Berhane (imena političnih beguncev so zaradi zaščite njihovih družin, ki so ostale v domovinah, spremenjena) je sedel v Temišvarju v Romuniji. Od tu ga bosta v kratkem pisarna Združenih narodov za begunce UNHCR in Mednarodna organizacija za migracije (IOM) preselili v ZDA. Nekatere druge iz njegove skupine bodo prevzeli na Nizozemskem.

Berhane je na poti, ker mu kot političnemu oporečniku v domovini grozi smrt. V Temišvar, v urgentni prehodni center za begunce (Emergency Transit Center), je prispel prek Libije in Tunizije. Za njim je dolga pot.

V Libijo je leta 2008 pripotoval v tihotapskem tovornjaku, čez Saharo. Eritrejo je moral zapustiti, saj se je nadenj in nad njegovo družino spravila diktatorska oblast, ki mlade moške sili v sodelovanje v brezumnih vojaških operacijah. Podobnih usod je v Eritreji po vojni z Etiopijo, ki se nadaljuje z obmejnimi konflikti, tisoče. Mladeniči so prisiljeni v služenje vojske, ki lahko traja vrsto let. Večinoma so vkopani v jarke na meji z Etiopijo. Zaradi tega je po letu 2001 iz države zbežalo več tisoč mož. V Libiji, v Tripolisu, se je Berhane pridružil eritrejski izseljenski skupnosti in opravljal različna fizična dela.

Med čakanjem priložnosti za pot naprej v Evropo - tihotapska pot čez Mediteran je bila vedno zelo draga - ga je letos ujela vojna. Afriški migranti so bili v Libiji že poprej žrtve zlorab, zapiranj in mučenj, po začetku ljudske vstaje pa je bivanje v Libiji zanje postalo smrtno nevarno.

"Razmere v Libiji so bile za afriške migrante zelo težke, saj so nas Libijci (libijski uporniki, op.p.) začeli obtoževati, da smo Gadafijevi plačanci," je povedal Berhane. "V teh okoliščinah noben črni Afričan ni mogel ostati v državi. Poleg tega je divjala vojna. Morali smo zbežati. Nekateri so poskušali prečkati Mediteran, mnogo jih je pri tem umrlo. Poznali smo skupino Eritrejcev, ki je v tistem času odplula proti Malti in Lampedusi. Bilo je grozno, na čolnu so umirali." Letos je v valovih Mediterana izginilo dva tisoč beguncev iz Libije. "Zato se nismo odločili za morje, ampak smo marca pobegnili v Tunizijo, v Choucho."

Choucha je begunsko taborišče ob mediteranski obali, na meji med Tunizijo in Libijo, blizu mejnega prehoda Ras Ajdir. V to begunsko taborišče, med letošnjim konfliktom največje v severni Afriki, se je od februarja do danes zateklo okoli 330.000 oseb. Večina jih je bila migrantskih delavcev, libijskih državljanov je bilo med njimi malo.

"Na poti z avtobusom proti meji so nas ustavljale patrulje libijskih vojakov," je nadaljeval Berhane. "Tedaj v Libiji oblast pravzaprav ni delovala, vse se je rušilo. Zato so se dogajali ropi, migrantom so vojaki pobirali denar, mobilne telefone. Mi smo imeli srečo, preiskovali so nas, a nam niso ničesar vzeli." V Choucho je Berhane prispel 23. marca, štiri dni po začetku zavezniškega bombardiranja Libije. "Ko smo prispeli, je bila tam že množica ljudi."

Marca, ko smo ga obiskali tudi sami, se je taborišče raztezalo na dobrem kvadratnem kilometru. V tisočih šotorov in na odejah pod milim nebom je prebivalo okrog 23.000 ljudi. Vsak dan je čez mejo prihajala množica novih. IOM in UNHCR sta migrante z avtobusi in letali, ki so vzletala na Djerbi, pošiljala na vse konce sveta. "Odhajali so Egipčani, Bangladežani, Nigerijci," se spominja Berhane. "Mi pa smo ostali."

