Kolega Dragan Petrovec ima prav, ko ugotavlja, da nobena sedanja "parlamentarna stranka ni v svoj program na prvo mesto postavila" zahteve po spoštovanju človekovih pravic ("Bi bilo treba spremeniti himno?", Dnevnikov Objektiv, 17. decembra 2011). Vendar je ob tem nujno informacijo, ki razkriva žitje in bitje slovenske politike nasploh, v sedanjem sklicu parlamenta pa še posebej, razširiti: če tega ni storila nobena nova ali staro-nova parlamentarna stranka, je to storila (za zdaj še) zunajparlamentarna stranka TRS. Stranka za trajnostni razvoj Slovenije - TRS si je kot svoj način delovanja in temeljni programski cilj postavila prav spoštovanje človekovih pravic in negovanje visoke stopnje politične kulture (glej http://www.gibanje-trs.si/?page_id=1613, program). Ni naključje, da je Matjaž Hanžek, bivši varuh človekovih pravic, tudi njen predsednik. Spoštovanje človekovih pravic in etično ravnanje v družbi - potemtakem tudi v polju političnega delovanja - je skupna in temeljna zaveza vseh članic in članov gibanja TRS (glej www.mancakosir.com) in njegove stranke. Stranka TRS, po Gibanju formalno ustanovljena 1. oktobra 2011, je politična nadgradnja širše naravnanega Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije - TRS in kot taka predstavlja Gibanje v ožjem političnem prostoru. Potreba po ustanovitvi stranke izhaja iz (še) obstoječe realnosti delitve oblasti in možnosti političnega (so)delovanja (tudi) v Sloveniji. Etos stranke in njenih članov se torej napaja iz bistveno širše in po naravi pluralne zveze najrazličnejših ljudi, članov in članic, podpornic in podpornikov, sodelavcev in sodelavk Gibanja TRS. Gibanje (in stranka TRS) odločno zavrača vse poskuse vzpostavljanja delitve prebivalk in prebivalcev v RS na osnovi kakršnihkoli individualnih okoliščin: spol, rasa, etnična, verska, spolna, nazorska, politična, regionalna in druga pripadnost niso in ne morejo biti izključevalne okoliščine v ustavni državi RS. Opozarjamo na zagatnost razlikovanja med pravno in moralno, etično normo v družbi. Opozarjamo na to, da pravno legalno dejanje ali stanje nista in ne moreta biti a priori označena kot moralno in etično sprejemljiva. Zgledov za to je tako v preteklosti kot sedanjosti več kot preveč in opozarjajo na to, da sta pravo in pravna kodifikacija ne-dovoljenega vedno v rokah tistih, ki posedujejo družbeno moč.In prav ti so tudi tisti, ki najlaže in najpogosteje izrabljajo nasprotje med legalnostjo svojih dejanj in njihovo (morebiti vprašljivo) legitimnostjo. Moralna in etična kvalifikacija nekega dejanja pa sta v rokah širše skupnosti, javnosti, ki mora imeti pravico, avtoriteto in dolžnost opozarjati na neskladje med obema. Naloga države kot varuha skupnega dobra je ne le oblikovanje in zagotavljanje pravnega reda samega na sebi, ampak oblikovanje (in potrebno popravljanje) takega pravnega reda, ki bo kar najbolj mogoče sledil moralnim in etičnim standardom najširše