"Slovenci danes uporabljamo enak koledar, torej gregorijanski koledar, kot ga uporabljajo marsikje po svetu. Lokalno obarvane sestavine koledarja, na primer cerkveni prazniki, povezani z godovi določenih svetnikov, pa ne govorijo več o ritualih, ki so se nekdaj odvijali ob teh praznikih. Gre le še za ohranjanje tradicije, ki je pogosto ekonomsko motivirano."

To seveda priča o popolnoma različnih načinih življenja in ravneh zavesti, kar slikovito ilustrira Makarovičev pogled v preteklost. Naši slovanski predniki so po naselitvi kot poljedelci in živinorejci živeli skladno z naravnim letnim vegetacijskim ciklusom. Ker poljedelstvo brez ustreznih časovnih predvidevanj oziroma orientacije v letu ni mogoče, lahko sklepamo, da so poznali nekakšno obliko poljedelskega koledarja. Katere naravne pojave so prepoznavali kot časovne signale za poljedelska dela, ne vemo, poznamo pa signale iz 19. stoletja, kot na primer oglašanje grlic, ki je bilo marsikje v kmečkem okolju signal za setev konoplje. Takšni in podobni signali seveda niso nastali šele v 19. stoletju, ampak so bili znani že v zelo starih poljedelskih kulturah.

Širjenje nove koledarske zavesti

Med pokristjanjevanjem so se naši predniki srečali s pojmom abstraktno sestavljenega koledarja. Krščanska duhovščina je imela dobro izoblikovano zavest o merjenju leta in njegovih delov ter o merjenju delov dneva, njeno bogoslužno delovanje je bilo namreč strogo organizirano v merjene časovne enote. Svojega koledarskega znanja in koledarske zavesti pa ni mogla širiti neposredno, ampak je to počela z uvajanjem nedelj in praznikov cerkvenega leta. Koledarske predstave so se širile z udeleževanjem prebivalstva pri bogoslužnih obredih in z rednimi letnimi termini podložniških dajatev. Tudi za slednje je bilo treba določiti koledarske roke. Tako se je širila in uveljavljala abstraktna delitev časa, neodvisno od naravnih ritmov, in že pred poznim srednjim vekom je bilo cerkveno leto spojeno s poljedelskim letom.

Poleg cerkvenih koledarjev so bili v poznem srednjem veku na naših tleh med plemstvom in v mestih v rabi že podobno sestavljeni koledarji za posvetno rabo; najstarejši pri nas ohranjeni izvira iz leta 1415. Kot pojasnjuje dr. Makarovič, je veščim branja posredoval številne informacije, med drugim o dnevih in tednih, o cerkvenih praznikih, luninih menah in zodiakalnem krogu, letno orientacijo pa je s sličicami cerkvenih oziroma svetniških praznikov omogočal tudi nepismenim. Po sestavi je bil v svojem času standardno evropsko delo. "Posvetna koledarska orientacija je bila potrebna tako obrtnikom in trgovcem v mestih kot tudi ljudem v agrarnih okoljih, le da so na podeželju prevladovale koledarske predstave, ki so bile povezane s poljedelskimi deli in dajatvenimi termini."

Ob koncu 15. stoletja so prihajali v množično uporabo tiskani koledarji. Leta 1557 je bil natisnjen prvi koledar v slovenščini, Trubarjev "Ta slovenski kolendar". Od leta 1584 je bil na Slovenskem v rabi tako imenovani gregorijanski koledar, ki je zamenjal julijanskega. V 17. stoletju so bili med plemstvom in meščanstvom koledarji nekaj povsem običajnega, v 18. stoletju pa so se začele tiskane pratike širiti tudi med kmečko prebivalstvo. V industrijskih družbah druge polovice 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja so fotografija, telefon, radio, avtomobil, letalo, film, televizija in drugi izumi "skrčili prostor in raztegnili čas", kot pravi dr. Makarovič, in v vsakdanje življenje vnesli tudi nova pojmovanja časa. Za celotno slovensko zgodovino po drugi svetovni vojni pa je izjemno pomemben političen vidik. Ta se je odražal tudi v odnosu do časa in v spremembah koledarja; povojna oblast je koledar dekristjanizirala, uveden je bil nov, politično-praznični letni ciklus.

Skoraj nespremenjen od 16. stoletja

Letni ciklus dejavnosti prebivalstva se je torej skozi čas spreminjal, ne glede na vse družbene spremembe pa se je cerkveni koledar ohranil skorajda nespremenjen in je danes eden najbolj razširjenih tipov koledarja med Slovenci. Po besedah mag. Francija Petriča, odgovornega urednika Družine in novega urednika Družininega koledarja, slednjega najdemo v približno sto tisoč slovenskih domovih. Če upoštevamo še različice tega koledarja, kot so na primer koledarji gasilskih in dobrodelnih društev, je številka še veliko večja.

