Tadić kot Kardelj

Vrhunski politiki nikoli ne odnehajo. Noben poraz jim ne vzame volje do novih poskusov. V to kategorijo sodi srbski predsednik Boris Tadić. Ko gre za sveže ideje reševanja problema kosovskega gordijskega vozla, pa je sploh svetovni unikum. Tadić v tem sporu nikoli ni želel posnemati Aleksandra Velikega, ki je leta 334 v Gordiju razvozlal vozel tako, da ga je presekal. Tadić od nekdaj pristopa k problemu subtilno, s prefinjenim občutkom za čas, okoliščine in konstelacijo sil na svetovnem prizorišču. Predvsem pa se rad zateka k preverjenim oblikam reševanja sporov, podobnih kosovskemu. Pred leti je presenetil svet z zamislijo, da bi vprašanje kosovske suverenosti rešili podobno, kot so to storili Finci in Švedi z Alandskimi otoki. Sodijo pod Finsko, govorijo pa švedsko in upoštevajo nekatere švedske zakone, Fincem plačujejo davke, Švedom prispevke, učijo se švedsko zgodovino, v resnici pa jim je čisto vseeno, kam jih uvrščajo. Idealna rešitev, samo da Albanci na Kosovu niso hoteli govoriti švedsko, še manj plačevati Srbiji davke, niti v sanjah niso hoteli rediti severnih jelenov in igrati hokeja. Tadića to ni vrglo v "depro", ampak je hitro ponudil hongkonški model. Da bi Kosovo dali v najem Nemcem do leta 2050, tako kot Kitajci Hongkong Britancem za 99 let, potem pa bi se Kosovo vrnilo v objem matere domovine - Srbije. Ni šlo. Kosovci se niso hoteli učiti kitajščine in riža tudi ne bi jedli vsak dan. Tudi kar nekaj Srbov se je zmrdovalo, češ, a nimamo že v Beogradu armade Kitajcev, zdaj pa jih bomo še za sosede imeli. Tadić, zvit in potrpežljiv politik, je prisluhnil narodu in prikorakal z novimi rešitvami. Kosovo naj ima status Južne Tirolske. Kosovo ima gore in na Kosovu govorijo jezik, ki ga Srbi ne razumejo, tako kot ne razumejo južnotirolščine. A Srbom tudi to ni bilo všeč. A Tadić se ne da in ima novo idejo. Idealna rešitev za Kosovo je severnoirski model. Da pa bi bilo to lažje uresničljivo, je verjetno treba razmere in vloge v tem delu Balkana čim bolj približati onim na Irskem. Irska je, denimo, imela pomembno bitko na reki Boyne, v kateri so bili leta 1690 katoliki poraženi, in od takrat se vlečejo irske razprtije med tamkajšnjimi protestanti in katoliki. Srbi so imeli bitko na Kosovu (1389), v kateri so muslimani (Turki) porazili kristjane (Srbe), in od takrat je tam "štala". Treba je razdeliti vloge po irskem modelu. Katoliki naj bodo kosovski Albanci, protestanti kosovski pravoslavni Srbi. Osvobodilna vojska Kosova (OVK) naj bo Ira, srbski nezadovoljneži na Kosovu naj bodo tako imenovani lojalisti, ki se z bombami borijo za priključitev Kosova Srbiji, tako kot so oranževci ali lojalisti hoteli Severno Irsko priključiti britanski kroni. Potem je treba nekaj let izvajati obojestranske bombne napade, likvidacije, demonstracije. Srbija bo poslala svojo vojsko na Kosovo, da obvaruje protestante (Srbe) pred katoliki (Albanci). Hashim Thaçi naj bo šef Ire Garry Adams, vodja kosovskih Srbov Slaviša Ristić naj bo protestantski vodja Ian Paisley. Albanija naj igra vlogo Republike Irske in nori zaradi pogroma nad katoliki. Po mnogih letih in tri tisoč mrtvih bo stvar dozorela za mir. Albanija se bo odpovedala suverenosti nad Kosovom, a jo bo priznala. Takisto bo naredila Srbija, a Kosova ne bo priznala. Uradna barva naj bo "irsko zelena", glavni svetnik bo St. Patrick, na dan svetega Patricka pa bo tekel guinness po kosovskih ulicah. Na neko veliko noč pa naj sklenejo velikonočni mir, tako kot na Severnem Irskem leta 1998. In kosovski problem bo izključno po zaslugi Borisa Tadića končno romal na smetišče zgodovine. Če pa tudi ta predlog ne uspe, ni bojazni, da Tadić ne pride z novo zamislijo. Samo da ne bo tako kot v primeru Kardelja, ki je kravo zdravil z namakanjem repa v mlačni vodi, stradanjem, božanjem po rogovih ter predvajanjem klasične glasbe, ko pa je krava vendarle poginila, je dejal: "Škoda, pa še toliko dobrih idej sem imel!"

