Vaša znanstvena raziskava se posveča zanimivi temi, razlikam med ženskimi in moškimi možgani.

Gre za raziskave o mehanizmih nastanka razlik med spoloma v možganih pri miših, ki pa so pomembne za boljše razumevanje nastanka razlik pri ljudeh. To je pomembno predvsem zato, ker se določene težave, predvsem psihične motnje, pri moških in ženskah pojavljajo različno: pri ženskah so bolj pogoste depresivnost, anksioznost, motnje hranjenja in alzheimerjeva bolezen, pri moških avtizem, sindrom pomanjkanja pozornosti in hiperaktivnost (ADHD), medtem ko se shizofrenija pri moških pojavlja bolj zgodaj in običajno s hujšimi bolezenskimi znaki. Ne glede na te razlike pa medicina za zdaj oba spola zdravi z enakimi zdravili.

Vprašala vas bom nekaj trapasto laičnega: ali lahko pri miši diagnosticirate depresivnost?

(smeh) Ne povsem enako kot pri ljudeh, obstajajo pa določeni testi obnašanja pri miših in podganah, ki posnemajo na primer depresivno ali anksiozno obnašanje. Na ta način lahko preučujemo mehanizme, ki urejajo takšna obnašanja, na molekularni ravni. V našem laboratoriju imamo normalne miši - tako imenovanega divjega tipa - in gensko spremenjene miši, ki so brez spolnih in nadledvičnih žlez, torej brez spolnih hormonov. Opazujemo torej obnašanje teh dveh vrst miši. Nekaterim mišim brez hormonov dodajamo hormone, spet primerjamo in opazujemo spremembe, ali pa jim dodajamo terapevtike in ugotavljamo učinke. Delamo teste obnašanja, ki posnemajo določene načine obnašanja, kot sta anksioznost, depresivnost; na primer plavanje, pri katerem je vidno, katera žival je bolj aktivna. Za zdaj smo strukturne razlike opazili v rezinah možganov, v centrih, ki so odgovorni za socialno obnašanje, za prehranjevanje, za uravnavanje dnevno-nočnih ritmov in drugo.

Ob tem je ves čas slišati tudi opozorila, da je obnašanje ljudi v veliki meri odvisno od interaktivnega delovanja med posameznimi centri, te povezave pa nastajajo v zgodnji otroški dobi v socialnem stiku otroka z okolico.

Vsekakor gre za zelo kompleksno vprašanje in možgani so definitivno odvisni od okolja, od načina življenja in kvarnih vplivov. Vendar pa imamo danes veliko dokazov, da se možgani med ženskami in moškimi razlikujejo, tudi pri ljudeh.

Da ženske bolj bolehajo za depresijo, bi bilo mogoče pojasniti tudi z njihovo zgodovinsko definirano podrejeno vlogo. Včasih je bilo veliko predvsem histerije. Pri miših teh vlog verjetno ni?

Ne, in res je, kot pravite, zelo težko je definirati razloge za razlike, ki vsekakor ne obstajajo samo na anatomski ravni. Noben strokovnjak ne more iz makroskopske anatomije možganov sklepati o spolu človeka, vendar pa obstajajo razlike v posameznih delih možganov, predvsem v številu celic v posameznih možganskih jedrih. Če imajo samci v nekem centru malo več celic, pa to nikakor ne pomeni, da bi bili možgani samičke manj funkcionalni, včasih so pri samičkah celice le malo večje. Nekatere raziskave so pokazale, da imajo moški v možganski skorji več celic kot ženske, vendar pa imajo ženske več povezav med celicami in zato možgani pri obeh spolih delujejo enako dobro.

Reči hočem, da razlika sama po sebi ne pomeni nič vrednostnega, da se je nikakor ne sme zlorabljati v družbenih okoliščinah, češ, moški naj bodo znanstveniki, ker so bolj odločni, ženske naj pletejo, ker so potrpežljivejše.

Kaj je torej cilj vaših raziskav?

Doslej je večina teorij zagovarjala, da so razlike posledica delovanja spolnih hormonov, druga teorija pa je, da je razlika posledica delovanja samih spolnih kromosomov. Če na primer samicam dodajamo testosteron, dobimo nekaj, kar smo opredelili kot moške možgane, če pa žival, ki je genetsko moškega spola, tretiraš z ženskimi spolnimi hormoni, postanejo ti možgani "ženski". Toda tudi če izključiš vse hormone, tako kot v našem modelu, razlike vendarle so, se pravi, da so hormonsko neodvisne.

