Politično-ekonomska zmešnjava

Celoten postopek prodaje Mercatorja odraža tipično slovensko značilnost, ko nekaj začnemo in pri tem pravzaprav ne vemo, ali si sploh želimo stvar izpeljati do konca. Po večini ekonomskih kazalcev je Mercator uspešnejše in finančno stabilnejše podjetje kot Agrokor in bi bilo nekako logično, da bi bile vloge v tej prevzemni zgodbi zamenjane. Zadolženi Agrokor prej ko slej računa na proste denarne tokove Mercatorja. Mercator ima na primer za 1,7 milijarde nepremičnin, in če bi prevzemnik po prevzemu prodal in ponovno najel (sale and lease back) samo polovico Mercatorjevih nepremičnin, bi s tem pridobil okoli 850 milijonov evrov, kar bi Agrokorju zadostovalo za pokritje celotne kupnine, ki jo potrebuje za izvedbo posla.

Najnovejša poteza uprave Mercatorja, ki je podala namero za prevzem svoje pomembne lastnice Pivovarne Laško, je po eni strani spreten obrambni manever pred prevzemom Agrokorja, po drugi strani pa je glede na prosti denarni tok, ki ga Mercator lahko pridobi z že omenjeno monetizacijo svojih nepremičnin, tudi logična. Glede na finančni potencial Mercatorja je takšen prevzem povsem izvedljiv, sama poteza pa tudi ni tako nepričakovana, saj je uprava Mercatorja že pred časom naročila analizo izvedbe projekta monetizacije svojih nepremičnin.

Edina prava razlika v škodo Mercatorja je lastniška struktura. Nesporno je, da morajo večinski lastniki prodati Mercator zato, da bi rešili svoj položaj. NLB tako na primer v letu 2012 zapade preko 2 milijarde evrov obveznosti do tujine, zato je logično, da poskuša odprodati svoje finančne naložbe, saj navsezadnje lastništvo trgovca ne spada med naloge bank, dokapitalizacija banke pa je tudi politično-ekonomsko problematična. Pivovarna Laško kot najpomembnejša lastnica Mercatorja nima izbire, saj mora zaradi znanih preteklih tajkunskih zgodb s prodajo finančnih naložb zmanjševati svojo zadolženost. Vsaj leto dni je že jasno, da je daleč najresnejši kupec Mercatorja Agrokor. Predvidljivo je, da med Mercatorjem in Agrokorjem obstaja največ sinergij in da lahko zaradi tega Agrokor ponudi daleč najvišjo ceno, kakor tudi to, da gredo te sinergije tudi v škodo živilskopredelovalne industrije.

Potencialne pasti prodaje Mercatorja Agrokorju so torej že dolgo znane, rezultat javne prodaje pa je bil relativno lahko predvidljiv. Zato je skorajda neverjetno, da se je slovenska politika, ki nasprotuje tej prodaji, zbudila šele tik pred podpisom prodajne pogodbe. Če temu res nasprotujejo, potem je pravo vprašanje, kaj so resorni ministri storili v zadnjem letu dni, da bi našli boljši scenarij, saj so navsezadnje na slovenski strani v to zgodbo vpleteni največji slovenski trgovec, največje živilskopredelovalno podjetje in največja banka, ki je poleg vsega še v večinski državni lasti. Politika je imela dve možnosti: da se aktivno vplete, ko je bil za to še čas, ali pa da prepusti ključne odločitve podjetjem in banki ter se ne vmešava. Kot običajno je med dvema možnostma izbrala tretjo, ki je najslabša, in zaustavila prodajo v najbolj neprimernem možnem trenutku, ne da bi ponudila drug koncept rešitve problema. Podobno velja tudi za različne dobavitelje iz živilskopredelovalne industrije, ki so upravičeno zaskrbljeni ob spremembi lastništva, kakor tudi za sindikate.

Slovenija v očeh tujih investitorjev uživa sloves države, kjer se z velikim pompom napovedo različni postopki umika države iz gospodarstva in začnejo postopki javnih mednarodnih razpisov z namenom iskanja strateških vlagateljev, ko se pa slednji najdejo in poskušajo posel izpeljati, se vse skupaj iz takšnega ali drugačnega razloga prekine. Zato tudi ni čudno, da, kot mi je nekoč dejal direktor EBRD, veljamo za nekredibilno državo, ki ne ve, ali nekaj želi prodati ali obdržati, oziroma bi še najraje videli, da bi za delež v določenem podjetju dobili denar, hkrati pa obdržali popoln nadzor. Tudi zato bi bilo precej bolj kredibilno, če se postopek prodaje Mercatorja sploh ne bi začel ali pa bi se vsaj zaustavil bistveno prej, ne pa da politika preko svojih vzvodov potegne ročno zavoro pri polni hitrosti prodaje tik pred samim ciljem.

