V sosednji stolpnici živi vdova s tremi otroki. Zaposlena je kot čistilka v treh majhnih podjetjih in skupaj zbere približno petsto evrov na mesec, vendar ji zavarovanj delodajalci ne plačujejo. Enosobno stanovanje so ji po polovični najemnini dodelili stanovalci bloka pod pogojem, da čisti skupne prostore in okolico zgradbe. Enkrat so ji že resno zapretili z izselitvijo, ker je zbolela in so stopnišča ostala neočiščena. Po tistem je v delo vpregla svoje otroke. Vid, njen najmlajši, je star trinajst let in je med vsemi tremi najbolj spreten z mokro krpo na koncu lesenega držala. Zato je pogosto na hodniku in mimo njega vsak dan hodijo njegovi vrstniki. Pred božičem iz nakupovalnih vrečk njihovih staršev štrlijo darila; včasih jih začasno shranijo pri njegovi materi in jih pridejo iskat, ko njihovi otroci zaspijo: saj veste, naš fant še vedno verjame v Božička. Vid ne ve, ali je kdaj verjel v Božička; za to priliko mu mama kupi nekaj, kar nujno potrebuje, večinoma pa nosi oblačila starejšega brata. V njegovem življenju obstajajo samo igrače, ki jih drugi stanovalci odlagajo v skupni prostor pred odvozom na smetišče.

Kazalniki dohodkovne neenakosti kažejo, da je Slovenija po dohodkih najbolj egalitarna država v EU: po podatkih Eurostata je bil leta 2008 skupni neto razpoložljivi denarni dohodek petine prebivalstva z najvišjimi dohodki samo 3,4-krat višji od skupnih dohodkov petine prebivalstva z najnižjimi dohodki. S tem podatkom se bolj levo usmerjeni politiki hvalijo, češ da imamo vsemu navkljub zelo socialno državo, neoliberalni politiki pa ga že uporabljajo kot dokaz, da imamo še nekaj rezerve za stiskanje pasu pri spodnjem in srednjem sloju prebivalstva.

Ampak najbrž nisem edini, ki opaža, da ima kapitalistična Slovenija več siromakov, kot jih je imela v zadnjih letih odmirajočega socializma. Desetina prebivalstva živi pod pragom revščine. Kako je torej mogoče, da je razpon dohodkov tako majhen? Ali to pomeni, da so tudi naši bogataši revni? Če bi bil odgovor pritrdilen, bi bil to kronski dokaz o neučinkovitosti kapitalizma: ne samo, da je sto dvajset tisoč ljudi pahnil v brezposelnost; celo tistim pri vrhu škoduje. Seveda ne gre za to.

Sramotno je, da se ob navajanju teh podatkov nihče ne potrudi, da bi jih nekoliko pojasnil; brez tega so namreč bedna statistična prevara. Če primerjamo tako velike skupine, kot sta spodnja in zgornja petina prebivalcev, je logično, da so socialne razlike zabrisane, saj Slovenija ne premore petine državljanov z visokimi dohodki. Preprosto ni bila dovolj bogata, da bi se pri privatizacijskem grabežu obogatilo veliko ljudi; spodnjo petino in še vse preostale zraven je "oropal" tanek sloj novopečenih lastnikov kapitala. Poleg tega uradni podatki ne zaznavajo vseh dohodkov, saj se skrivajo na Cipru in Kajmanskih otokih. Bogate države, ki ropajo ves svet, imajo širši sloj bogatih in zato statistično večje socialne razlike. Pa tudi tam so demonstranti na Wall Streetu nastopili s formulo 99 odstotkov proti enemu.

Nekako se še spomnim, kako je med tranzicijo nekdanja družbena lastnina prišla v zasebne roke, nikakor pa se ne morem domisliti, kako je padla odločitev, da skupaj z lastnino pripade lastnikom tudi vsa presežna vrednost, ki jo ustvarjajo privatizirana podjetja. Ali se je o tem sploh govorilo? Ali smo to prelomno odločitev zapisali v kakšen zakon ali ustavo ali pa so nam jo priporočili prišepetovalci z Zahoda? Da ni samoumevna, pričajo primeri kapitalističnih podjetij v svetu, kjer so tako pri upravljanju kot pri delitvi dobička udeleženi tudi delavci. Če lastnik ustvarja dobiček na podlagi nizkih plač, nato pa si ga v celoti prisvoji, je to rop. Ali se nam je v prehodu v kapitalizem rop dodane vrednosti kar preprosto zgodil?

Prisvajanje presežne vrednosti s strani lastnikov je v svetu daleč prevladujoč model. V 80. letih prejšnjega stoletja je od vsakih 100 dolarjev dobička petina najbogatejših prigrabila 80 dolarjev, spodnji petini, ki je živela pod pragom revščine, pa sta pripadla dobra dva dolarja. Deset let pozneje je njihov delež pri stotih dolarjih znašal le še 60 centov. Odpravljanje problemov z današnjim modelom rasti in delitvijo dodane vrednosti je zato povsem nemogoče. Če bi svetovnim revežem poskušali zagotoviti tri dolarje dohodka na dan, bi današnji milijarderji postali bilijonarji, ob tem pa bi po izračunih Woodwarda in Simmsa potrebovali za kakih petnajst planetov naravnih virov.  

Ljudi iz svetovne zgornje petine, ki za vsak dolar mezde, ki jo izplačajo delavcu iz spodnje petine, pokasirajo 130 dolarjev, za božič popade človekoljubje: delijo čokolade, ki so pred iztekom roka, in igrače, ki ostajajo na policah, razkazujejo se na dobrodelnih koncertih in na dražbah kupujejo nekoristne predmete, ki gredo v sklad za nakup inkubatorja ali mamografa. Slikajo se s sestradanimi otroki na vseh kontinentih in jim s kamioni vozijo drobtine tistega, kar bi jim lahko, in ki zadošča za dan ali dva njihovega življenja. Na svojih bančnih računih imajo 40 tisoč milijard dolarjev prostih sredstev in samo s tisočinko te vsote bi lahko rešili svetovno lakoto.

Vidku niso ukradli samo Božička, ukradli so mu tudi srajčico.