"Več let sem gledala ta napis na steni, 'komu služi ta bajta'," pred mariborsko kasarno na Taboru reče Urška Košica. "Potem pa smo se odločili." Skupaj s kolegi so zaskvotirali, torej zasedli, mariborsko kasarno. "Ko smo vstopili, je bil prvi pomislek: uau, moramo zaklenit, da ne bo kdo skvotnil tega pred nami."

Urška Košica je organizatorka enega največjih svetovnih art festivalov Art Kamp, ki poteka v sklopu festivala Lent v mariborskem mestnem parku. Je kulturnica, z vizijo ustanoviti prvo slovensko art šolo, ki bi združevala ples, glasbo in likovno umetnost. A zavod Mars, v sklopu katerega deluje, doslej ni imel svojih prostorov. "Nujno smo potrebovali prostor za ustvarjanje in skladiščenje, in ta je bil zelo primeren. Je izredno dobro ohranjen, zato bi bilo treba vanj relativno malo investirati," razlaga, medtem ko stopa po betonskih halah in širokih stopniščih.

Kasarna je zapuščena, trinadstropna, približno tisoč kvadratnih metrov velika stavba. V njej so bila svojčas tudi skladišča orožja, zato je bila temu primerno zavarovana. Vrata in okna so kovinska, v steklih je mreža, zato jih je težko razbiti. Vhod je samo en, a vrata so bila ves čas odklenjena. Tako so po dvajsetih letih skoznje vstopili skvoterji.

"Pogum velja. Treba je biti predrzen in stopiti korak naprej za dosego svojega cilja. Od blizu sem spremljala in videla skvotiranje Pekarne, tam sem se tega naučila," pravi Urška Košica.

Po dveh desetletjih še vedno ni skupne vizije

Mariborsko vojaško pekarno so kulturniki in umetniki zasedli leto po medijsko veliko bolj odmevni zasedbi Metelkove, leta 1994. Borut Wenzel, danes svobodni umetnik, je bil vse do letošnjega junija aktivno vpet v upravljanje Pekarne, nakar se je poleti iz osebnih razlogov umaknil, bil pa je tudi eden izmed prvih tamkajšnjih skvoterjev.

"Šestnajstega junija 1994 je dvajset, morda trideset predvsem umetnikov in glasbenikov, ki so iskali produkcijske in prireditvene prostore, zasedlo upravno zgradbo v Pekarni. Situacija je bila nekoliko napeta prvi teden po zasedbi, ko nismo vedeli, kakšna bo reakcija oblasti. Ujeli smo super trenutek, ker je bilo leto lokalnih volitev. Po nekaj dneh je v zaskvotirano Pekarno prišla predstavnica občine in rekla, naj ostanemo, a naj se ne razširimo na druge objekte. Nekaj trenutkov zatem, ko je odšla, se je zasedba razširila na vse objekte," se spomni Wenzel.

Skvot bolj ko ne v nespremenjenem stanju deluje že osemnajst let. Uporabniki znotraj Pekarne ves čas vzdržujejo stanje, ki je na robu med delujočim in kaosom.

Do konca devetdesetih so o skupnih zadevah odločali na tedenskih plenumih. Izvoljeni koordinator je skrbel za razsvetljavo, plačilo položnic, odvoz smeti, vzdrževanje ter za komunikacijo z mestno občino. Nekaj let kasneje so predstavniki treh društev, ki so zasedala Pekarno, za ta namen ustanovili Zavod Pekarna Magdalenska mreža. To je bila prva pravna oseba uporabnikov Pekarne. Kmalu so vsi konflikti znotraj Pekarne padli na pleča zavoda. "Mi smo zbirali račune in obračunali stroške, a uporabniki niso plačevali. Sredstva, ki so prišla nazaj na zavod, so pokrila kvečjemu 20 odstotkov vrednosti položnic. Zato smo imeli vseskozi finančne težave. Prek razpisov smo pridobivali sredstva za programe, potem pa je šel ta denar za elektriko in komunalo," opisuje Wenzel. Od leta 2002 elektriko, vodo in komunalne storitve za Pekarno plačuje mariborska občina.