skupnosti. Oblikovanje zakonov namreč izhaja iz dveh možnih interesov skupnosti: da v skupnosti uveljavi in spodbudi oblikovanje neke nove realnosti ali da v skupnosti pravno prizna in ovrednoti neko realnost, ki se je že, mimo in pred sprejetjem zakona, uveljavila. Trdimo, da prebivalke in prebivalci v RS ločimo med dovoljenim in nedovoljenim, med dobrim in slabim, da nimamo problemov s tako imenovano krizo vrednot, morale in etike, da pa v vsakdanjem življenju vidimo in občutimo zlorabe pravnega reda pri tistih skupinah, ki imajo ustrezno družbeno - gospodarsko, politično, mnenjsko - moč, ki jo lahko izrabljajo v lastno korist. Ob tem je pomembno (in problematično), da so to hkrati tudi skupine, ki predstavljajo danes zaželene in ciljne modele ter standarde življenja ostalim družbenim skupinam. Zato ima njihovo ravnanje družbeno bistveno bolj vplivne in posledično lahko bolj škodljive učinke, kot ga ima morebitno ravnanje slehernika nekje v vaški gostilni ali na spletnem omrežju. Vsiljevanje in posploševanje govora o domnevni krizi vrednot, morale in etike ustvarja v družbi slepilni manever in prenašanje, celo podružbljanje odgovornosti tistih, ki si podajajo oblastne funkcije že desetletja. Pretesna in predolga bližina z mehanizmi oblasti v tako majhni skupnosti, kot je slovenska, nujno proizvaja nastanek močnih, zaprtih interesnih skupin. Kar vodi v koruptivnost in medsebojno lojalnost teh skupin moči na škodo celotne skupnosti. Zato v gibanju in stranki TRS kot nujen predpogoj za uveljavitev višjih etičnih standardov delovanja ljudi v politiki zahtevamo, da se pasivna volilna pravica za oblastne funkcije omeji na največ dva mandata. In zahtevamo, da država oziroma njeni pooblaščeni organi vsakokrat kar najostreje obsodijo in sankcionirajo moralno sporna ravnanja. Prepričani smo, da mora država začeti iskati poti za sankcioniranje tudi tistih, sicer (še vedno) pravno legalnih ravnanj, ki so po splošnih moralnih in etičnih standardih prepoznana kot sprevržena in vprašljiva. Bojimo pa se, da država z ljudmi, ki so si tokrat pridobili (in ponovno podredili) oblastne funkcije, ne bo sposobna prepoznati svoje legitimne vloge, ki bi zagotovila vladavino prava, nekoruptivno delovanje in spoštovanje človekovih pravic vseh in vsakogar, ki domuje na ozemlju RS.Za Gibanje in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije - TRS dr. Manca Košir, predsednica Gibanja TRS olega Dragan Petrovec ima prav, ko ugotavlja, da nobena sedanja "parlamentarna stranka ni v svoj program na prvo mesto postavila" zahteve po spoštovanju človekovih pravic ("Bi bilo treba spremeniti himno?", Dnevnikov Objektiv, 17. decembra 2011). Vendar je ob tem nujno informacijo, ki razkriva žitje in bitje slovenske politike nasploh, v sedanjem sklicu parlamenta pa še posebej, razširiti: če tega ni storila nobena nova ali staro-nova parlamentarna stranka, je to storila (za zdaj še) zunajparlamentarna stranka TRS.

