Poleg tega so nekoč vendarle prevladovale razmeroma šibke zelene piratke. Pod Mežakljo pa je očitno nekdo vrgel cobro. To pa ni več šala. Cobra useka najbolj. Njen udar premore zamolkel volumen takšnih razsežnosti, da če poči v Trnovem, lahko kilometer ali dva stran pomisliš, da je nekomu dvignilo v zrak hišni laboratorij.

Moralo je biti okoli novega leta 2001, ko jo je neki stari petardoman privlekel na plano, rekoč, da jo je slučajno imel priložnost pridobiti, in jo vrgel na tedaj resda opustelo križišče malih uličic v strogem centru mesta. Ljudje, ki so detonacijo doživeli v trideset metrov oddaljenem lokalu, so pričali, da se je stresel kompleten lokal, vključno s tlemi, nekaj minut po eksploziji pa se je na prizorišče pripeljal tudi pooblaščeni varnostnik.

Stari petardoman

Da, stari petardoman. Tudi to obstaja. Ljudje moškega spola, ki, kljub temu da jih štejejo že čez štirideset ali petdeset, še vedno prvinsko uživajo v metanju petard. Najbolj znan osebek te vrste je bržkone Keith Moon, bobnar britanske skupine The Who. No, bil je. Gospod od leta 1978 ni več med živimi, za časa življenja pa je slovel po neverjetni energičnosti. Na nastopih je redno razbijal bobne, enako talentiran pa je bil tudi za demoliranje hotelskih sob, še najraje s petardami. Po nekaterih ocenah naj bi Moon v svoji karieri povzročil za pol milijona dolarjev škode po raznih hotelih, posledica tega je bila, da si je pridelal vseživljenjsko prepoved vstopa v vse svetovne Holiday Inne, Sheratone in Hiltone. Po podatkih iz njegove biografije je prvih petsto "češnjevih bombic" (ime za petarde) kupil leta 1965, kasneje pa je svojo strast tešil tudi z dinamitom. Eksplozivnež in energetik je iskal potešitev v eksplozijah. Dokaj enostavno.

To se zdi pomembno poudariti zato, ker je tudi gospod A., Ljubljančan sredi tridesetih, ki ga je ogledniška služba podpisnika teh vrstic predlagala kot najbolj primernega sogovornika na temo petard, vsaj po osnovni definiciji enak: čisti energetik. Ljubitelj hitrosti, orožja, adrenalina. In petardoman. Stari petardoman. Odvisnik od detonacij. "Ravno danes mi je javil prijatelj, da je nekaj izbrskal. Deset za 35 evrov. Ta močnih, ki se jih ne da dobiti na legalnem trgu. In ne, nisem ga jaz klical, on me je poklical, na lastno iniciativo, potem ko je prišel do robe, ker ve, da me zanima," je dejal ob snidenju v začetku minulega tedna, ravno na dan, ko je nastopila uredba o dovoljeni prodaji petard. In ko A. govori o petardah, mu že tako svetleče se oči zasvetijo še za kak luks bolj. Njihovo pokanje oziroma detonacije mu še vedno, kljub letom in čeprav je že zdavnaj tudi sam oče, pomenijo prvovrstno senzacijo, priznava.

O nevarnosti metanja petard se v teh dneh tradicionalno veliko govori. Statistični podatki, s katerimi nas je ljubeznivo oskrbel dr. Simon Herman iz UKC, pravijo, da se vsako leto v Sloveniji poškoduje od 10 do 25 oseb. Odvisno od leta. Leta 2002 je bilo 13 poškodb, ki so do leta 2007 narasle na 26, leto kasneje je sledil padec na 11, medtem ko je cifra lani spet poskočila na 25, od teh so tri poškodbe navrgle invalidnost, v večini primerov pa je šlo za nesrečo po lastni krivdi. Aha, in 80 odstotkov nesreč se zgodi mladostnikom do dvajsetega leta starosti, pri čemer je najbolj izpostavljena starostna skupina od enajstega do dvajsetega leta.