"Cerkveni koledar, poljudno imenovan tudi koledar svetnikov, temelji na gregorijanskem koledarju in je skladen s civilnim koledarjem, kar pomeni, da se začenja z januarjem, čeprav se cerkveno leto dejansko začenja z adventom, torej konec novembra," pojasnjuje mag. Petrič. Cerkveni koledar je sestavljen glede na obhajanje velike noči, ki je prvo nedeljo po pomladanski polni luni, zato vsebuje tudi lunine mene, datum velike noči pa narekuje celotno bogoslužje v cerkvenem letu. Poleg cerkvenih so na koledarju navedeni tudi pomembnejši državni prazniki. "Bilo bi nenavadno, če ne bi obeleževali državnih praznikov! Katoličani pri vsaki maši molimo tudi za našo zemeljsko domovino in državne oblastnike."

Cerkveno leto je razdeljeno na različna časovna obdobja: začne se z adventnim časom, sledi mu božični čas, temu tako imenovani navadni čas, imenovan tudi "čas med letom", nato postni čas in temu najpomembnejši čas cerkvenega leta, velikonočni čas, nato pa spet navadni čas, ki traja vse do adventa. Skozi celotno cerkveno leto ima velik pomen obhajanje nedelj. Za razliko od ostalih časov, ki jih zaznamujejo največji cerkveni prazniki, pa v navadnem času pride v ospredje praznovanje godov svetnikov.

Cerkveni koledar se skorajda ni spremenil od 16. stoletja do drugega vatikanskega koncila v šestdesetih letih 20. stoletja, ki je med drugim prinesel tudi liturgično reformo bogoslužnega koledarja. Takrat je bilo vnesenih nekaj radikalnih sprememb, povezanih s praznovanji godov posameznih svetnikov; tisti, katerih obstoj ni bil zgodovinsko dovolj izpričan, so bili izločeni, pri nekaterih svetnikih pa je bil spremenjen datum godu. "Med drugim je bil takrat god apostola Matije prenesen na mesec maj, Slovenska škofovska konferenca pa je kasneje sprejela odlok, da ga prenese nazaj na februarski datum, zaradi pritiskov vernikov in zaradi upoštevanja naše tradicije, saj vemo, da 'Matija led razbija', tega pa ne more početi v maju."

Vsi, ki pripravljajo cerkvene koledarje na nacionalnih ravneh, se zgledujejo po tako imenovanem rimskem koledarju, ki ga več ustanov pripravlja v Vatikanu. "Upoštevamo bistvene sestavine rimskega koledarja, prav tako pa upoštevamo tudi lokalne posebnosti, kot so godovi določenih svetnikov, liturgični prazniki in državni prazniki. Pri nas na primer v koledar zapišemo in v bogoslužju obhajamo godova Antona Martina Slomška in Alojzija Grozdeta, ki drugod po svetu v cerkvenih koledarjih seveda nista navedena."

Novi pristopi za nove čase

O umeščanju novih in izločanju starih svetniških imen v koledar oziroma o bogoslužnem praznovanju godov svetnikov pri nas na predlog nacionalne liturgične komisije odloča Slovenska škofovska konferenca. Razvrščeni so v več kategorij, med katerimi je najpomembnejša kategorija slovesni praznik. Za obhajanje nekaterih godov pa morajo dobiti dovoljenje Svetega sedeža. "Tako je bilo v primeru blaženega papeža Janeza Pavla II. Ko je bil koledar za leto 2012 že v tisku, smo prejeli odlok iz Rima, s katerim smo dobili dovoljenje, da lahko obhajamo njegov god 22. oktobra. To je torej najnovejša sprememba v slovenskem cerkvenem koledarju," pojasnjuje mag. Petrič.

God na Slovenskem še vedno obeležujemo tudi kot osebni praznik, čeprav ga izpodriva praznovanje rojstnega dne. Na vprašanje, kako lahko starši določijo god svojih otrok, kadar njihovega imena ne najdejo na cerkvenem koledarju, pa Petrič odgovarja: "To v zadnjem času duhovnikom povzroča kar nekaj preglavic. Zagato rešujemo tako, da svetniške zavetnike otrok z imeni, ki niso svetniška, izberemo glede na podobnost imen - tak primer je Brina, katere zavetnica lahko postane Sv. Sabrina -, ali pa zavetnika izberejo starši glede na njegove lastnosti, zaradi katerih želijo, da bi bil otrokov vzornik."

Cerkveni koledar je v preteklosti odločilno zaznamoval življenje ljudi, določal je njihov vsakdan in praznik. Danes je njegov pomen drugačen, v večji ali manjši meri pa še vedno zaznamuje praznično leto Slovencev. Mag. Petrič poudarja, da je cerkveni koledar še vedno izjemno tesno povezan z našo kulturo in načinom življenja, in to argumentira s primerom praznovanja božiča. "Božič na primer praznujemo iz različnih nagibov. Praznujemo ga tisti, ki smo verni, in tisti, ki zgolj spoštujejo tradicijo oziroma v tem prazniku prepoznavajo neke vrednote, s katerimi se lahko poistovetijo."