Komentar maja letos sem denimo začel takole: "Slovencem nam je uspelo, da Hrvatom ni prišla v roke slaba četrtina delnic Mercatorja. S skupnimi napori politike, neodvisnih državnih regulatorjev, neodvisnih upravljalcev državnega premoženja ter modrega vodstva Mercatorja. (...) Rešitvi problema nismo sicer nič bliže. Delnice Mercatorja nam še vedno ležijo po bilancah podjetij v skupini laškega pivovarja in še bolj po bilancah bank, ki ne vedo, kaj bi z njimi. In skupina Pivovarna Laško je še za dva tedna bliže postopkom o nesolventnosti in stečaju. (...) V naslednjih dveh mesecih bomo tako najverjetneje gledali limonado o skupni prodaji Mercatorja ter iskanju najbolj zaželenega ženina. Vse modre glave v tej državi bodo modrovale, kdo bi bil res najbolj optimalen kupec za Mercator. Verjamem, da bodo spet zaživele ideje o tem, da Mercator kupijo domači dobavitelji. (...) Nekateri bodo navijali za oddaljene strateške kupce, torej ugledna trgovska podjetja iz držav, ki ne mejijo na Slovenijo. Drugi bodo navijali za kapitalske sklade. Toda dejstvo je, da med velikimi strateškimi kupci majhen slovenski trg nikogar ne zanima, ker pač ne morejo dosegati nabavnih in logističnih sinergij s sosednjimi trgi. Če pa bi kdo slučajno prišel, ne bi imel veliko posluha za razdrobljene in neučinkovite slovenske živilske dobavitelje. (...) Naslednje dejstvo je, da bo tako visoko ceno in tako visoko, skoraj 40-odstotno premijo na tržno ceno delnice Mercatorja, kot jo je ponudil Agrokor, zaradi relativne neprivlačnosti Mercatorja precej težko doseči. (...) Obeta se nam poletno-jesenska limonada zelo-transparentne-in-tako-naprej skupne prodaje Mercatorja. Ne verjamem, da bo do nje res prišlo. Ker pač tako zainteresiranih kupcev, ki bi odšteli tako veliko denarja za Mercator, ni prav veliko."

Zgodilo se je natanko to, kar sem napovedal. Hrvaški Agrokor je bil tudi na tem transparentnem mednarodnem postopku prodaje edini resen kupec. Edini strateški kupec in edini sploh, ki je ponudil dobro ceno. Hkrati je ponudil to, kar se v tovrstnih poslih običajno ne dogaja. Agrokor je prodajalcem ob 40-odstotni premiji na tržno ceno ponudil zraven še luksuzni nadstandard - ponudil je mnoštvo zavez do prodajalcev, do prevzemne tarče, njenih zaposlenih ter do slovenskih dobaviteljev. Ponudil je mednarodna jamstva s strani najbolj uglednih mednarodnih finančnih institucij, ki bi neposredno vstopile v lastništvo skupnega trgovskega podjetja, tako da Agrokor ne bi mogel finančno izčrpavati Mercatorja. Prodajna pogodba s konzorcijem prodajalcev je bila usklajena. Toda tik pred podpisom pogodbe o prodaji so se - pričakovano - pritiski politike in lobijev v ozadju nevzdržno zaostrili. Tako zaostrili, da je moral odstopiti Božo Jašovič, predsednik uprave NLB, ki je vodila konzorcij prodajalcev.

Strel v koleno

Verjamem, da so, potem ko so iz Laškega sporočili, da odločanje o prodaji četrtinskega deleža Mercatorja prestavljajo za nekaj dni, in je nato odstopil še Božo Jašovič, bolj in manj vidni predstavniki konzorcija nasprotnikov prodaje Mercatorja, ki so v stari komunistični maniri za zastraševanje prodajalcev zlorabljali vse možne institucije države (AUKN, Kad, Sova, policija, komisija za preprečevanje korupcije) ter se posluževali številnih nedovoljenih metod, od medijskih in tržnih manipulacij, vključno z uporabo spečih podjetij iz davčnih oaz, do napovedi nasprotne prevzemne ponudbe (Mercator-Laško), odpirali šampanjce. Verjamem, da se bodo trepljali po ramenih še nekaj dni. Toda, kaj so s tem dosegli?

Zmaga pri Mercatorju - že osma po vrsti - je pirova. Zmaga pri Mercatorju je dejansko strel v koleno. Po eni strani je z vidika interesa Slovenije, torej z vidika celotnega gospodarstva, izjemno slaba, po drugi strani pa je z vidika kupca dobra - neuspešnemu kupcu namreč zmanjšuje stroške in mu pomaga pri prevzemu.