Simulacija velikega poka

Zadeve so torej znane in o nevarnostih je bilo že veliko povedanega. Vprašanje, na katero nekako še ni odgovora, pa je, zakaj oziroma v čem tiči potreba po metanju petard. Za kakšno vrsto potešitve gre?

Nekatere druge vzporedne bivanjske prakse, kot je na primer gledanje formule 1, kjer večino zanima predvsem start dirke, kajti takrat je največ možnosti za nesrečo, namigujejo, da v ljudeh čemi velika potreba po destrukciji. Po razobličenju. Po razpadu v prafaktorje. Po posredovanju velike sile, ki lahko zveriži ali raznese vse, kar ji pride na pot.

"Hja, morda gre za idejo, da v novo leto vstopimo z velikim pokom. S simulacijo velikega poka. Morda na ta način iščemo manjkajoči del, neznanko o tem, kako je nastalo vesolje," s svojo teorijo priskoči na pomoč stari petardni odvisnik A. Priznajmo, da je njegova teorija, da nas v metanje petard sili v podzavest zapisana informacija o neki veliki izhodiščni eksploziji, iz katere smo nastali, privlačna. In takisto izpeljava, ki se lahko glasi samo, da je metanje petard za novo leto, torej v času, ko se naš planet prekucne v nov progresiven trend, dejansko zgolj posvetilo osnovni eksploziji, ki ji dolgujemo vse, iz česar sledi še, da je prav folklora metanja petard najbolj poljuden dokaz o tem, da smo nastali iz velike eksplozije.

Petarde so si v vsakem primeru izmislili izumitelji smodnika, torej Kitajci, v 9. stoletju, prve pokalice so bile narejene kakopak iz bambusovih palic. No, pokaška kultura naj bi bila na Kitajskem celo starejša od smodnika. Prva pokanja naj bi si Kitajci prirejali tako, da so na ogenj metali sveža bambusova stebla. In ko so odkrili smodnik, so taista stebelca napolnili z njim. Kitajska praznovanja novega leta so tradicionalno hrupna in polna detonacij. Teorij, zakaj, je več, vse pa načeloma slonijo na tem, da se s pokanjem petard priprošajo dobrim silam za dež in druge dobrobiti oziroma da odganjajo slabe sile ter duhove.

Menjavanje tišine in hrupa

Kako je pogruntavščina prišla v Evropo, ni jasno, se je pa v letih, ko je Kitajski vladal Džingiskanov nameščenec Kublajkan (1215-1294), na kitajskem dvoru v vsakem primeru mudil domnevni Korčulanec Marco Polo, čeravno so Kitajci že davno poprej vzpostavili trgovske poti, kakršna je bila svilna cesta. In dosegljivo zgodovinopisje petard kot Evropejce, ki so se kitajske pirotehnične tradicije lotili najbolj navdušeno in inventivno, omenja renesančne Italijane oziroma živelj, ki je v tistem času živel na območju današnje Italije. Izmislili so si zadeve, kot so na primer dandanašnje "kresničke", njihovi zmaji, ki so jih konstruirali ob slavjih, so bruhali umetni ogenj in podobno. Pirotehnični izumi so se razširili tudi po drugih delih Evrope, tako da so bile v Angliji okoli leta 1730 pirotehnične predstave že namenjene tudi običajni raji, ki se je zbirala na velikih veselicah, in ne samo plemstvu.