Zlato obdobje Pekarne, ko je doživela višek prepoznavnosti, so bila leta od 1995 do 1997. Takrat je bilo precej mariborskih kulturnih centrov ukinjenih, člani pa so našli zatočišče v Pekarni. "Tukaj je takrat delovalo trideset do štirideset uporabnikov, med tednom pa smo imeli še petsto do tisoč obiskovalcev. A to je imelo negativne posledice za Pekarno, saj je kar nekaj klubov ugotovilo, da niti ni nujno, da izvajajo zastavljeni program, saj imajo obiskovalcev v vsakem primeru dovolj. Gospodarski interes je prevladal. Od tod tudi konflikti med skvoterji, razdvojili smo se, ker smo čutili, da se nekateri oddaljujejo od namena zasedbe," opisuje Wenzel.

"Prvotni namen zasedbe Pekarne se ves čas izgublja, a narobe je to, da se ne iščejo nove osmislitve," pa dodaja Gregor Kosi, zadnji direktor zavoda Pekarna Magdalenska mreža, ki pravkar odhaja s položaja. "Ni jasno, ali smo alterzabaviščni cirkus ali vsaj minimalna grožnja sistemu. Alterzabaviščnega cirkusa ne potrebujemo. Nikoli se nismo uskladili glede razmerja med našimi nočnimi in dnevnimi dejavnostmi, niti glede vizije, kaj naj bi Pekarna bila v prihodnosti," o realnosti v Pekarni pripoveduje Kosi.

Štiri leta po zasedbi so se začeli tudi boji pekarnarjev za pridobitev kakršnegakoli statusa. Zavod Pekarna Magdalenska mreža je začel pritiskati na občino, da bi objekte prenesla na uporabnike, z njimi sklenila pogodbe in tako formalno uredila uporabniška razmerja, kot je to Mestna občina Ljubljana uredila z Metelkovo. "Še danes noben prostor v Pekarni nima nikakršne pogodbe. Pekarna je še vedno skvot, čeprav občina plačuje stroške," pripoveduje Wenzel.

"Jaz pravim, da smo v procesu prenove, v procesu legalizacije," reče Kosi. "Vsak prenovljen objekt naj bi prešel v poseben upravljavski model, ki smo ga izbojevali v pogovorih z občino in ki nam, uporabnikom, jamči avtonomijo, saj v krovnem organu ni predstavnikov občine ali javnih zavodov," opisuje Kosi. Za zdaj je obnovljena upravna zgradba, medtem ko so načrti nadaljnje prenove, predvsem zaradi težav mariborske občine, obtičali na mrtvi točki.

S stavbno prenovo pa se odmika tudi upravljavska prenova skvota in njegova (do)končna legalizacija.

Korak za korakom

Skvoterji v mariborski kasarni so šele na začetku poti. Kako trnova bo, si ne upa nihče predvideti. Za zdaj so poiskali upravljavca - zdaj je to ministrstvo za šolstvo -, ga obvestili o tem, da so stavbo zaskvotirali, in mu poslali dopis ter vlogo za pridobitev stavbe v uporabo. "Zdaj morajo oni ugotoviti, da s kasarno nimajo namenov in jo - v idealnem primeru - prenesti na nas," pravi Urška Košica. V najslabšem primeru pa lahko zaradi zasedbe še kazensko odgovarjajo.

Zavzetje tuje nepremičnine, čeprav je ta zapuščena, pomeni namreč poseg v lastninsko pravico in lastnik lahko zahteva, da se takšen poseg preneha. To lahko stori s posestno tožbo, če izpolnjuje pogoje, vselej pa z lastninsko tožbo. Zaradi neuporabe nepremičnine lastnik nikakor ne more izgubiti lastninske pravice, skvoter pa ne more pridobiti pravice, ki bi zagotavljala pravno podlago za posedovanje nepremičnine, kot je to mogoče v nekaterih drugih evropskih državah, denimo na Nizozemskem, je pojasnil profesor na ljubljanski pravni fakulteti Miha Juhart. Skvotiranje je tudi kršitev po kazenskem zakoniku, ki govori o nedotakljivosti stanovanjskih in nestanovanjskih zaprtih prostorov. Storilec je lahko kazensko preganjan na predlog oškodovanega, dodaja Matjaž Ambrož, prav tako profesor na ljubljanski pravni fakulteti.

