški mobitel, da vsaj stroški telefonskih nasvetov niso bili preveliki.

"Priznati moram, da smo zdaj prvič dosegli dogovor z olimpijskim komitejem in se že zdaj ve, da bo eden od psihologov šel zraven. Smo trije kandidati, na koncu se bo odločilo, kdo bo šel, odvisno od tega, kateri bodo naši glavni favoriti za medalje. Zdaj se prvič ve, da bomo zagotovo imeli vsaj enega psihologa, kar je velik napredek. V Atenah, kjer je Vasilij Žbogar osvojil prvo olimpijsko medaljo, smo si morali pomagati na vse mogoče načine. Včasih niso razumeli, da ne grem na OI za nagrado oziroma iz veselja, ampak da takrat med dopustom tri tedne ogromno delam, saj s športniki prav tam želimo uspešno končati večletno delo in zgodbo. Kot nam je to uspelo pri Petri Majdič kljub zapletu s tistim padcem. A prav zaradi dobrega tima smo tudi to rešili."

Slab vpliv krize

Kako bodo na šport vplivale sedanje razmere, ko primanjkuje denarja in sponzorjev?

"To slabo vpliva. Športnik se zlasti ob koncu študija znajde v dilemi. Če trenira, ne more hoditi v službo, zaposlitev na ministrstvu pa dobi le, če je izjemno dober v svetovnem merilu. Dokler ga med študijem vzdržujejo starši, še gre, potem pa je brez plače težko zbrati za stroške treningov. Ta kriza pomeni, da bodo zaradi pomanjkanja sponzorjev mnogi perspektivni športniki končali kariero."

Po drugi strani pa so svetovni asi v nogometu, tenisu in še kje neverjetno dobro plačani.

"Nepojmljivo je, da neki nogometaš ali košarkar na eni tekmi zasluži stotisoče dolarjev. To je čisti razpad vrednot. Kako sploh zadržati fair play in zdrav razum, če so nekateri tako enormno preplačani. To diktira industrija, a težko razumem, da ljudje mirno sprejemajo, ko nekdo v enem dnevu zasluži toliko kot celo mesto v enem mesecu. To prinese veliko težav vzgojne narave, saj ti športniki mislijo, da so bogovi. Psiholog Reala iz Madrida mi je pravil, da se sploh ne ukvarja s pripravami na tekme, ampak bolj s tem, kako prepričati športnike, da gredo po tekmi takoj domov. Nanje namreč zunaj čaka sto lepih deklet, potem pa pride do konfliktov v družini in igralec slabše igra. To se dogaja, ker so tako preplačani. To težko ustavimo, nekaj bi se dalo narediti le prek vzgoje in z razvojem ustreznih vrednot, kjer pa zamujamo že 50 let."

Kaj svetujete staršem, ki vas vprašajo, ali je v športni razvoj njihovega otroka smiselno vlagati? Je dosti primerov, ko starši ne znajo potegniti ločnice med zdravim ukvarjanjem s športom in nerealnimi ambicijami?

"Tipična želja mnogih staršev, ki pridejo do mene, je, da testiram njihovega otroka in povem, ali se splača vlagati vanj. Rečem jim, da mi ga ni treba testirati, le povejte, kaj boste vlagali in kaj želite v zameno. Če želite v zameno svetovnega prvaka, ne vlagajte raje nič, ker je verjetnost podobna kot za zadetek na loteriji. Če pa želite vzgojiti zdravega in stabilnega človeka, ki dobi delovne navade in zna prenašati stres, potem vlagajte, kot le zmorete. A bodite realni. Vlagate lahko ljubezen, čas, tudi denar, a ne tako, da bi se morali vsemu v življenju odreči. Ker potem bo pritisk na otroka tako velik, da ne bo zmogel. Razumem stiske staršev, a v osnovi bi morali starši otroka vpeljati v šport zaradi razvoja osebnostnih lastnosti, kot so motiviranost, čustvena stabilnost, postavljanje ciljev… Potem bodo lahko zadovoljni, tudi če športnih rezultatov ne bo. Otrok bo lahko zadovoljen, da se je veliko naučil in se dobro imel, ni pa zanemarljivo tudi, da ga tako obvarujemo škodljivih stvari, kot so alkohol, kajenje, droge."

Ste sami trenirali kak šport in kaj trenira vaš otrok? Bi mu kak šport morda odsvetovali?