Večino migrantskih delavcev sta UNHCR in IOM do jeseni vrnila v domače države. V puščavskem taborišču je do današnjega dne ostalo nekaj tisoč beguncev, ki se ne morejo vrniti v domovino, saj jim tam grozita smrt in preganjanje. Gre predvsem za Somalce, Eritrejce, Sudance iz Darfurja in pripadnike nekaterih drugih afriških narodov. Tisoči, med njimi družine z majhnimi otroki, so v puščavskem taborišču preživeli ves čas vojne, mraza, poletne pripeke in puščavskih viharjev.

Zaradi velikega števila beguncev in odročne lege taborišča je občasno primanjkovalo vode in hrane. Obenem so zaradi velikega števila prišlekov izbruhnili spopadi med begunci in beguncev z okoliškimi prebivalci. "Preveč ljudi je bilo na enem mestu," je dejal Berhane. Ko se je začelo pretepanje, požigi šotorov in je nekaj ljudi umrlo, je pobegnil iz taborišča in se skril v puščavo. Čez čas se je vrnil in čakal naprej.

Usoda

"Ker smo prihajali iz še bolj nevarnih situacij, smo sprejeli razmere v taborišču takšne, kot so bile," je dejal Berhane. "Začasno," je dodal. "Z minevanjem tednov, mesecev nam je postajalo vse bolj jasno, da tam ne moremo ostati, zato smo se ves čas spraševali, kaj bodo naredili z nami." V Chouchi se je pred šotorom IOM vsako jutro ustvarila dolga vrsta, ki ni pojenjala do večera. Somalci, Eritrejci, begunci brez konca, so vsakogar, ki je imel tri minute časa in je bil videti kot tujec, tudi novinarje, spraševali, kam bodo sami odšli. Pred njihovimi očmi so množice pripadnikov drugih narodov vstopale na organizirane avtobuse in se veselile vrnitve domov. Ti prizori so jim legali na dušo. "Potem smo izvedeli, da nas bodo prepeljali sem," je rekel Berhane. V Temišvar je prispel v začetku junija.

"Tu imamo različne begunce, a letos so skoraj vsi prišli iz Chouche," je za uvod našega obiska v temišvarskem centru povedala vodja tamkajšnje pisarne UNHCR Camelia Nitu. V centru, ki je v "begunski sferi" posebnost, saj je eden od le dveh tovrstnih na svetu, je bilo nastanjenih oseminsedemdeset beguncev, od tega dvanajst otrok. Kakih deset jih je iz Konga, drugi so vsi prišli iz begunskega taborišča v Tuniziji. "Zvečer pričakujemo prihod še petindvajsetih beguncev iz Chouche, med njimi deset otrok," je napovedala Camelia Nitu.

Center v Temišvarju sta UNHCR in IOM v sodelovanju z romunsko vlado odprla leta 2008. Namenjen je najbolj ranljivim posameznikom, ki jih je treba nemudoma umakniti s konfliktnih območij in jih nastaniti na varnem, še preden dokončno potrdijo program njihove preselitve v ciljno državo.

V Temišvarju so denimo poleti gostili tudi Iman Al Obeidi, devetindvajsetletnico iz Libije, katere zgodba se je razširila po vseh svetovnih medijih, potem ko se ji je uspelo prebiti v zastraženi hotel v Tripolisu, v katerem so med vojno prebivali tuji dopisniki. Iman Al Obeidi je novinarjem povedala, da so jo Gadafijevi vojaki mučili in posilili. Na vztrajanje sedme sile je dekle dobilo zaščito humanitarnih organizacij. Najprej so jo umaknili v Tunizijo, nato v Katar, Italijo in nazadnje v Temišvar. Tja je prispela v začetku poletja in humanitarni delavci se spominjajo, da so v centru takrat vladale posebne razmere. Vstop v prostore so zahtevale vse svetovne televizije, zato so za skoraj dva meseca, dokler je Iman bivala pri njih, center povsem zaprli za novinarje. "V tem času smo uredili njeno premestitev v Veliko Britanijo," je povedala Camelia Nitu.

