Medtem ko je stik s smučarsko zvezo ohromel, je začel zbirati finančna sredstva, da bi lahko tekmoval vsaj še eno leto. V Evropi in Severni Ameriki je otroke učil smučati. Zasluženi denar je namenil za stroške priprav (letalske in smučarske vozovnice, drugi stroški poti...). Pomaga mu tudi matični klub Unior Celje. Ker je malha z denarjem bolj prazna, je moral stroške zmanjšati na minimum. Tako po svetu hodi sam, je tekmovalec, trener in serviser v eni osebi. Pri treningu mu je pomagala družina Kostelić, s katero je lahko vadil. Kadar je blizu doma, mu smuči namaže Jaka Jovan.

Ta je bil z njim tudi v sredo v Flachauu, kjer se je Vajdič vrnil na tekme za svetovni pokal. Čeprav lahko nastopajo le trije, ima Slovenija v slalomu na razpolago več mest za posamezno tekmo kot konkurenčnih tekmovalcev, zato je Vajdič po uspešnih nastopih na tekmah nižjega ranga dobil priložnost. Žarek upanja je za 31-letnega Celjana posvetil na drugi strani Atlantika. Ko je 15. decembra zmagal na tekmi pokala Nor-Am, je dobil boljšo pogajalsko pozicijo z vodstvom slovenske reprezentance. "Po tekmi sem poklical vodstvo ekipe in hotel slišati, ali si zaslužim priložnost v svetovnem pokalu," je pojasnil. Dobil jo je. S tremi sekundami in 83 stotinkami zaostanka je v Flachauu končal na 50. mestu. "Nisem najbolj zadovoljen z nastopom. Še posebno zato, ker so postavljeni visoki limiti. Če hočem redno nastopati na tekmah za svetovni pokal, moram biti med najboljšimi 45 na startni listi. A ne obupujem," je dejal v ciljni areni, ko so bile tribune že prazne, okoli njega pa le nekaj širši javnosti neznanih alpskih smučarjev s podobno visokimi številkami na prsih, kot jo je imel Vajdič (65). Vprašanje je, kdaj se bo spet lahko družil z najboljšimi slalomisti sveta. "O načrtih vam nič ne morem povedati. Sproti se pogovarjamo. Kriterijem, ki bi me popeljali na tekme, nisem zadostil."

Čeprav je v nezavidljivem položaju, Vajdič ne deluje zaskrbljeno. Ob pogovoru o njegovem projektu je govoril z nasmehom na ustnicah, kot da ne bi imel skrbi, o kakršnih drugi smučarji morda nikoli niso razmišljali. "Življenje je borba," je komentiral svoj pozitivističen pristop in dodal: "Ne obžalujem ničesar, na nikogar nisem jezen, nekaj stvari pa mi ni pogodu." In je prišel do točke, ko bi se dalo na dolgo in široko razglabljati o delu in učinkovitosti smučarske zveze, ekip, trenerjev ter tekmovalcev v zadnjih letih. Vajdičev zorni kot je naslednji: "Po moji najboljši sezoni in poškodbi si nisem želel zaključiti na takšen način. Mislil sem, da bom imel podporo v ekipi. Ko nisem dobil možnosti, sem si rekel, da če bom zaključil, bom zaključil pokončno. Ogromno sem pokazal, pa so me dali na čevelj, ko sem imel slabo sezono. Je veliko takšnih, ki se še niso dokazali." In kaj bi lahko spremenil sam? "Če bi imel to možnost, bi se pred štirimi ali petimi leti odločil za samostojno pot."

Z najboljšo sezono, po kateri je šla krivulja uspeha strmo navzdol, je mislil na sezono 2008/09, ko točk ni osvajal le v slalomu, ampak tudi veleslalomu, s petim mesto v Kitzbühlu pa je dosegel najboljšo uvrstitev. Skupno se je šestkrat uvrstil v najboljšo deseterico na tekmah za svetovni pokal in štiridesetkrat osvojil točke. Ko je pri 19 letih postal mladinski svetovni podprvak v veleslalomu, si je verjetno predstavljal, da bo kariero sklenil z boljšo bilanco. A ta še ni končana. V Vajdiču tli upanje, da bo jesen podobno uspešna, kot je bila pomlad.