Naše raziskave se osredotočajo predvsem na izraženost določenih genov v možganih, ki bi lahko bili neka potencialna tarča za zdravljenje različnih motenj.

Te raziskave torej služijo medicini?

Da, ko bomo ugotovili, kako se razvijejo razlike v možganih pri poskusnih živalih, bomo lahko razumeli tudi, kako te razlike nastanejo pri ljudeh. To bo pripomoglo k razvoju novih, bolj učinkovitih zdravil za duševne bolezni. Tovrstne raziskave pa niso pomembne samo za razumevanje delovanja možganov in duševnih bolezni, ampak tudi zaradi številnih drugih obolenj, ki se različno pogosto pojavljajo med spoloma. Sem spada večina avtoimunskih bolezni, veliko rakastih obolenj, srčnožilna obolenja in druge. Zanimivo je, da se med spoloma močno razlikuje delovanje jeter, kar je pomembno s stališča presnavljanja zdravil v organizmu, čemur se je v preteklosti posvečalo bistveno premalo pozornosti. Zaradi razlik v jetrih večina zdravil pri moških deluje drugače kot pri ženskah.

Vendar naj poudarim, da smo mi del temeljne znanosti, sledi translacijska in na koncu aplikativna znanost, ki se šele "zgosti" v nekem novem zdravilu. Zato bazičnih raziskav ne moremo delati na ljudeh, to bi bilo neodgovorno. Pri bazičnih raziskavah je velikokrat slišati, da so neuporabne in torej nepotrebne, zato je zanje težko dobiti privatna sredstva in jih v večini evropskih držav financira država preko univerz. A brez teh bazičnih raziskav niso možne niti ostale, translacijske in uporabne, to pa mnogi pozabljajo. Brez raziskav, ki ne bi bile le na ravni celice, ampak so preverjene tudi na celičnih kulturah in v organizmu, ni mogoče dobiti relevantnih izsledkov.

Ali dela ta trenutek kaj podobnega kot vaš inštitut še kdo v Londonu, Amsterdamu? Hočem reči, kako preverjate svoje delo v globalnem merilu?

Istih stvari drugi ne delajo, saj medsebojno sodelujemo. Povezani smo s precej močnim ameriškim laboratorijem, s katerim imamo nekaj skupnih projektov in si izmenjujemo izsledke. Ta naš model miši imamo le mi, le nam je uspelo te gensko spremenjene miši vzrediti do odrasle dobe, da lahko ločeno preučujemo vpliv genov in hormonov na nastanek spolnih razlik v možganih, drugi prihajajo do rezultatov po drugačnih poteh oziroma imajo druge modele, in tako lahko rezultate medsebojno primerjamo in ugotavljamo njihovo trdnost.

In kdaj nastopi točka konkurence med laboratoriji, ko vsi obmolknete?

Takrat, ko gre za to, kdo bo svoje rezultate prvi objavil in v kako pomembni strokovni reviji. Prav te objave so najbolj mučen del, ker človek včasih dobi vtis, da revije prej objavijo članke velikih, uveljavljenih laboratorijev znanih mednarodnih univerz, ki so tudi drug drugemu recenzenti. Žal je tudi v znanosti tako, da bo povsem enako raziskavo zagotovo lažje objaviti, če jo bo v objavo poslal znanstvenik na primer s Harvarda, kot če jo pošlje nekdo z ljubljanske univerze. A po drugi strani je to lahko tudi izziv, da skušamo konkurirati najboljšim svetovnim laboratorijem tudi iz našega okolja.

Diplomirali ste iz veterine, imate pomisleke do poskusov na živalih?

Vsekakor, in zato zares pazimo, da ne bi imeli več živali, kot jih zares potrebujemo, da imamo torej minimalne vzorce in strogo načrtovan poskus, ki ne zavlačuje postopkov, in ves čas se zavedamo, da vsaka žival čuti in da je treba njihovo izpostavljenost zmanjšati na minimum.

Kot veterinarka ste se torej v tem etičnem precepu odločili, da boste reševali ljudi?

Tako je. Že med študijem sem se začela ukvarjati z raziskavami in tako sem v tej smeri nadaljevala tudi kasneje.

Nekje na pol poti vaših raziskav, pri rosnih 26 letih, so hormoni - ali geni - zadeli tudi vas, in sicer z rakom na dojki. Se vam je svet obrnil na glavo?

