Ko se je oče z otrokoma nekaj dni pred božičem s trga vrnil z novoletno jelko, jih je prenatrpana škatla že čakala na mizi. In čisto vsako leto je okraševanje pospremilo pričkanje, kaj neki, kako in v kakšnem zaporedju naj roma na drevešček. A vse to je sodilo k ceremonialu okraševanja - tistemu prastaremu ritualu, ki so ga zakrivili pogani, razširili pa Nemci.
Namesto oltarja
Že davno pred krščanstvom so kulture v severni hemisferi obeleževale zimski solsticij ali najkrajši dan v letu. Tistikrat so domove, predvsem okna in vrata, krasili s simbolnim zelenjem. Verjeli so namreč, da je sonce bog, ki so mu okoli dvajsetega decembra pošle moči, zimzelene rastline pa so prinašale upanje, da si bo vsemogočni do pomladi opomogel in znova pognal rastline v razcvet.
Egipčani, denimo, so se klanjali bogu po imenu Ra, ki je nosil sonce v svoji kroni, zato so se mu ob solsticiju klanjali z zelenimi listi datljevca, ki naj bi simbolizirali zmago svetlobe nad temo, življenja nad smrtjo.
Tudi Rimljani so nadaljevali s solsticijskim slavljenjem, le da so oni klicali k Saturnu, bogu časa, izobilja in kmetovanja, namesto listov datljevca pa so po domovih razobesili veje zimzelenih grmov in se neredko lotili tudi krašenja živih dreves, na katera so razobesili koščke kovine in podobice Bakhusa.
Podobno so ravnali druidi in keltski svečeniki britanskega otočja, prvi, ki so se menda poklonili jelki, pa so bili pripadniki skandinavskih plemen. Tako oni kot Kelti so zimzelenemu šopku dodali še omelo, ki so ga slednji povezovali z večnim življenjem, Vikingi pa z Balderjem, bogom sprave, svetlobe in veselja.
Nad vsem tem barbarskim početjem se je že v tretjem stoletju strašno hudoval Kvint Septimij Florens Tertulijan, nadvse ploden pisatelj in zgodnji zagovornik krščanstva. Motilo ga je, da so njegovi soverniki vse bolj množično posnemali poganske običaje in okoli božiča domove lepšali z lampijoni ali venčki iz lovorja. Zato ne preseneča, da je odganjanje zimske sivine z zelenilom cerkev hudo obsojala in vernike svarila pred poganskimi rituali, ki naj bi spodbujali razsipnost in lahkomiselnost. Podobnega prepričanja je bil tudi Jean Calvin, francoski teolog, protestantski duhovnik in krščanski reformist, ki so mu sledili tudi britanski puritanci.
In kdo ve, ali bi konec decembra še vedno krasili iglavce, če se ne bi v današnjem Talinu, tistikrat Revalu, zbrali člani nenavadne druščine Bruderschaft der Schwarzhäupter. Mladi lastniki ladij in neporočeni trgovci so imeli navado prostore svojega združenja okrasiti s prazničnim dreveščkom, zadnji dan slavja pa so ga ritualno odnesli do trga pred mestno hišo, okoli njega zaplesali in ga zažgali. Ker so se teh in drugih dogodkov črnoglavcev udeleževali evropski pomembneži, med njimi številni ruski carji, jih je elita kmalu začela posnemati. Kmalu za njo pa, kot poroča John Matthew v knjigi Zimski solsticij (The Winter Solstice) še plebs. "Nemci so drevesa okraševali z rožami iz pisanega papirja, jabolki, hostijami in bomboni," trdi Matthew.
Obstaja pa še ena teorija, kako se je okrašeno drevo prepletlo z decembrsko tradicijo. V srednjem veku si je namreč cerkev izmislila učinkovito učno metodo: po vaseh je organizirala gledališke igre, imenovane Drevo paradiža, ki so jih uprizarjali 24. decembra, na dan, ko so praznovali god Adama in Eve. Okraski na njem so bili simbolni: jabolka so predstavljala prepovedan sadež, obešene hostije pa zadnjo večerjo oziroma odrešitev. Kasneje so jim dodali še sveče, ki naj bi utelešale rojstvo Jezusa Kristusa, angele, ki so ga spremljali ob rojstvu, betlehemsko zvezdo, pentlje, simbole neskončnosti in večne ljubezni ter veliko rdečih okraskov - simbolov Njegove krvi, ki jo je prelil za človeške grehe. Še v sami jelki so našli razlago, ta naj bi se najlepše vzpenjala proti nebu - k izvoru, k cilju naših zemeljskih poti.