Koliko mrtvih je genocid?

Kaj je razen vesolja neskončno? Človeška neumnost v politiki. In pri tem sploh ne mislim samo na naš politični kurnik. Najnovejša smrtna sovražnika sta postali Francija in Turčija. Besede grožnje letijo z one strani Bosporja na Elizejske poljane in nič bolj prijazne v obratni smeri. Grozijo z odpoklici veleposlanikov, s prekinitvijo vseh gospodarskih stikov, pretijo, da se vse skupaj že ne bo končalo zgolj na verbalni ravni, da bo druga stran obžalovala svoje početje kot še nikoli doslej. Jezne množice tulijo na ulici, bog ne daj francosko spregovoriti v Turčiji, šiškebab je nenadoma Francozom najbolj ogabna jed. Za takšen meddržavni srd je vzrok lahko samo, če je ena država drugi s tanki zasedla del ozemlja, ji z goljufijo izpred nosu odnesla posel stoletja, prodala jedrsko orožje nasprotnikom režima ali jo, bog ne daj, s slabšim komadom za las premagala na tekmovanju za pesem evrovizije. V francosko-turškem primeru pa ne najdemo nič od tega. Če poenostavimo, državi ne najdeta skupnega jezika okrog tega, ali so Turki med letoma 1915 in 1917 izvršili genocid nad Armenci. Francozi pravijo, da poldrugi milijon ubitih Armencev ne more biti drugega kot genocid, poskus iztrebljanja nekega naroda, ki je druge, katoliške vere, in zato so sprejeli zakon, ki predvideva kazen za vsakega, ki pravi, da to ni genocid. Turkom se hoče zmešati. Kakšen genocid neki? Prva svetovna vojna je bila, Armenci so bili Turkom, zaveznikom antante, nevarni, Turki so se morali braniti. Resda so pri tem "malce pretiravali", priznavajo v Ankari, lahko bi rekli, prekoračili so silobran, ampak ubitih je bilo, in to je edina zgodovinska resnica, "samo" petsto tisoč Armencev, to pa že ni genocid. In zdaj smo pri ključnem vprašanju. Ali bi bilo potemtakem 672.343 ubitih Armencev že genocid ali pa bi morda vendarle še malo licitirali: 702.003, 900.221? Francozom je vse jasno: gre za sistematično in kruto iztrebljanje, saj, pravijo, ne gre pozabiti, da takrat ni bilo plinskih celic in jedrske bombe in so Turki v tej "samoobrambi" uporabljali zgolj nož, puško in top. Turki pravijo, da je ravno to dokaz, da ne gre za genocid, saj s tako primitivnim orožjem ni mogoče v dveh letih ubiti 1,5 milijona ljudi, in da Francozi to počnejo, ker je bil šansonjer Charles Aznavour Armenec. Francozi pravijo, da jim gre zgolj za resnico. Turki pravijo, da si Sarkozy tako nabira glasove pri Armencih, v daljavi pa je slišati vojaške bobne.