Res je. Sreda je bila poučna. V prvi vrsti za Zorana Jankovića. Pa ne zato, ker jih je dobil po glavi oziroma se je zaletel v zid parlamentarne demokracije, temveč zato, ker so mu vsi staroselci dali jasno vedeti nekaj: dragi moj novinec, najprej se nauči hišnega reda, potem pa začni dvigovati glavo in komandirati. Vse skupaj je spominjalo na ritual, ki ga dosledno spoštujejo trdo zasidrane institucije. Zapori na primer. Lahko si še takšna faca, ampak ko prideš v zapor, si nula. Na začetku vsi s teboj pometajo levo in desno in ti dajo takoj na znanje, kdo je tam glavni. Če se ne skompaš s tistim, ki je v zaporu preživel največ časa, skratka s tistim, ki je neke vrste avtoriteta na vrhu posebnega sistema znotraj zidov, si oplel. Prav zato je Zoran na prvem izpitu padel kot osnovnošolček.

In to osnovnošolsko držo je šel potem prodajat direktno v Poglede Slovenije. A to naj bi bil naš novi šef? Da takoj leti k Urošu Slaku in vsem nam pove tri stvari. Prvič, včeraj sem dobil dobro lekcijo iz demokracije. Drugič, ja, naredil sem kar nekaj napak. In tretjič, nisem vedel, da so okoli mene igralci, ki držijo figo v žepu. Ni čudno, da je potem eden od staroselcev, tokrat Karl Erjavec, brez slabe vesti dejal, da zdaj nimamo časa za učenje. V državni zbor nismo prišli zato, da bomo tratili čas za pripravo na izpite.

V četrtek, ko so vsi šefi strank hiteli Urošu razlagati, kaj se je zgodilo prejšnji dan v parlamentu, smo se držali za glave. Zakaj? Enostavno zato, ker so nam vsi začeli razlagati, kaj se dogaja za odrom. Vsi so malo užaljeno in malo manj užaljeno razkrivali, kako je novi potencialni šef nemogoč. In kako ni šans, da bodo šli z njim v koprive scat. To skupinsko zaklinjanje vseh pred kamerami, da je vse manj možnosti, da bi stopili v koalicijo z zmagovalcem volitev, je lahko le igra in piarovski štos, ampak v bistvu nas mora skrbeti. Skrbeti ves ta nakopičeni egoizem, ki je udaril na plano.

Se še spomnite, kaj so vsi obljubljali pred volitvami? Da bodo vse podredili nam državljanom, da se bodo razdali in raztrgali za dobrobit države. Bili so kot misice, ki jih pred izborom skrbi le to, kako bodo izgledale. Kako se nam bodo prikupile. In potem zraven še nalagajo, kako bodo rešile svet pred lakoto in revščino. Potem ko dobimo zmagovalko lepotnega tekmovanja, pa njo zanima le eno: kateri avto bo dobila v uporabo, kakšne gvante ji bodo pripravili za svetovni izbor in koliko pozornosti in sponzorjev bo pritegnila v enem letu. Pozabite tiste lačne in revne. Zdaj je na vrsti blišč. Čim več sijočih stvari.

In isto se zdaj dogaja s temi našimi političnimi veljaki. Zanima jih samo to, kaj bodo dobili. Koliko ministrov, pozicij in vpliva. Adijo naše dobro. Ali pa je vse v stilu: najprej mora biti meni dobro, da bom to dobroto lahko prenesel na običajne državljane. Oni sicer temu pravijo pogajanja, v bistvu pa delajo tisto, kar Borut Pahor očita Zoranu: se ne pogajajo, temveč trgujejo. Na mizi so naši glasovi. Evo, kaj daš za njih. Če so to pogajanja, potem sem jaz helikopter na ferlastiko.

V četrtek je bil Janez Janša na skupinski seansi pri Urošu nenavadno tiho. Jasno nam je dal vedeti, da smo se volilci spet zmotili. V trenirkah ali brez njih. In lahko je zmagoslavno izjavil, da je on vodil edino koalicijo, ki je zdržala do konca in ni imela v ozadju nobenih botrov. Ta obsedenost s čistostjo vladanja, skratka, za vse smo odgovorni mi, ki smo pred vami, očitno vžge. Ker je samoumevno, da so tisti zadaj vsi pokvarjeni. In to je glavna zmota. Ta samovšečna unikatnost. Kaj pa je narobe, če je nekdo zadaj? Pa četudi Kučan ali Mercklova? Se uspešnost vodenja meri po tem, koliko dobrih idej je zraslo na našem zelniku? A smo naenkrat postali eksperti, ko smo dobili karto za sedenje v parlamentu? Včeraj eni simpatični državljani, danes pa ekstra strokovnjaki in državniki. Halo! Ali ni tako, da imajo vsi dobri voditelji za seboj še boljše svetovalce? Ali ne drži tisti stari rek, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska? Ali niso politiki nenazadnje nič drugega kot le predstavniki nas, ki smo jih volili. Skratka, nekdo je vedno zadaj. Zaradi teh zadaj se dogaja ves ta cirkus.

Težko je pokazati na ozadje tega, kar smo ta teden gledali na posnetkih iz Severne Koreje. Vsi tisti, ki so se tam metali po tleh, jokali in kričali kot v slabo režiranih filmih, so bili za nas le igralci. Težko nam je bilo verjeti, da je tisto lahko res. Da zaradi smrti vodje vsi padejo v trans. Ampak, kaj pa se je pri nas dogajalo dobra tri desetletja nazaj. Ali niso takrat ob izgubi vodje jokali vsi po vrsti. Celo žogobrcarji sredi igrišča. Torej, tudi če gre le za igro, moramo besede odhajajočega premierja vzeti zares: vse, kar ne ubija, krepi. Nevarno je le, da se bo prehitro ubilo upanje. S pozitivno ali negativno listo…