Poglejmo najprej interes Slovenije. Neprodaja Mercatorja ne rešuje ničesar. Če seveda izključimo zasebne koristi nekaj posameznikov in se fokusiramo na tisto, kar je v celotni zgodbi res pomembno - to je na narodnogospodarske učinke. Gledano z vidika koristi celotnega gospodarstva neprodaja Mercatorja izjemno poslabšuje že tako zelo slabo situacijo. Gospe in gospodje, ki so ponovno preprečili legitimno transparentno prodajo Mercatorja, ki so jo prej tako na veliko promovirali, pa ne ponujajo nobene alternativne rešitve. Ne za Mercator, ne za banke, ne za Pivovarno Laško in ne za dobavitelje. Prinašajo le nove davke za nas davkoplačevalce, da bomo iz lastnega žepa plačali to, kar bi lahko namesto nas plačal tuji kupec.

Mercator zaradi neprodaje ne bo nič boljši. Z nekaj napačnimi odločitvami (denimo nakup Getroja na Hrvaškem) in s sporno cenovno politiko se tržni deleži Mercatorja v celotni regiji sesuvajo. Tudi na domačem trgu diskontne trgovine izpodrivajo Mercator, ki se temu ne zna zoperstaviti. Zadolženost se je v zadnjih letih izjemno povečala, finančna donosnost Mercatorjevega poslovanja pa je pod vsako kritiko. Za lastnike je to znak, da se morajo iz Mercatorja bodisi čim prej umakniti, dokler zanj še kaj dobijo, bodisi zamenjati upravo in pripeljati novo z boljšo strategijo. Toda preprečitev prodaje lastnikom pomeni, da se bo ohranil status quo in da se bo Mercatorjeva agonija pod sedanjim vodstvom nadaljevala, vrednost njihovega premoženja pa se bo še naprej manjšala.

Na vrsti je panična prodaja

Dobavitelji, ki se vsakih nekaj mesecev pritožujejo, kako jih Mercator stiska in na njihove cene pribija izjemno visoke prodajne marže, bodo še na slabšem. Agrokor jim je ponudil enake ali boljše nabavne pogoje še za tri leta, hkrati pa možnost povečanja prodaje znotraj večje prodajne mreže v regiji. In to pod lastno blagovno znamko. Pomembna razlika med Mercatorjem in Agrokorjem je namreč tudi v tem, da Agrokor podjetjem v svoji lastniški sestavi omogoča prodajo pod lastnimi blagovnimi znamkami in s tem krepi njihovo prepoznavnost. Z Mercatorjem pa slovenske dobavitelje čaka poslabševanje nabavnih pogojev. Mercator na porast maloprodaje v konkurenčnih diskontnih verigah odgovarja s strategijo povečevanja deleža prodaje trgovskih blagovnih znamk, kar pomeni še slabše nabavne cene in še manj prostora na policah za blagovne znamke dobaviteljev.

Pivovarna Laško bi z odprodajo četrtine Mercatorja za približno 200 milijonov evrov oziroma za polovico celotnega dolga izboljšala svojo kratkoročno kreditno izpostavljenost do bank. To bi ji omogočilo preživetje. Ker do prodaje ni prišlo, se bo Pivovarna Laško v nekaj mesecih znašla pred postopkom o nesolventnosti in stečajem. Bankam pa bodo v bilancah ostale malovredne delnice Laškega, kajti tržna vrednost Laškega je štirikrat manjša od njegovega dolga. Tudi če bi banke še pred bankrotom Laškega po kakšnem čudežu deleže v njem prodale, bi se s tem samo četrtinsko poplačale.

Banke bi s prodajo deležev v Mercatorju svoje bilance očistile poslovno nepotrebnega bremena in zanj dobile likvidna sredstva. Hkrati bi se s skupno prodajo v precejšnji meri rešile pred izpostavljenostjo do Pivovarne Laško. Z neprodajo Mercatorja so se torej znašle v dvojno neugodnem položaju - niso dobile likvidnih sredstev, s katerimi bi lahko povečevale kredite gospodarstvu, hkrati pa se jim bodo bilance še poslabšale in bodo morale zagotoviti dodatni kapital, da amortizirajo bankrot Laškega. Tega kapitala pa preprosto ni. Bankam trenutno preostane samo nekaj, kar imenujemo fire sales - panična samostojna prodaja deležev v Mercatorju po katerikoli tržni ceni, preden vrednost delnic Mercatorja še bolj upade. Toda kdo bi sploh hotel kupiti delnice Mercatorja? Kaj pa naj z njimi počne? Njihov donos je nizek. Mercator ima v tem času vrednost samo za strateškega lastnika, ki bi lahko dosegal pomembne sinergije v poslovanju. Za finančne vlagatelje pa je Mercator popolnoma neprivlačna naložba.