Vsekakor, ta informacija vedno udari kot bomba. In res je, zagodli so mi jo hormoni, saj je najpogostejša oblika raka na dojkah hormonsko odvisni rak, drugi je proteinski, tretji pa tako imenovani trojno negativni.

Ste zaradi poznavanja materije na svojo bolezen gledali kot znanstvenica, vam je to pomagalo ali vas je, nasprotno, še bolj obremenjevalo? Zdravniki so menda najslabši pacienti.

V mojem primeru je bilo to dobro, zdelo se mi je, da gre za študijski izziv, v katerega se lahko poglobim, ker sem o hormonih in o molekularni biologiji že zelo veliko vedela in sem se samo preselila iz možganov na druge organe. Ni mi bilo treba iskati informacij o bolezni in njenem poteku na forumih in blogih, h katerim se zatekajo druge bolnice in kjer mrgoli tudi neresnih pojasnil in nasvetov.

Seveda sem pri tem ves čas nihala med distanciranim študijem in tem, da se kot bolnik težko soočiš s kakšno statistiko, ki ti suhoparno napove, koliko odstotkov preživetvenih možnosti imaš.

Nekateri bolniki si ne želijo preveč informacij, ker se verjetno bojijo, da bi jih še bolj prestrašile in s tem poslabšale pripravljenost na zdravljenje.

To je res, in jaz spoštujem vsako odločitev, vsak zase najbolj ve, kako se bo lahko najbolje boril z vsem, z boleznijo in psihičnimi stiskami. Tudi svojo onkologinjo prof. dr. Tanjo Čufer spoštujem, ker sem ji bila seveda precej naporna pacientka (smeh), vsakič sem prišla na pregled z novimi informacijami in novimi vprašanji, zakaj to, zakaj ne ono, in k sreči je tudi profesorica in me je znala obvladati! Ni pa mi odtegovala nobenih informacij, govorili sva znanstveno, nenehno sva debatirali, ko sem prišla na tretjo kemoterapijo, me je že vprašala: No, katero temo ste pa danes pripravili? (smeh) To ne pomeni, da zdravnici nisem zaupala, nasprotno, zaupala sem ji, a sem ves čas preverjala, kako se odloča v primerjavi s tem, kar so menili drugi onkologi, kaj so poročali znanstveni članki in kaj drugi protokoli zdravljenja. Mislim, da smo taki pacienti na neki način za zdravnike tudi zelo koristni, ne le naporni, saj morajo znati utemeljiti svoje odločitve in jih torej tudi bolje premisliti.

So vam to vašo koristnost za znanost priznali?

(smeh) So, ja. Tudi vprašanja, ki so mi jih zastavljali o poteku zdravljenja, so bila namreč strokovna, takšna, ki jih običajnemu bolniku ne bi, da ga ne bi prestrašili, tako da sem jim bila koristna, ker sem nekatera stanja znala bolje detektirati in opisati, denimo poslabšanja ob padanju krvnih vrednosti.

Od kod ta porast raka pri mladih?

Velikih analiz sicer še ni, ker je za to potreben večji časovni razpon, a vse kaže, to so ugotovili tudi onkologi na nedavnem simpoziju na Švedskem, da je čas, ko je bila najbolj ogrožena ženska po petdesetem letu, minil. Nekaj podobnega se dogaja tudi z rakom na modih, ki zdaj vse bolj napada mlade moške. Obolevnost za rakom pa tudi sicer narašča, pri vseh vrstah se število bolnikov veča.

Zdravniki verjetno niso tisti, od katerih bi pričakovali odgovore na to, zakaj se, kljub dejstvu, da sicer živimo dlje, bolje, z večjo zdravstveno oskrbo, to dogaja. Verjetno bi jih morale podati kakšne interdisciplinarne raziskave?

Kolikor je meni uspelo raziskati te zadeve, je razlog očitno v načinu življenja. Na prvo mesto večinoma postavljajo stres in življenjski slog, sledi seveda okolje oziroma onesnaženost okolja, zraka, vode. Zdravniki se s tem razumljivo ne morejo ukvarjati, njih zanima družinska anamneza, ker je genetika tudi pomemben dejavnik.

S tem se načeloma ukvarja etiologija, vendar ne vem, ali so pri nas opravili kakšne dovolj relevantne raziskave. Imamo sicer dober register raka, ki pa daje le podatke o starosti in vrsti bolezni, odstotku preživelih, torej statistika v številkah. Ostalo pa bi bilo seveda treba nadalje raziskati.

