In je presenečenje, ker je Veno Taufer zadnjih dvajset letih deloval skoraj izključno kot ustvarjalec in ne tudi kot javna osebnost, ki se s svojimi stališči in pobudami izpostavlja ob aktualnih problemih, česar ne moremo reči ravno za veliko pisateljev, ki so del osamosvojitvenega družbenega omrežja. Sodi med tiste pisatelje starejše generacije, ki se politike oziroma njenega komentiranja lotevajo premišljeno, z distance in le izjemoma, vendar vsakič znova kritično in pogosto čustveno. Pri tem gotovo drži, da prvo izhaja iz drugega - brez zadržanosti v bližnji preteklosti ne bi bilo njegove kredibilnosti v sedanjosti.

Taufer napoveduje, da bo društvo v treh prihajajočih letih njegovega mandata skušalo uravnotežiti različne vloge. V enaki meri naj bi promoviralo literarne aktivnosti in povezovanje, delovalo kot servis za stvarne in socialne pisateljske skrbi ter se ukvarjalo tudi z javnim izjavljanjem, kar se je v minulem dveletnem mandatu Milana Jesiha zgodilo dvakrat.

Predsednik s perspektivo

Da s svojo namero misli resno, dokazuje prvo pismo, ki so ga iz društva v tem tednu naslovili na vseh devetdeset poslank oziroma poslancev novega državnega zbora. V njem opozarjajo na dejstvo, da je slovenska kultura mnogo starejša od slovenske države, "še mnogo starejša od trenutka, ko je Primož Trubar zapisal ime, ki nas združuje in predstavlja kot narod in zdaj dve desetletji kot državo". Od zakonodajalca DSP pričakuje, da bo s svojo kulturno politiko ohranjal našo duhovno in nacionalno substanco in odločno podpiral težnje k vrhunski, mednarodno primerljivi in po odličnosti prepoznavni kvaliteti.

Za pisatelje je gotovo koristno, da na mesto društvenega predsednika stopa stanovski kolega, ki je na Tomšičevi domač in lahko organizaciji ponudi zgodovinsko perspektivo. Bil je tajnik društva v osemdesetih, ko mu je predsedoval Tone Partljič, ki Tauferju za nazaj pripisuje izjemno energijo. Leta 1985 je tako ustanovil mednarodno literarno srečanje Vilenica, ki ga je v prvih letih tudi aktivno vodil, in oblikoval komisijo za zaščito pisanja in mišljenja. Na istem naslovu je bil med letoma 2000 in 2004 predsednik slovenskega centra PEN. Obe funkciji sta mu pomagali splesti številne vezi in utrditi prepoznavnost, predvsem v prostoru bivše Jugoslavije in v Srednji Evropi.

Kot pravi Taufer, so pri kulturnem povezovanju in promociji pogosto odločilni stiki, ki so jih zmožni splesti avtorji, založniki in druge interesne formacije s tujimi akterji. Zaveda pa se tudi vseh drugih sprememb, ki jih je zadnjih dvajset let prineslo pisateljem; iznajdljiva samopromocija je le del pisateljskega vsakdana, ki ga danes zaznamuje socialna nestabilnost, medtem ko je na mesto nekdaj najbolj problematičnih političnih pritiskov stopil kulturni šovinizem, čilo preoblečen v na videz neškodljive nadnacionalne identitete.

Od pisanja spominov k "živi zgodbi"

Taufer ima po mnenju literarne zgodovine tam zelo trdno mesto kot pesnik, dramatik, esejist, pa tudi kot prevajalec in urednik. Leta 1976 je prejel osrednjo prevajalsko nagrado, Sovretovo, leta 1987 osrednjo pesniško, Jenkovo nagrado, leta 2005 zlati red za zasluge RS. Je redni član Evropske pesniške akademije ter prejemnik številnih mednarodnih nagrad. Veno Taufer je na mestu predsednika DSP nenazadnje presenečenje, ker je že leta 1996 prejel Prešernovo nagrado, ki velja za ultimativno priznanje slovenskemu ustvarjalcu za doseženo delo in prispevek h kulturi. Donedavna je torej zasluženo užival pokoj, po dogovoru s Cankarjevo založbo je pisal spomine, razloge za nenadno kandidaturo pa pripisuje želji drugih, ki so ga vanjo prepričali.