A skvoterji v kasarni se s tem ne obremenjujejo preveč. Ostajajo optimistični, in medtem ko čakajo na odgovor upravljavca, so se lotili notranjega urejanja. Ker je bila kasarna dve desetletji odklenjena, je v preteklosti že marsikdo našel zatočišče v njej. Brezdomci in narkomani so za seboj pustili steklenice, pločevinke, injekcijske igre in drugo nesnago. "Že s tem, ko smo prostor očistili, smo naredili dobro delo," pravi Urška Košica. "Približno mesec dni je trajalo, da smo pometli, odnesli smeti, uredili dvorišče, ki je bilo popolnoma zaraščeno," razlaga. Čistilo je okoli dvajset ljudi.

V prvem koraku so v ogromne hale prenesli opremo in rekvizite, ki so jih člani zavoda Mars poprej skladiščili v svojih kleteh in na podstrešjih. Zdaj bi radi prostore uredili, položili pode, zamenjali tistih nekaj razbitih šip, uredili sanitarije in ometali stene, za zdaj brez zunanje fasade. "Vse naenkrat ne bo šlo. Prostor za prostorom in vsebina za vsebino," pravi Košica. "Vložiti bi bilo treba najmanj 250.000 evrov. Za fasado pa verjetno še dolgo ne bo, zato smo na zunanjo steno obesili plakate z otroškimi grafikami."

Tudi K4 je skvot

Grafike so bile darilo Pionirskega doma v Ljubljani. "Svetovala sem Urški, naj jih simbolno obesi na fasado, da se bo vedelo, da je objekt zaseden, in da ima že fasada pridih kulturno-umetniškega ustvarjanja," pove Vika Potočnik, nekdanja ljubljanska županja, sedaj pa direktorica Pionirskega doma in zaprisežena skvoterka.

"K4 je bil moj prvi skvot. Bila sem predsednica Univerzitetne konference socialistične mladine, zdaj je to ŠOU. Eden izmed naših ciljev je bil najti prostore za kulturno-umetniško udejstvovanje mladih. Takrat nam je politika pokazala K4, zapuščen dijaški dom v zelo slabem stanju, kamor bi se lahko preselile tovrstne dejavnosti. Po študentovsko smo zavzeli prostore in tja preselili naše vodstvo, dom začeli obnavljati in ga postopoma oddajati organizacijam, filmarjem, umetnikom, vsem, ki niso imeli prostorov. Tam so vadile tudi prve punk skupine, denimo Kuzle. In to smo naredili v začetku osemdesetih, ko si moral z oblastjo relativno previdno ravnati," razlaga Vika Potočnik.

Nazadnje je kot direktorica Pionirskega doma leta 2008 zaskvotirala nekdanjo Pionirsko knjižnico v Ljubljani. "Izkoristila sem nejasno situacijo, ko se ni vedelo, kaj bo s to stavbo, in jo v celoti zasedla," pravi Potočnikova. Zdaj tam deluje Art center za otroke in mlade, zgradbo pa je Pionirski dom medtem že dobil v upravljanje. "Tudi Urško sem peljala po Pionirskem domu in v Art center. Ko me je vprašala, kako smo prišli do teh prostorov, sem ji povedala. Pa saj morate tudi v Mariboru imeti kakšno takšno stavbo, sem ji rekla in čez nekaj časa me je poklicala in povedala, da so jo našli. Takrat sem ji navdušena rekla, kar zasedite jo! Svetovala sem ji, naj stopi v stik z lastniki oziroma upravniki, kar je tudi storila," razlaga Potočnikova. "Takih zapuščenih zgradb je po vsej Sloveniji še ogromno, naj jih mladi zasedejo in jim končno dajo vsebino," še dodaja nekdanja ljubljanska županja.

Najbolj znan evropski skvot je gotovo Christiania v Koebenhavnu, ki je obenem tudi hipi komuna. Delujejo kot avtonomna skupnost, ki jo oblasti bolj ko ne pustijo pri miru, do občasnih trenj prihaja le zaradi odprte prodaje nedovoljenih drog na območju Christianie. Precej skvotov je tudi v Londonu, po vsej Švici in na Nizozemskem. Pekarna in Metelkova sta skvota z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, dejavnosti, ki jih tam spodbujajo, pa so predvsem kulturne in umetniške, medtem ko so skvoterji v ljubljanskem Rogu, ki so ga zasedli leta 1996, tudi politični aktivisti. Podoben politični boj so bili tudi skvoterji, ki so leta 2002 za kratek čas zavzeli zapuščeno železniško stavbo na Kurilniški. Vsi slovenski skvoti razen slednjega so nastali v zapuščenih vojaških objektih.