To vas sprašujem zato, ker se verjetno vsak bolnik sooči z vprašanjem, zakaj sem zbolel in kaj naj naredim, da zdravje po koncu bolezni ohranim. Kako ste si vi odgovorili na ta vprašanja?

Z vprašanjem, zakaj sem zbolela in zakaj ravno jaz, se nisem ukvarjala, v tem nisem videla smisla. Kako naprej, pa je seveda drugo vprašanje, na katero si vsak odgovori sam. Jaz sem se, potem ko sem preučila številne raziskave, odločila za drastično spremembo predvsem hrane.

Kaj to pomeni? Ne jeste več sladkarij? (smeh)

Čim manj, res, in še te takšne, kot vse ostalo, kar jem, se pravi čim bolj ekološko neoporečno, vse polnozrnato, polnovredno, vse, kar pač opredeljujemo kot zdravo prehrano, a tudi to po zelo strogih merilih; krompir zame ni zdrava prehrana, ne jem ne belega ne polbelega kruha.

Tistega polbelega kruha, ki so ga, kot smo videli na televiziji, trije ministri v akciji zdravi zajtrk razglasili za črnega?

Da, tistega. Še kar žalostno, da to počnejo tisti, ki bi res morali poskrbeti za zdravo otroško hrano.

Eden izmed pogosto omenjenih razlogov za hormonske motnje so pesticidi. Kaj menite o njihovi uporabi pri nas?

Vse bi prepovedala! (smeh) Pa tudi to ne bi zadoščalo, saj nekateri kmetje že sedaj tiste kemikalije, ki so pri nas prepovedane, nabavljajo drugje. Dovoljena pristna vrednost neke snovi naj bi bila tista vrednost, ki naj ne bi povzročala bolezni. A to velja za posamezne snovi, ker pa jih uživamo veliko naenkrat, nihče točno ne ve, koliko škode povzročijo in predvsem kakšni so njihovi interaktivni učinki. Zato skušam pri sebi ta vpliv čim bolj zmanjšati, od pesticidov do škropiv, kozmetike in nenaravnih barvil tekstila, torej od tistega, kar pojemo, do tega, kar si namažemo na kožo in kaj imamo oblečeno ves dan. Dnevno, pravijo, smo povprečno obkroženi z vsaj sedmimi takimi škodljivimi snovmi.

Veliko ljudi dvomi, da so eko izdelki resnično iz ekološke pridelave.

Seveda človek dvomi, a nekatere stvari so po mojem vendarle v redu, nekaterim certifikatom vsekakor zaupam.

Slovenskim?

(smeh) Kar, ja. Tudi zato, ker poznam nekaj pridelovalcev in vem, da jih inšpektorji kar precej nadzirajo. Tudi avstrijskim in nemškim zaupam, ker mislim, da imajo dobro organizirane službe in dobre nadzorne laboratorije. Vedno tudi preberem poreklo, če je izdelek na primer italijanski, a je surovina na primer iz Kitajske, že lahko podvomim. Seveda je možno, da jim delam krivico, a bojim se, da je nadzor tam slabši.

Verjetno je v bolezni najtežje nadzorovati lasten strah.

Z njim se je treba naučiti živeti, zato je druga taka sprememba, za katero sem se odločila, da sebe večkrat postavim na prvo mesto, pred službo, družbo in ostalim, da večkrat počnem točno to, kar si želim. In tretja je redna rekreacija, od sprehoda s psom do joge, kolesarjenja. Marsikaj od vsega tega sem počela tudi prej, a človek hitro začne popuščati in nekatere stvari opusti, ko začne redno delati.

Gre skratka za nekakšen koktajl preventivnih ukrepov, ki ste si jih predpisali sami, ali pa so vam to svetovali zdravniki?

Kar sama, ker mi je jasno, da je bolezen pogojena z dolgo vrsto reči, od genskih do zunanjih, na prve ne moreš, na druge pa lahko vsaj delno vplivaš. Zelo pomembna stvar, ki sem jo pozabila omeniti, je kozmetika in vsa čistila, tudi tu sem prešla na povsem naravne izdelke, tako zaradi sebe kot zaradi okolja nasploh.

Kako dolgo je potekalo celotno zdravljenje?