Čistokrvna ameriška tradicija
A prav povsod niso nasedli tej propagandi. Američani, denimo, so se tovrstnemu početju sprva uprli, še posebej puritanci v Massachussettsu, kjer so ponekod okraševalce dreves celo kaznovali. To nestrpno vzdušje so širili vse do decembra 1850, ko so v Godey's Lady's Book, najbolj razširjeni reviji pred državljansko vojno (rekli so ji tudi kraljica mesečnikov), objavili ponatis lesoreza, ki so ga leto poprej natisnili v Illustrated London News. Šlo je za prizor iz kraljeve palače - podobo kraljice Viktorije, petih otrok in princa Alberta pred okrašeno božično jelko.
In ker je urednica revije Sarah Hale o kraljici Viktoriji pisala kot o pametni, čustveni in moralno trdni ženski, o njenih podvigih pa je pisala celo londonska dopisnica Lydia H. Sigourney, je bil uspeh zagotovljen. Risbi kraljice je bilo treba le še odstraniti krono, princu pa brke, da bi bila videti nekoliko bolj ameriška, ter dodati podpis "prvo vplivno božično drevo v Ameriki" in legenda je bila rojena. Ter še mnogokrat ponatisnjena, tako da se je do sedemdesetih let 19. stoletja (tudi po zaslugi irskih in nemških priseljencev) že povsem ukoreninila kot čistokrvna ameriška tradicija.
"Toda v vsej Ameriki ni bilo medija, ki bi imel večje zasluge za ustoličenje božičnega drevesa v petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja, kot je bila revija Godey's Lady's Book," je zapisal zgodovinar Alfred Shoemaker.
Da bi nadoknadila izgubljeno, je mlada dežela svetu podarila dve praznični pogruntavščini: električne lučke, ki jih je izumil Edward Johnson, asistent Thomasa Edisona, in umetna drevesca. Čeprav so slednja v 19. stoletju izumili Nemci (izdelovali so jih iz zeleno obarvanega gosjega perja), so bili Američani tisti, ki so jih začeli izdelovati iz ščetin, kasneje iz aluminija ter v novi dobi iz PVC-ja.
Na njihovem teritoriju so se iz v Evropi priljubljenih pritlikavcev prelevila v velikane. Kdor je kaj dal nase, se je pred gosti bahal z drevesom, ki je segal od tal do stropa. A še najbolj nas je zastrupila njihova potrošniška moda. Tako so denimo konec 19. stoletja uvedli mišmaš estetiko okraševanja, v naslednjem stoletju pa tematska drevesca - egipčanska, orientalska in celo tropska.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je prišla na vrsto nova moda - nostalgija. Priljubljeni so bili okraski, ki so tako ali drugače spominjali na Dickensa, v trgovinah in na mestnih trgih pa so se začela pojavljati tudi javna božična drevesa. Zatem je sledila srebrna faza, želatinasta, steklena ali ona, ki je podobe iskala pri antičnih junakih, kot tudi barvne eksplozije šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. In če so med okraski nekoč prevladovali naravni elementi (jabolka, storži, piškoti, orehi) ter pristni materiali, kot so papir, les, vosek ali steklo, jih je v modernih časih začela izrinjati plastika.
Ta je za okoljevarstvenike še posebej sporna, saj so umetna drevesa povečini izdelana iz nerazgradljivih kovin, tista z datumom izdelave pred letom 2007 pa so bržkone tudi polna svinca, ki ga uporabljajo kot stabilizator v proizvodnem procesu. Kot kažejo nekatere raziskave, naj bi bila naravna drevesa, vzgojena prav za božično sečnjo, primernejša. Ne le da spuščajo v okolje bistveno manj izpustov, še okoljski odtis je zaradi transporta manjši, vaš denar pa bo nekomu na mizo prinesel praznično potico. Seveda le pod pogojem, da so bile smreke in jelke vzgojene trajnostno, torej brez pesticidov, herbicidov in okolju škodljivih gnojil.
"Pa nikar ne skrbite, kako veliko je drevo," je zapisal avtor dela The Merry Book of Christmas, "otrokom se bo vedno zdelo desetmetrsko."