Stranka za trajnostni razvoj Slovenije - TRS si je kot svoj način delovanja in temeljni programski cilj postavila prav spoštovanje človekovih pravic in negovanje visoke stopnje politične kulture (glej http://www.gibanje-trs.si/?page_id=1613, program). Ni naključje, da je Matjaž Hanžek, bivši varuh človekovih pravic, tudi njen predsednik. Spoštovanje človekovih pravic in etično ravnanje v družbi - potemtakem tudi v polju političnega delovanja - je skupna in temeljna zaveza vseh članic in članov gibanja TRS (glej www.mancakosir.com) in njegove stranke.

Stranka TRS, po Gibanju formalno ustanovljena 1. oktobra 2011, je politična nadgradnja širše naravnanega Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije - TRS in kot taka predstavlja Gibanje v ožjem političnem prostoru. Potreba po ustanovitvi stranke izhaja iz (še) obstoječe realnosti delitve oblasti in možnosti političnega (so)delovanja (tudi) v Sloveniji. Etos stranke in njenih članov se torej napaja iz bistveno širše in po naravi pluralne zveze najrazličnejših ljudi, članov in članic, podpornic in podpornikov, sodelavcev in sodelavk Gibanja TRS.

Gibanje (in stranka TRS) odločno zavrača vse poskuse vzpostavljanja delitve prebivalk in prebivalcev v RS na osnovi kakršnihkoli individualnih okoliščin: spol, rasa, etnična, verska, spolna, nazorska, politična, regionalna in druga pripadnost niso in ne morejo biti izključevalne okoliščine v ustavni državi RS. Opozarjamo na zagatnost razlikovanja med pravno in moralno, etično normo v družbi. Opozarjamo na to, da pravno legalno dejanje ali stanje nista in ne moreta biti a priori označena kot moralno in etično sprejemljiva. Zgledov za to je tako v preteklosti kot sedanjosti več kot preveč in opozarjajo na to, da sta pravo in pravna kodifikacija ne-dovoljenega vedno v rokah tistih, ki posedujejo družbeno moč.

In prav ti so tudi tisti, ki najlaže in najpogosteje izrabljajo nasprotje med legalnostjo svojih dejanj in njihovo (morebiti vprašljivo) legitimnostjo. Moralna in etična kvalifikacija nekega dejanja pa sta v rokah širše skupnosti, javnosti, ki mora imeti pravico, avtoriteto in dolžnost opozarjati na neskladje med obema. Naloga države kot varuha skupnega dobra je ne le oblikovanje in zagotavljanje pravnega reda samega na sebi, ampak oblikovanje (in potrebno popravljanje) takega pravnega reda, ki bo kar najbolj mogoče sledil moralnim in etičnim standardom najširše skupnosti. Oblikovanje zakonov namreč izhaja iz dveh možnih interesov skupnosti: da v skupnosti uveljavi in spodbudi oblikovanje neke nove realnosti ali da v skupnosti pravno prizna in ovrednoti neko realnost, ki se je že, mimo in pred sprejetjem zakona, uveljavila.

Trdimo, da prebivalke in prebivalci v RS ločimo med dovoljenim in nedovoljenim, med dobrim in slabim, da nimamo problemov s tako imenovano krizo vrednot, morale in etike, da pa v vsakdanjem življenju vidimo in občutimo zlorabe pravnega reda pri tistih skupinah, ki imajo ustrezno družbeno - gospodarsko, politično, mnenjsko - moč, ki jo lahko izrabljajo v lastno korist. Ob tem je pomembno (in problematično), da so to hkrati tudi skupine, ki predstavljajo danes zaželene in ciljne modele ter standarde življenja ostalim družbenim skupinam. Zato ima njihovo ravnanje družbeno bistveno bolj vplivne in posledično lahko bolj škodljive učinke, kot ga ima morebitno ravnanje slehernika nekje v vaški gostilni ali na spletnem omrežju.

Vsiljevanje in posploševanje govora o domnevni krizi vrednot, morale in etike ustvarja v družbi slepilni manever in prenašanje, celo podružbljanje odgovornosti tistih, ki si podajajo oblastne funkcije že desetletja. Pretesna in predolga bližina z mehanizmi oblasti v tako majhni skupnosti, kot je slovenska, nujno proizvaja nastanek močnih, zaprtih interesnih skupin. Kar vodi v koruptivnost in medsebojno lojalnost teh skupin moči na škodo celotne skupnosti. Zato v gibanju in stranki TRS kot nujen predpogoj za uveljavitev višjih etičnih standardov delovanja ljudi v politiki zahtevamo, da se pasivna volilna pravica za oblastne funkcije omeji na največ dva mandata. In zahtevamo, da država oziroma njeni pooblaščeni organi vsakokrat kar najostreje obsodijo in sankcionirajo moralno sporna ravnanja.

Prepričani smo, da mora država začeti iskati poti za sankcioniranje tudi tistih, sicer (še vedno) pravno legalnih ravnanj, ki so po splošnih moralnih in etičnih standardih prepoznana kot sprevržena in vprašljiva. Bojimo pa se, da država z ljudmi, ki so si tokrat pridobili (in ponovno podredili) oblastne funkcije, ne bo sposobna prepoznati svoje legitimne vloge, ki bi zagotovila vladavino prava, nekoruptivno delovanje in spoštovanje človekovih pravic vseh in vsakogar, ki domuje na ozemlju RS.

Za Gibanje in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije - TRS

dr. Manca Košir, predsednica Gibanja TRS