Začelo se je s kemoterapijami, potem so me operirali in nato obsevali, to je trajalo devet mesecev, nakar sem bila na rehabilitacijah v toplicah, sledila je rekonstrukcija dojk. Najprej prve, operirane, in potem druge, amputirane, za kar sem se odločila sama.

Zakaj ste se odločili za amputacijo zdrave dojke?

Preventivno. Opravila sem genske preiskave in zdravniki so mi svetovali, naj z odločitvijo počakam še leto dni, a tudi po tem letu sem ocenila, da je to zame najbolje, da je tveganje "v moji glavi" preveliko glede na to, da je bil rak hormonsko pogojen in da sem tako mlada, da so hormoni zelo močan dejavnik. Tudi zdaj, ko je vse za mano, nimam glede te odločitve nobenih dvomov.

Kako dolgo pa je trajala rekonstrukcija?

Ker mi je niso mogli opraviti iz lastnega tkiva, je trajalo dlje, vstavili so mi razširjevalce tkiva in treba je bilo počakati, da se moja koža raztegne, to traja nekaj mesecev, v katerih ti dodajajo polnilo, na koncu pa ga zamenjajo s silikonskimi vsadki. Vse skupaj je trajalo skoraj eno leto. Po približno dveh letih sem začela spet delati.

Ste z rekonstrukcijo zadovoljni?

Zelo, kot da so moje, zdaj so moje.

Kako pa ste prišli do Europe Donne?

Ves čas zdravljenja sem, kot sem ugotovila šele kasneje, živela v nekem svojem svetu in sem imela zelo drugačen "film" kot druge bolnice. Imela sem le enega prijatelja, ki je prebolel raka, nogometaša Jaka Jakopiča, in le z njim sem se pogovarjala o poteku zdravljenja, o vzponih in padcih. Šele v toplicah sem spoznala ženske, ki so imele isto bolezen in ki so že bile v sekciji mladih bolnic Europe Donne. Udeležila sem se njihovega seminarja, kjer sem začudena ugotovila, koliko nas je, in tako sem se začela dejavno posvečati temu delu. Dejstvo je, da imamo zaradi svoje starosti drugačna vprašanja in drugačne težave kot ženske nad petdesetim letom. Za nas vprašanje upokojitve ali delne upokojitve ni enostavno, saj sploh še nismo začele zares delati.

In potem je tu verjetno vprašanje načrtovanja družine.

Da, to je gotovo eno težjih vprašanj. Zdravljenje hormonskega raka namreč poteka tako, da bolnico z umetnimi hormoni za določen čas spravijo v umetno meno. Tega seveda ni enostavno prenesti, saj tako rekoč čez noč iz nekega mladostnega cikličnega stanja preideš v stanje, ki ga sicer ženske s starostjo dosežejo postopoma, zato so nekateri znaki pri nas še malo bolj agresivni. Ta terapija traja pet let, in to, kaj se bo zgodilo po koncu, je težko napovedati: odvisno je od starosti in ohranjenosti jajčnikov in glede na to, da še nimam otrok, je torej vprašanje, ali se bo telo znova obudilo.

Še večji problem je to za tiste, ki so po koncu hormonske terapije že blizu štirideset let. Veliko tistih, ki že imajo otroke, pa se namesto te terapije raje odloči za dokončno odstranitev jajčnikov in s tem za dokončno meno. V naši sekciji ni nobene ženske, ki bi rodila po hormonalnem raku, imamo pa eno, ki je brez težav rodila po trojno negativnem raku - in tako imamo našo prvo dojenčico! Lučko za vse.

Verjetno je lažje vse to preživljati v Ljubljani, kjer je to povezovanje možno, kot pa kje v kakšni odročni vasici.

Vsekakor, zato se tudi trudimo organizirati in povezati skupine iz drugih krajev. V okviru Društva onkoloških bolnikov so skupine za samopomoč po vsej Sloveniji, veliko izkušenj si izmenjamo preko interneta, trikrat do štirikrat na leto pa se tudi srečamo, in takrat vse poudarjajo, da je v manjših krajih težje, da je stigmatizacija močnejša. Tudi zato smo se odločile za akcijo s koledarjem, na katerem smo na fotografijah preživelke, ki hočemo opozoriti na težave, ki nas spremljajo, in na problem raka nasploh.

Žal se bolezen včasih ponovi.