Društvo je celo nekoliko podaljšalo rok za oddajo kandidatur, saj jo je sprva podal le nekoliko mlajši in do zadev literature vedno kritični Iztok Osojnik. Svojega edinega protikandidata je Taufer "premagal" s krepko podporo - glasovala je približno polovica članov društva, dobil je 98 glasov, Osojnik 45. Pri tem je zanimivo, da se je tudi njegov protikandidat za kandidaturo odločil na prigovarjanje znancev, kar kaže, da mesto predsednika društva ni pretirano zaželena funkcija, k čemur zaradi izpostavljenosti položaja dodatno prispeva tudi to, da gre že od nekdaj za častno funkcijo brez plačila za delo, kar odvrača predvsem mlajše avtorje.

Njegov prevzem predsedniške funkcije je zaznamoval skoraj sočasen odstop dveh članov društva, Mihe Mazzinija in Branka Gradišnika. Javno pismo slednjega Taufer presoja kot neresno, saj ni vsebovalo argumentov, medtem ko so razlogom za odstop Mihe Mazzinija prisluhnili in ga tudi povabili, da s svojimi predlogi sodeluje pri oblikovanju pravilnika in točkovnika za podeljevanje pisateljskih štipendij, do katerih je bil kritičen. Taufer ob tem kljub vsemu poudarja, da je način izbora kandidatov za štipendije po oceni tujih poznavalcev dober.

Taufer, ki vodenje prevzema kot najstarejši predsednik doslej, je bil leta 1989 med ustanovitelji prve demokratične politične stranke, skupaj s Francetom Bučarjem, Dimitrijem Ruplom, Ivom Urbančičem in Hubertom Požarnikom pa je soavtor Majniške deklaracije. Pisanje tega temeljnega dokumenta slovenske samostojnosti so tedaj spodbudila leta nemira, ki so kulminirala v zborovanjih, protestih, ustanavljanju odborov, pa tudi v grožnjah, odporu oblasti, aretacijah in zaporih. V tem vzdušju so se zahteve artikulirale kar same, kasneje pa so podpisi pod deklaracijo samo potrdili, da so njihove zapisane besede zajele čustva, želje in zahteve vseh Slovencev, se je letos ob 20. obletnici samostojnosti spominjal Taufer.

Boj DSP, boj za

Še pred dvajsetimi leti je bilo torej mogoče družbo spremeniti z besedilom, ki je bilo preprosto in lepo kot matematična formula, stilno in ritmično ubrano in miselno čisto, je zapisal Taufer, ki je ugotavljal, da strank, ki so jo podpisale, danes ni več, je pa še vedno njen prvi podpisnik - Društvo slovenskih pisateljev. Mnogi menijo, da so pred kulturnim poljem, torej tudi pred društvom, težki časi. Pri tem je pomenljivo, da stopa v vlogo predsednika prav Taufer, ki ima izkušnje s poskusi ukinjanja kulturnega ministrstva, o čemer je govora tudi v trenutnih razmerah. Pred dvajsetimi leti je Demosova vlada tehtala idejo, da kulturnega ministrstva sploh ne bi bilo.

Taufer pravi, da bi se društvo taki nameri danes zoperstavilo po demokratični poti. Soavtorju Majniške deklaracije se zaupanje v demokratične institucije vsekakor poda, vendar pa je navdih ob nastopu na mesto predsednika našel v gibanju 99 odstotkov, ki je deklarativno izrazilo nezaupanje v predstavniške institucije. "Mi smo 99 odstotkov in zasedemo lahko navsezadnje tudi parlament," je dejal. Želje DSP so torej poravnane z željami srednjega razreda, saj tudi pisatelji na prvo mesto postavljajo ohranjanje pridobljenih in priborjenih pravic.

Negotova prepuščenost naklonjenosti (kulturne) politike pa niso idealni pogoji, pod katerimi bi se lahko društvo v kratkem spet podpisovalo pod tako vplivne besede, kot so bile tiste v Majniški deklaraciji.