Dr. Rajko Muršič, redni profesor za kulturno antropologijo na oddelku za etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, o prazničnem pokanju razmišlja takole: "Navdušenje nad pokanjem petard nima enega samega vira. Enako kot tudi ne zgražanje nad njim. Med pomembnimi razlogi za uporabo pirotehnike je menjavanje tišine in hrupa, ki sta si še do nedavnega po logičnem zaporedju sledila od vstopa v zimski čas do pomladnega obredja. Vloga hrupa je očiščevalna in varovalna. Na razdalji ohranja vse tisto, kar bi lahko predstavljalo grožnjo, obenem pa ponuja občutek čistosti, ki ga prinese tišina po glasnem poku. Hrup do temelja pretrese družbeni red in odpira možnosti sprememb. Fascinacija nad pirotehniko pa izhaja tudi iz dodatne razsežnosti tega početja, svetlobe. V zimskem obratu gre za boj med svetlobo in temo: temo reprezentira tišina, svetlobo hrup. Obvladovanje svetlobe in hrupa oziroma ognja in glasilk je temelj učlovečenosti oziroma tistega, kar prepoznavamo kot človeška družba. Ti temelji družbenega reda, v katere nevede poseže roka, ki prižge petardo ali raketo, niso neka odmaknjena mitična preteklost, temveč preplet praks, ki jih še vedno živimo. Mlajši v tem sodelujejo intenzivneje, saj šele utrjujejo mejo med obvladovanjem družbenega življenja in kaosom, ki se kaže kot periodična grožnja."

No, za sodobne, torej socialistične in postsocialistične Slovence, kakršni imamo sami s seboj opravka v teh časih, je glede pirotehnike dejansko najpomembnejša Avstrija. Kajti kultura množičnega pokanja ob praznovanju novega leta, velikih športnih zmagah in še čem bržkone ne bi obstajala, če se v času socializma iz Avstrije ne bi dalo pretihotapiti petard. Še najbolj pogosto zelenih piratk, enakih, kakršne še danes držijo primat v razširjeni pirotehnični ponudbi. Kajti tradicionalno domačijsko pokanje, torej pokanje s karbidom, je vendarle prezapleteno (tudi nevarno in prepovedano) početje za množično dogajanje.

Otroci hodijo po robu

Čeravno smo nekaj malega že poskusili doreči, se vendarle vrnimo k iskanju odgovora o vzgibih za pokanje. Ker gre pretežno za zgodnjemladostniško strast, je bržkone na mestu, da svoje pove otroški psiholog. V tem primeru razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki ponuja naslednjo razlago: "Dalo bi se govoriti o marsičem, vključno z željo po destrukciji, vendar pa je moja teza zelo enostavna. Otroci mečejo petarde zato, ker na prehodu v puberteto uživajo v tem, da zbujajo pozornost. Z eksplozijami. In to tako, da plašijo okolico. Prepričani so, da so njihova dejanja nadvse pomembna. Ne mečejo jih na samem, temveč tam, kjer je veliko ljudi. In vseeno jim je, da se lahko poškodujejo. Hodijo po robu in mislijo, da se jim ne more nič zgoditi. Bolj kot za destrukcijo gre torej za vprašanje socialnega prostora. Ne gre za uničevanje, ampak za zbujanje pozornosti. Poleg tega fantje svojo pomembnost v okolju izražajo skozi fizično dejavnost, pirotehnika pa asociira vojaštvo. In z metanjem petard se fantje delajo pogumne. Podobno kot steči pred avtom čez cesto," pravi naša sogovornica.

In gospod A., stari odvisnik od detonacij, se z gospo psihologinjo delno celo strinja. Takole se naveže na njeno razlago: "Dejansko smo vedno čakali, da se bodo vsi usrali. Pa pred bejbe smo jih radi metali, da, prav zares je bilo tako. Kot tudi vem za kretene, ki so na velikih slavjih v množici prižgane petarde vtikali ljudem v žepe. Seveda nas je zanimalo tudi, kako bo petarda razmontirala kak smetnjak. Na primer cobra velik kontejner. Cobri sam itak pravim petarda sramu. Zakaj? Jah, enkrat smo jo za novo leto vrgli sredi blokovskega naselja in prišlo je do takšne detonacije, da so se prižgala vsa okna v blokih, vsak od nas pa je začel hliniti, kot da je prišel mimo slučajno in da s tem velikim pokom nima nič. Vendar pa moram reči tudi, da mene osebno totalno fascinira udarni val detonacije. To, da ti detonacija zmehča kolena, če si dovolj blizu. Ta sila, ta šut. Pričakovanje, kaj bo. Uf!"