Begunci tudi sicer v Temišvarju praviloma ne ostanejo dlje kot šest mesecev. Toliko časa je potrebno, da oblasti držav, ki jih sprejemajo, z njimi opravijo intervjuje, izpeljejo birokratske postopke in jih pripravijo na odhod v novo domovino. "Odhajajo na Nizozemsko, Švedsko, v Veliko Britanijo, na Norveško, Finsko in seveda v ZDA. Eno dekle smo poslali v Nemčijo," je dejal Firas El Dib, humanitarni delavec iz Libanona, ki si s Camelio Nitu deli pisarno. "Od leta 2008 smo tu gostili 828 beguncev. Letos jih je iz Chouche prišlo okoli sto petdeset, večinoma družin. Tu smo imeli šestinštirideset otrok." Ker El Dib govori arabsko, je pomemben član vodstva centra. Veliko beguncev poleg maternega jezika govori arabsko, drugih jezikov pa ne.

"V Libiji sem živel v Tripolisu in Misrati," je v solidni angleščini povedal enaintridesetletni David Meles, Eritrejec, ki smo ga ujeli med sprehodom po dvorišču. Po ledenih tleh je stopal obut zgolj v gumijaste sandale. Problemi so relativni. Njihova velikost je odvisna od preteklih izkušenj. "V Libijo sem prispel leta 2005. Hotel sem potovati naprej v Evropo. V Misrati sem bil potem dve leti in pol zaprt," je povedal Meles.

Libijski zapori so v letih pred ljudsko vstajo veljali za udejanjenje pekla. Begunci, s katerimi smo govorili letos in v preteklih letih in ki so zapor preživeli, so pripovedovali o mučenjih, posilstvih, pretepanjih, stradanju in nalezljivih boleznih. Vse bolj prihaja na dan, da so bili zapori, uradni in zasebni, del strategije, s katero je Gadafi množicam afriških migrantov preprečeval nadaljevanje poti v Evropsko unijo. V ta namen, ki je bil z Italijo popisan celo v uradnem "sporazumu", je Gadafi prejemal od vlad evropskih držav tudi bogato nadomestilo v obliki milijardnih poslov in neposrednih materialnih "daril", tudi orožja. V Bruslju so program zadrževanja migrantov pred mejami EU uradno poimenovali "pomoč EU za krepitev zaščite". Po Gadafijevem padcu vse kaže, da nameravajo evropske oblasti z novimi libijskimi voditelji dogovor podaljšati, četudi so pogosta poročila, da tudi nova vlada migrante zapira in muči. Tudi zato bi moralo biti po koncu vojne vračanje migrantov v Libijo prepovedano. Več humanitarnih organizacij je že sporočilo, da vsakršno uradno vračanje oziroma deportiranje Afričanov iz Evrope ali Tunizije v Libijo šteje za kršitev človekovih pravic in pravic beguncev.

Meles je povedal, da bi moral pred leti za pot čez Sredozemsko morje plačati tisoč do dva tisoč dolarjev. Toliko so zahtevali ilegalni prevozniki, za katere pa so naši sogovorniki, ki preučujejo migracije iz Afrike v Evropo, že večkrat zatrdili, da so bili z državno upravo dogovorjeni. Gadafijevi uradniki so zamižali na eno oko, če so dobili provizijo, ki je bila del širšega sistema. Vse kaže, da je Gadafi od Evrope pobiral denar za to, da bi migrante zadrževal, od migrantov pa za to, da bi jih spustil čez morje. David Meles nikoli ni zbral dovolj denarja, zato je bil v zaporu in je v Libiji ostal šest let, vse dokler se ni začela vojna. Marca je pobegnil v Choucho.