Učinki prodaje

Učinki prodaje Agrokorju so relativno dobro predvidljivi in problematični. Izhajajo predvsem iz sinergij, ki gredo na račun živilskopredelovalne industrije. Agrokor je namreč lastnik tako največjega hrvaškega trgovca Konzuma kakor tudi najpomembnejšega dela hrvaške živilskopredelovalne industrije. Z ekonomskega vidika je logično, da bi postopoma poskušal širiti prostor na trgovskih policah svojim živilskopredelovalnim podjetjem na račun slovenskih. Glede na to, da je Agrokor vertikalno integriran poslovni sistem, ki vključuje vse od proizvodnje živilskih izdelkov na eni strani do trgovine na drobno na drugi, je jasno, da je zanj ekonomsko smotrno maksimirati dobiček v celotni verigi.

To pa pomeni, da je zanj ekonomsko smiselno, da iztiska slovenske proizvajalce s svojih polic in jih nadomešča s proizvajalci, ki jih ima v lasti. Drugače rečeno, njegovi lastni proizvajalci lahko na kratki rok prodajajo svoje proizvode trgovskemu delu koncerna z izgubo oziroma v ekonomskem smislu v višini spremenljivih stroškov, povečanih za manjši pribitek, in torej pod lastno ceno, saj s tem samo preliva dobiček med različnimi členi verige. Neodvisni proizvajalci živilskih proizvodov, ki niso del sistema Agrokor, si tega ne morejo privoščiti na daljši rok, zato bi se prej ko slej soočili z izgubo tržnega deleža. Treba je poudariti, da ta ekonomska logika ne velja za tiste proizvode živilskopredelovalne industrije, ki imajo dobro uveljavljene blagovne znamke, saj teh ni mogoče tako enostavno nadomeščati z novimi.

Tu pa naletimo na enega izmed resnih razvojnih problemov slovenske živilkopredelovalne industrije. V zadnjih letih je vrsta slovenskih podjetij iz te panoge preveč zanemarila razvoj močnih blagovnih znamk. Menedžerji v mnogih slovenskih podjetjih te panoge so finančna sredstva podjetij namesto za agresiven razvoj tržnega portfelja lastnih blagovnih znamk raje namenili lastninjenju. Ni odveč spomniti, da so zaradi pretiranega lastniškega apetita znanih slovenskih menedžerjev oziroma tajkunskih zgodb v roke prevzemnikov z Balkana že romale znane blagovne znamke, kot so na primer Barcaffe, Cocta, Argeta ali denimo Fructal. Nekatere druge, kot je MIP, pa dobesedno propadajo.

Živilskopredelovalna podjetja so soočena tudi s kanibalizmom blagovnih znamk, ki je posledica agresivnega uvajanja lastnih trgovskih blagovnih znamk s strani trgovcev. Konkurenčni položaj živilskopredelovalnih podjetij nasproti trgovcem se je temu primerno poslabšal. Slovenska živilskopredelovalna podjetja so tudi zamudila proces združevanja in so ostala vse preveč razdrobljena, zato ne dosegajo potrebnih ekonomij obsega, da bi se lahko enakopravno vključila kot dobavitelji v večje mednarodne trgovske sisteme. Tudi zaradi tega je delež slovenskih proizvajalcev na policah najbolj znanih tujih diskontnih trgovcev, kot sta Lidl in Aldi, temu primerno nizek. S tega vidika je razumljivo, da je delež slovenskih proizvajalcev na policah Mercatorja relativno večji, kot bi bil v primeru prodaje Agrokorju. Treba je izpostaviti, da je Agrokor podal precej zavez, vendar so predvidene pogodbene kazni v primeru kršitev relativno nizke.

Lahko sklenemo, da je v tem trenutku jasno samo to, da bo končni razplet zgodbe s prodajo Mercatorja v vsakem primeru problematičen. Prodaja Agrokorju ima pomembne potencialne negativne učinke za nekatere ključne udeležence. Prav tako iz javno dostopnih podatkov izhaja, da so določila v prodajni pogodbi neuravnotežena v korist Agrokorja. Pogodbena določila mu namreč iz vrste razlogov omogočajo odstop od nakupa v naslednjem letu dni. V bistvu bi Agrokor pridobil nakupno opcijo na Mercator, ki jo lahko izkoristi v naslednjem letu dni, pri čemer lahko iz vrste razlogov odstopi od nakupa. Če do prodaje ne bo prišlo, pa bodo akterji prodaje pravzaprav na samem začetku zgodbe. Prodajalci, med njimi Pivovarna Laško in NLB, ki potrebujejo svež denar, brez finančnih sredstev od prodaje, Mercator še naprej brez stabilne lastniške strukture, Slovenija pa bo še utrdila sloves dežele, kjer politika z eno roko na veliko vabi tuje vlagatelje, z drugo pa jih odganja, še posebej če najboljšega soseda kupuje podjetje v javnosti ne najbolj priljubljene sosede.

Dr. Matej Lahovnik, Ekonomska fakulteta v Ljubljani