"Našel sem zapuščeno hišo in vstopil ..."

Poleg takih zapuščenih vojaških objektov je v Sloveniji po vladnih podatkih nekaj manj kot štiristo praznih državnih stanovanj. Ministrstvo za obrambo ima denimo 310 stanovanj, ki trenutno samevajo, druga ministrstva še slabih petdeset. Pred petimi letih je bilo takih praznih stanovanj še mnogo več, samo ministrstvo za obrambo denimo je imelo leta 2007 kar 666 nezasedenih stanovanj, od tega so jih dve leti kasneje slabih tristo prenesli na državni stanovanjski sklad. Enako je storilo ministrstvo za notranje zadeve, ki je pred petimi leti razpolagalo s 122 praznimi stanovanji, kasneje pa jih ducat preneslo na stanovanjski sklad. A nekatera stanovanja, ki so jih na ministrstvih obdržali, še vedno ostajajo nezasedena. Strošek, ki ga država plačuje za nezasedeno stanovanje, je 1165,70 evra.

Koliko je še takih zapuščenih zasebnih zgradb, ne ve nihče. Po najnovejših podatkih geodetske uprave, ki še vedno temeljijo bolj ko ne na ocenah, je v Sloveniji 68.598 enostanovanjskih stavb, v katerih ni prijavljen nihče, ter še 92.506 stanovanj brez prijavljenih stanovalcev v večstanovanjskih stavbah. Koliko od teh stanovanj je resnično praznih in koliko jih lastniki na črno oddajajo, ostaja neznanka.

O zapuščenih stanovanjih in zgradbah pa zgovorno priča pripoved Klaasa Temmermana, Belgijca, ki se je po končani srednji šoli odpravil na popotovanje po Evropi. "Prišel sem v Ljubljano in ugotovil, da so hostli tukaj zelo dragi," začne. Sprehodil se je mestu in si ogledal nekaj zapuščenih stavb. "Odločil sem se, da bom skvotal. Izbral sem stavbo v Trnovem, ki je bila na zunaj videti zapuščena, a v solidnem stanju, in vstopil skozi odprto okno. Po tednu dni, odkar prenočujem tukaj, se policija še ni oglasila, niti kdo od sosedov, ki bi ga morebiti motila moja prisotnost," pripoveduje Klaas. V sobi, ki jo je izbral za spalnico je poleg petih nedelujočih televizorjev še soliden kavč, lesena miza s stolom in peč, ki prav tako ne dela. "S seboj sem imel spalko, v hiši pa sem našel še nekaj odej, ki sem jih uporabil ponoči in se z njimi dobro pokril," pravi Klaas. Kljub temperaturam pod lediščem ter oknom, ki že leta ne tesnijo več in prepuščajo zunanji piš, ga ponoči nikdar ne zebe, zagotavlja. Nekaj odej in prebije še tako mrzlo noč. "Dejansko ni tako mrzlo, kot se zdi," se nasmehne.

Osebni dokumenti so še vedno zloženi v predalih in obleke v omarah še visijo na obešalnikih. V kredencah so zloženi kozarci, krožniki in skodelice, vse nedotaknjeno, kar priča o tem, da v hišo ni vstopil praktično še nihče, odkar lastnikov ni več. Klaas si je uredil zatočišče v zgornjem nadstropju. S ključem, ki ga je našel v enih izmed notranjih vrat, ponoči zaklene sobo.

"Ne počutim se kot kriminalec. Ta hiša je vidno propadala vsaj zadnjih nekaj let. Odkar jaz prenočujem v njej, vsaj ponovno služi svojemu namenu," pravi Klaas.

Posamezniki nismo zgolj zato, da čas in prostor preživimo, temveč veliko bolj zato, da ju spremenimo, da ju osmislimo, pravi Vika Potočnik. Po postanku v Ljubljani se je Klaas odločil nadaljevati svojo pot po Evropi, pred odhodom pa je na steni pustil svoj podpis in modro misel - zaznamoval je hišo, preden je odšel iskat nove.