"Tam je bilo bolje, bilo je begunsko taborišče, a še vedno se nismo počutili varne. Vsako noč smo izza meje slišali eksplozije. V taborišče pa se je infiltriralo tudi nekaj libijskih ogleduhov," se je spominjal Meles. "Libijci so se bali, ker je bila na meji tolikšna množica ljudi."

Zaradi nemogočih razmer v taborišču so se tamkajšnji begunci že spomladi začeli odločati za pobege. S tunizijske in libijske obale v bližini mejnega prehoda Ras Ajdir so vse leto pluli čolni proti Evropi. Zadnji, na njem so bili somalski begunci, je na Lampeduso priplul ta ponedeljek.

Meles je imel več sreče. V Chouchi je že relativno zgodaj, spomladi, izvedel, da bo premeščen v Romunijo. "O Romuniji nisem vedel nič," se je nasmehnil. "Rekli so mi, da je to država in da leži v Evropi. To je bilo dovolj." Firas El Dib je ob tem poudaril, da je za vse, ki so v Tuniziji izbrani za preselitev v Romunijo, že vnaprej znano, katera država jih bo na koncu sprejela. "Njihovo skupino smo pripeljali sem po dogovoru z ameriško vlado," je pokazal na Melesa. Ameriški uradniki zdaj prihajajo v Temišvar, v miru obravnavajo vsakega begunca posebej in jih pripravljajo na prehod v ZDA. "Že ko sem bil v Chouchi, sem vedel, da bom na koncu pristal v ZDA," je potrdil Meles. "Tam se bo začelo moje novo življenje. Ne vem še, v katerem mestu bom živel. Vem pa, da bi rad delal in študiral."

Po zadnjih podatkih IOM je na svetu 215 milijonov mednarodnih migrantov, ki so odšli v druge države, in 740 milijonov notranje razseljenih oseb, ki so morale zapustiti domove, vendar se še nahajajo v domačih državah. To pomeni, da je ta trenutek na poti v boljše življenje milijarda ljudi, vsak sedmi Zemljan. Med njimi jih ima le petnajst milijonov uradni status begunca, kot ga predpisuje ženevska konvencija.

Program preseljevanja beguncev letos obeležuje šestdeseto leto delovanja. Pod pokroviteljstvom OZN je bil ustanovljen leta 1951, ko je bilo treba poskrbeti za množice Evropejcev, ki so po drugi svetovni vojni tavali po kontinentu. Do danes je šlo skozi birokratski proces preselitve milijone ljudi. V program preselitve, ki ga beležita UNHCR in IOM, je sicer vključenih osemindvajset držav. V enem od njih, ki ga vodi evropska komisija, sodeluje tudi Slovenija.

IOM in UNHCR vsako leto preselita petinsedemdeset tisoč ljudi. Večina jih na preselitev čaka dolga leta v puščavskih taboriščih, v šotorih, v pomanjkanju najbolj osnovnih življenjskih potrebščin, kot sta voda in hrana, obkroženih z vojno. Nekaj sto med njimi pa jih ima zadnja leta srečo. Na svetu sta le dva begunska centra, ki omogočata urgentni umik beguncev na varno, poleg Temišvarja še v slovaškem mestu Humenne.

Multikulturno mesto

"Temišvar je bil za ustanovitev centra izbran, ker je najbolj multikulturno romunsko mesto," je rekel direktor migracijske pisarne v centru Gabriel Vasilescu. "Je tudi najbolj evropsko mesto. Leži blizu meje z Madžarsko in blizu zahodne Evrope. V mesto prihajajo poslovneži iz Nemčije, Italije, Francije, Španije. Prebivalci Temišvarja so od vseh romunskih mest najbolj naklonjeni sobivanju s tujci." Mesto velja za zgodovinsko prestolnico pokrajine Banat, v njem pa so bile med mnogimi narodnimi manjšinami najmočnejše madžarska, srbska in nemška. V središču mesta, ki je približno tako veliko kot Ljubljana in ki ima na glavnem trgu libanonsko restavracijo, še vedno deluje nemško nacionalno gledališče, Deutsche Staatstheater Temeswar. "Poleg tega ima Temišvar mednarodno letališče, ki je povezano z največjimi evropskimi letališči, prek katerih prihajajo begunci."