"Treniral sem namizni tenis, rokomet in malo košarke, 12-letni sin pa je začel s plesom, nadaljeval z judom in jahanjem, zdaj pa trenira rokomet. A je bolj umetniška duša in se bo skozi šport le naučil koristnih stvari. Med tvegane športe, ki jih ne bi priporočal otroku, sodi kolesarstvo, ki je v neki fazi pač izpostavljeno dopingu, ali pa alpinizem, ki je tako lep, da ljudi zasvoji in nazadnje vodi v nevarnosti. Zadržki so tudi do športov, kjer so pogoste poškodbe, denimo pri smučanju, saj je težko trepetati vsakič, ko je otrok na startu. A je otroku, ki mu je tak šport všeč, težko reči ne."

Kako premagati stres

Svetujete tudi pri premagovanju stresa ob končanih ljubezenskih zvezah, ob javnih nastopih, pred izpiti in ob drugih stresnih dogodkih.

"V zadnjih letih smo na podlagi izkušenj iz športa dobili veliko tehnik in pripomočkov, s katerimi pomagamo pri odpravi stresa. Veliko ljudi je nesrečnih in trpi, zato bo takih psiholoških svetovanj v teh časih vse več. Ljudje se pogosto znajdejo v situaciji, ko niso zreli za kakšno terapijo, ampak rabijo le nekaj podpore in usmeritev, da se laže izvlečejo iz primeža."

Je pa tanka meja med strokovnimi nasveti in komercialno prodajo raznih pogruntavščin in učbenikov za samopomoč, ki služijo na račun naivnosti in obljubljajo hitre učinke.

"Ljudje v stiski težko razumejo, da smo v veliki meri sami odgovorni za stvari, ki se nam dogajajo. Sveta ne moremo spreminjati, lahko pa spreminjamo sebe, kar pa je dolgoročen proces. Zaradi pritiskov se za neko obdobje sicer lahko začnemo drugače vesti in igrati, a ko pritisk izgine, nadaljujemo po starem. Ne gre torej čez noč, čeprav nekateri alternativci obljubljajo čudežne rešitve. Čudežev ni, vse je stvar trdega dela. Najprej se je treba zavedati, da imamo težavo in nekaj narobe delamo, nato se naučiti pravilno odzivati, potem pa rabimo še ponavljanje, da to spravimo v vedenjski vzorec. To so osebnostne spremembe, za kar rabimo leto ali več ob podpori drugih."

Tudi novo leto je za nekatere stresen dogodek. Lahko našim bralcem v zvezi s tem daste kak preprost nasvet za blaženje stresa, ki vendarle ne terja preveč časa?

"Stres je razmeroma lahko ublažiti. Uporabljamo prijetne relaksacijske tehnike, kot so dihalne vaje, meditacije, prilagojene avtogene treninge. Pomembno se je posvetiti sebi in odklopiti moteče dražljaje iz okolice, a tudi to začne zares delovati šele po določenem obdobju vaj. Za koga, ki mu vzbuja stres ali nelagodje novo leto, ker se bo počutil osamljenega, ta nasvet še ne bo zares pomagal. A ključno je, da ljudje, ki se bojijo biti sami, pač ne smejo biti sami. Ni jim treba nujno iskati partnerja, a naj iščejo družbo. Dovolj je, da greš na sprehod, na prireditev, med ljudi. Ljudje so postali vse preveč pasivni. Preprosta formula motivacije je samozavest krat cilji. Če imamo zelo nizko samozavest in zelo nizke cilje, je rezultat nič in nič ne naredijo. Če bi jih spravili v aktivnost, ven v kino, na smučanje ali karkoli jim ustreza, bi videli, da življenje ni tako grozno. Problem je, da zaradi pasivnosti tega prvega koraka ne naredijo. Bolj kot njim bi zato svetoval kar njihovim bližnjim, ki se praznikov veselijo. Naj se spomnijo, da nekaterim ni tako lepo, in naj koga od njih pokličejo, povabijo na obisk, na večerjo. Več kot vsak denar nam bo pomenilo, če se nam bo za lepo gesto nekoč zahvalil nekdo, ki smo mu s kako besedo ali dejanjem pomagali in mu morda celo spremenili življenje. To so nagrade, ki daleč presežejo vse. Če bomo med prazniki pomislili tudi na koga takega, bomo naredili ogromno."