Res je. O napredovani bolezni se govori še manj, gre za metastaze, ki so ostale po prvi bolezni, lahko pa se pojavi nov rak. Nekaj takšnih bolnic z napredovanim rakom imamo, a jim zaenkrat dobro vzdržujejo stanje. V teh primerih pa je res še veliko bolj pomembno, koliko si psihično močan, kako znaš s tem živeti, o tem govoriti. V skupino smo se seveda vključile takšne, ki s tem nimamo tako hudih težav, večje težave imajo verjetno tiste, ki so zunaj, same, brez pomoči.

Kako se človek sploh spopade s tem občutkom nemoči?

Jaz nisem imela občutka krivde, ki je sicer žal precej pogost, niti samopomilovanja, seveda pa so najtežji trenutki, ko ena izmed nas umre. Jeseni je umrla moja prijateljica, ki je bila diagnosticirana mesec dni pred mano. Nje ni več, jaz pa sem. Na tej točki te spreleti in začneš razmišljati. To je čisto neka druga dimenzija, ki je pred boleznijo nisem poznala in jo zdrav človek težko razume, zato so naše vezi tako močne, tako drugačne, drugače se čutimo, ni isto kot z ostalimi prijatelji.

Kako pa bolezen prenašajo ženske, ki imajo majhne otroke?

To sem se tudi jaz večkrat vprašala, jaz sem imela ves čas zase, lahko sem se zares posvetila zdravljenju. No, prijateljica z otroki mi pravi, da so ji ravno otroci dajali energijo, da je vse skupaj sploh zdržala.

Verjetno je na večji preizkušnji kot v poznejših letih tudi partnerstvo, še zlasti, če pomislimo na mitizacijo lepote in še posebej dojk?

Za partnerske odnose je to gotovo ena največjih preizkušenj. Tudi glede tega sem srečnica, a veliko bolnic ostane samih, partnerji odidejo, ker se ne morejo ali nočejo sprijazniti z boleznijo. Nekateri odidejo po koncu zdravljenja, včasih pa odnos končajo tudi ženske same, ker se jim v teh kriznih trenutkih pokaže, da odnos ni dober in da jih še dodatno izčrpava. In nihče ne more vnaprej vedeti, kako bo zmogel takšne pretrese.

Kar zadeva simboliko dojke, gotovo tudi to igra določeno vlogo, je pa v veliki meri odvisno tudi od tega, kako ženske sprejmejo same sebe. Meni je bilo zelo všeč, ko mi je sestra rekla, da sem zdaj prava Amazonka - te so si namreč same odrezale dojko, da bi se lažje borile. Ha, sem si rekla, res je, prav dobro izgledam kot borka! Če se brazgotine ustrašiš, če te spravlja v obup, takrat potrebuješ partnerja, da te pomiri in pove, da si še zmeraj dovolj ženska. V tistih trenutkih je meni to pomenilo vse na svetu.

No, ljubezen, ki jo omaje že umanjkanje koščka telesa, je verjetno precej votla. Ali za njeno izginotje zadošča že en amputiran prst, dva?

Točno za to gre, za to, kaj in kakšen je človek, ki ga imaš rad, je to njegov brezhibni, mladostni videz ali tudi kaj več.

Imajo bolnice in tudi njihovi partnerji pri Europi Donni kakšno psihološko pomoč?

Europa Donna kot organizacija tega nima, to je domena Onkološkega inštituta, ki naj bi zagotovil tudi psihosocialno terapijo in pomoč, a ker imajo le eno ambulanto, so čakalne dobe dolge, človek, ki ga zajame obup, pa potrebuje pomoč tisti trenutek, ne čez dva tedna ali več. Zato pomagajo tudi različne skupine za samopomoč ali društva, kot je naše, ki imajo ves čas odprte telefone in lahko vedno pokličeš nekoga, ki je preživel isto kalvarijo kot ti in ti sicer na laičen način pomaga čez krizo. Ker pa nismo strokovnjakinje, seveda ne vemo vedno čisto dobro, koliko neposrednosti posamezna bolnica prenese; sama že opažam, da moram bolj paziti pri izbiri besed, vse ne prenesejo zelo stvarnih dejstev, med katerimi je tudi to, da je naša zgodba večno nedokončana. Če ne drugega, te že brazgotine vsak dan spomnijo na to. In to je verjetno bolje slišati od nekoga, ki to doživlja, kot od kakšnega prezaposlenega zdravnika, ki to mimogrede navrže.

Je življenje kljub vsemu lepo?

Lepo je.