Vasilescu se je pohvalil s humanitarno preteklostjo svoje države in mesta. Temišvar je v preteklosti sprejemal begunce iz Bosne, Kirgizije in tudi iz Libije. V mestu se je razvila mreža nevladnih organizacij, ki imajo izkušnje z begunci, reševanju humanitarnih problemov pa je naklonjena tudi mestna uprava. "Če kaj potrebujemo, stopimo do njih in nam pomagajo," je rekel Vasilescu. "Zastonj so nam denimo uredili park in zasadili drevesa." Ker je dvorišče med hišami, s klopcami, drevesi in nogometnim igriščem, za begunce predvsem mirno zatočišče za druženje in sprehode, so mestne oblasti storile več, kot je videti na prvi pogled.

Očitno so v temišvarskem centru tla za solidarne geste posebej plodna. V razmerah, ko migrante na ulicah evropskih mest ubijajo, evropske države pa izumljajo vsakršne strategije za to, da priseljenci ne bi stopili na njihova tla, je bila poteza Romunov leta 2008, ko so soustanovili urgentni center, konstruktivna. Dišalo je po dobrem poslu v vsestransko korist. To ne pomeni, da je romunska migracijska in azilna politika brezmadežna. Vse evropske države, tudi Romunija, z ljudmi, ki prečkajo njihova ozemlja, ravnajo represivno.

Vendar je temišvarski center prijeten obliž na globalno rano. Najbolj ogroženim beguncem v Romuniji vendarle pomagajo, ne da bi si morali pri tem delati posebne skrbi, saj stroške in odgovornost zanje prevzemata UNHCR in IOM, obenem od obeh organizacij prejmejo še najemnino za prostore, delo pa dobijo tudi lokalni nevladni aktivisti.

Ti tudi v Romuniji delujejo na entuziastični pogon. "Prvikrat sem begunce spremljala na obisku cirkusa, potem sem začela prihajati pred vrata centra. Sprva me pazniki niso spustili noter, zato so mi kolegi pošiljali begunce na drugo stran. Vodila sem jih po mestu, v kino, na razstave," je živahno razlagala Oana Boieru iz organizacije Mlada generacija, Generatie Tanara. "Vse to sem počela prostovoljno. Všeč so mi ljudje, všeč so mi različne kulture. Preveč družabna sem," se je nasmejala.

Sedela je v pisarni Mlade generacije. Na center je padal mrak, za Oano je bil dolg dan. Malo pred tem je prispela skupina novih beguncev. Razdelila jim je sobe in se z njimi pogovarjala. "Vsi begunci, ki so prišli sem, in v preteklih letih sem jih spoznala res veliko, so rekli, da je Temišvar najbolj mirno in prijazno mesto, kar so jih kdaj videli. V Temišvarju živijo Arabci, Azijci, na univerzi je veliko študentov, ki so tu na mednarodni izmenjavi. Begunci gredo lahko na sprehod po mestu in nihče ne bo na cesti buljil vanje ali rekel: 'O, moj bog, glej, črnci gredo!' Ko je letos prispela prva skupina Eritrejcev, je bilo zanimanje novinarjev res veliko. Bili so v vseh medijih. Dva dni kasneje sem šla z begunci čez mesto in slišala mimoidoče govoriti: 'Poglej, to so tisti begunci iz Libije! Končno so prišli.' Mislim, da so jih bili ljudje veseli."