Brez alternativnih rešitev

Toda to je le en del zgodbe. Drugi del zgodbe ima še širše negativne narodnogospodarske učinke. Svetovno gospodarstvo kolapsira, približujemo se veliki svetovni gospodarski depresiji, podobni tisti iz tridesetih let. Dostop do finančnih sredstev se za vse države le še zaostruje. S prodajo Mercatorja bi v državo priteklo za 832 milijonov evrov svežega kapitala, ki bi razbremenil banke in Pivovarno Laško. Po neprodaji Mercatorja ne samo, da tega svežega kapitala ne bo, ne bo niti drugega svežega kapitala. Po tej kolobociji s prodajo Mercatorja bo kredibilnost slovenske države kot prodajalca upadla. Morebitni kupci slovenskega premoženja se bodo umaknili, ker ne bodo hoteli zapravljati denarja in časa za vnaprej izgubljene nakupe.

Kakšno alternativno rešitev nam prinašajo tisti, ki so prodajo Mercatorja preprečili? Od kod bodo dobili svež kapital za rešitev Laškega in za dokapitalizacijo bank? Ne ponujajo nobene, to jih pri tem sploh ne zanima. Naj razmišljam namesto njih. Možna opcija za "reševanje" Laškega je, da bi v Laškem denimo izdali obveznice. Toda kdo pri zdravi pameti bi kupil obveznice podjetja, katerega finančni dolg je štirikrat večji od njegove tržne vrednosti? Morda bo država prisilila podjetja v državni lasti, da kupijo te obveznice, in s tem še njih potegnila v brezno. Tudi takšna poteza nas ne sme presenetiti.

Od kod bo država dobila sredstva za dokapitalizacijo NLB in NKBM? NLB potrebuje za začetek 400 milijonov dodatnega kapitala. Ker se bo finančna situacija poslabševala, se bo tudi kreditni portfelj NLB slabšal in potrebne bodo dodatne dokapitalizacije, ki jih bo zahtevala evropska komisija. Denarja v proračunu za to že doslej ni bilo, v prihodnje pa ga sploh ne bo. Fiskalni pakt, ki ga je vrh EU sprejel v začetku decembra, uvaja izjemno restriktivno fiskalno politiko, pri čemer bodo v Bruslju odobravali proračune posameznih članic. Tukaj prostora za nova zadolževanja države za dokapitalizacijo bank ne bo. Zasebne in institucionalne vlagatelje pa je slovenska država - z zgodbo okrog NLB in zdaj še s to okrog Mercatorja - povsem odgnala. Kot eden izmed možnih resnih dokapitalizatorjev NLB se je v zadnjih mesecih omenjal EBRD. Toda ker je bil EBRD tudi v konzorciju kupcev Mercatorja, je s preprečitvijo njegove prodaje ta opcija splavala po vodi.

Izguba na debelo

Interes Slovenije je torej z zmago pri Mercatorju, kot se temu reče, big-time izgubil. Slovenska politika je morda dobra v tem, kako nečesa ne narediti ali nekaj preprečiti, ni pa sposobna ponuditi konstruktivnih in za interes Slovenije dobrih rešitev. Nasprotno, slovenska politika je dobra v tem, kako zafrkniti svoj lastni interes in pomagati tujcem. V konkretnem primeru je predvsem za Agrokor dobro, da je ta poskus orkestrirane prodaje propadel. Njegova pogajalska izhodišča so se s tem izboljšala. Zdaj lahko kupi posamične deleže Mercatorja po bistveno nižji ceni, z nižjo prevzemno premijo in ni mu treba dati nobenih zavez. Ko bo prišel čez prevzemni prag (25 odstotkov), bo po zakonu moral dati prevzemno ponudbo. Ki pa bo cenovno bistveno nižja in, kot rečeno, brez zavez do kogarkoli. Ostale zadeve, kot so dovoljenja regulatorjev, pa tako ostanejo nespremenjene. V skupnem seštevku bo izgubila Slovenija, v državo bo priteklo najmanj za 100 milijonov evrov manj ter mnogo kasneje. Laško in banke bodo dobili manj, dobavitelji pa bodo ostali brez zavez.

Vodilni Agrokorja bi se morali za božič četverici najbolj aktivnih in drugim manj vidnim braniteljem Mercatorja dejansko toplo zahvaliti za vso pomoč in jih bogato nagraditi.

Nam davkoplačevalcem pa ostane samo opcija, da jih namočimo v katran in perje in nato osramočene izženemo iz države. Kajti v tej bitki za Mercator - ob tem, da so naredili veliko škode za državo - niso premogli niti kančka časti pri izbiri metod, ki so jih uporabljali. Naj to dodatno ilustriram z zaključkom svojega komentarja iz maja tega leta. Takrat sem napisal: "... zadnjič mi je ob odhodu iz TV-studia na temo Mercatorja Borut Jamnik (...) ponudil zagotovilo in stavo, da bo do skupne prodaje Mercatorja res prišlo. In to po še višji ceni od Agrokorjeve. Zdaj sporočam, da stavo sprejemam. Gre za vprašanje časti. Naj nam bo dano videti, koliko časti je na drugi strani." Stavo sem seveda, kot običajno, dobil. Toda ni mi v veselje, ker sem jo dobil in še manj, ker je s tem izgubila Slovenija kot celota.