Oana Boieru v centru koordinira oskrbo beguncev, obenem pa je tudi njihova zaupnica. Pravi, da je v zadnjih treh letih slišala veliko tragičnih zgodb. "Večina jih želi govoriti o tem, kaj se jim je zgodilo. Nekateri so zaradi travmatične preteklosti zelo depresivni, in s takšnimi se še posebej ukvarjamo. Tu so tudi zdravniki, da jim pomagajo. Še najbolj pa so hvaležni, če imajo koga, ki jih posluša. To ves čas počnem. Potrebujejo pozornost in nasmeh."

Nekaj vrat naprej ob podolgovati stavbi deluje dopoldanski otroški vrtec organizacije Save the Children, Rešimo otroke. Ker je med ogroženimi begunci največ družin z majhnimi otroki, je center v Temišvarju vedno poln direndaja. V vrtcu so sedele romunski socialni delavki in psihologinji Adina Gogeoman ter Camelia Blaga in prevajalka iz arabščine, sirska aktivistka Racha Kamis. Obkrožala jih je gruča otrok iz Konga in Eritreje. Najmlajši, Tekle, je bil star leto in tri mesece. Pripeljal ga je očka Berher, ki je zadovoljen obsedel na toplem, med igračami.

"Otroci pridejo prvi," je dejala Adina. "Oni vzpostavijo stik z nami, prihajajo sem in staršem pripovedujejo o nas. Potem pridejo še starši." Camelia Blaga kot psihologinja skrbi za oboje. "Otroci so v glavnem srečni, saj se tu lahko igrajo," je rekla. "Najstniki imajo svoje probleme, njihovi starši pa so velikokrat potrti. Bojijo se, da si ne bo mogli ustvariti novega življenja. Moja naloga je, da jih opogumim in jim dam možnost, da z menoj govorijo, kadarkoli to potrebujejo. Veliko jih je hvaležnih za to, da so sploh še živi. Bili so pretepeni, grozili so jim, nekatere ženske so bile posiljene. Zgodbe so res tragične in ljudje nam pripovedujejo stvari, za katere si ne bi mislili, da so mogoče. Zaradi vsega, kar se jim je zgodilo, občutijo strah. Povem jim, da bo strah minil in da je to le obdobje v njihovem življenju."

Ravno ko se med seboj spoznajo in se med njimi razvije zaupanje, begunci odidejo naprej, na zahod. Skoraj nihče ne ostane dlje kot šest mesecev. Berhane, ki je v Temišvar prispel junija, je že opravil pogovore z ameriškimi uradniki. Vsak čas bo prejel papirje in odpotoval čez Atlantik.

"Tam bom dosegel ciljno točko. Rad bi delal, se učil, zaživel novo življenje," je rekel Berhane. "Prva naloga je, da bi imel delo. Vsakdo mora delati. Delam lahko karkoli. V Libiji sem pobiral smeti in delal na gradbiščih." Potem je dodal, da v resnici tudi v ZDA ne bo na koncu poti. "Vsak med nami bi se rad vrnil v Eritrejo," je rekel. "Tudi jaz se bom nekoč vrnil. Zdaj žal to ni mogoče."

V hiši beguncev so se medtem pripravljali na prihod nove skupine iz Chouche. Zvečer bo zabava. V trgovskem središču blizu begunskega centra so kupili hrano in pijačo za slavje. Ko se je sonce spustilo za bližnjo stavbo, je na dvorišče prispel avtobus z letališča. Izstopali so radovedni obrazi, opremljeni s kovčki, torbami in vrečkami. Otroci so se držali mater. Eden od očetov je čez ramo nosil spečega malčka, skritega v kapuco. Begunci so se pozdravljali in objemali. Gostitelji so prišlekom iz rok jemali torbe in jih vodili čez mrzlo dvorišče proti razsvetljenim oknom. Oana Boieru je kazala pot in beguncem delila nasmehe. "To je ključ do uspeha," je rekla.