Vse odkar svetu vlada dobiček, so mu najbolj v napoto vseh vrst pravice in vrednote, predvsem pa so mu v napoto meje držav in še prav posebej interesi držav in narodov, skratka nacionalni interesi. Transnacionalne korporacije in globalni bankirji stremijo za čim večjim dobičkom, temu cilju pa najbolje služi predvsem globalizacija, ker ustvarja vedno večji in vedno bolj uniformiran svetovni trg brez meja in omejitev, še posebej nacionalnih, trg, ki bo z najmanj stroški proizvedel kar največ dobička. Povprečen borzni mešetar iz New Yorka, ki gre v službo na borzo približno takrat, ko gre utrujena Evropa spat, lahko z nekaj kliki in kančkom tveganja v enem dnevu ustvari petdeset in več tisoč dolarjev zaslužka samo na račun špekulacij z evrom in težav zdaj Grčije in Italije, spet drugič Slovenije ali pa Španije.

Pri tem mu pomagajo domače bonitetne hiše, ki lahko že samo z napovedjo zmanjšanja ocene kreditne sposobnosti držav vplivajo na bajne, celo milijardne zaslužke velikih špekulantov. Ekonomisti pravijo, da so ocene bonitetnih hiš odraz zaupanja na trgih, s tem, da velja tudi obratno, pa se ne ukvarjajo prav posebej. Ob tem se vse bolj očitno samo po sebi postavlja vprašanje, ali si ljudje, ki smo takšne globalizacije deležni, tega zares želimo. Sta dobiček in denar res vse, čisto vse, kar naj poganja ta naš svet?

"Grobarizacija" pravic

Problem globalizacije je že v tem, da v igri velikih prevladujejo tisti, ki ponujajo najcenejše izdelke oziroma ustvarjajo največ dobička. Vodilno vlogo na globalnem trgu je nepreklicno in za dolgo prevzela Kitajska, ki ji je v zadnjih dveh desetletjih uspelo nekaj, kar se prej niti ni zdelo mogoče - da je namreč država brez demokracije postala ekonomsko zelo uspešna in razvojno superiorna. Ali kot bi rekel Slavoj Žižek, družbeni razvoj nam je prinesel razporoko med demokracijo in razvojno uspešnostjo, to pa je nekaj, s čimer se ne znamo spopasti. Če smo doslej verjeli, da nedemokratične družbe ne morejo biti zares uspešne in da država ne more biti uspešen podjetnik, zdaj živimo v času, ko vedno več držav dokazuje ravno nasprotno.

Demokratični, zahodni razvojni model dobiva hudo konkurenco, in če bi pri tem trendu ostalo, bi ljudem na zahodu to lahko prineslo krčenje ne le standarda, ampak tudi vseh pravic, za katere se je delavstvo na zahodu borilo stoletja, kot so osemurni delavnik, plačani dopust, bolniška in porodniška, pokojnine in navsezadnje svoboda političnega in sindikalnega združevanja. Strogo ekonomsko gledano so vse te pravice zgolj navlaka, ki močno podraži proizvodnjo, globalna konkurenca pa terja ravno nasprotno. Ekonomisti seveda nočejo videti nevarnih učinkov globalizacije že zato, ker je povsem skladna s tistim, kar učijo njihovi ekonomski učbeniki. V resnici je globalizacija že postala "grobarizacija" naših socialnih in političnih pravic, mi pa tega še opazili nismo, ker smo verjeli, da gre zgolj za prehodno krizo.

Odkar se je svetovna gospodarska kriza posebej kruto odrazila v Evropi, natančneje v Evropski uniji, in še natančneje v nemških in francoskih bankah, ki so z nekritičnim kreditiranjem čez rob prepada pahnile zapravljivo Grčijo, se znotraj EU spopadata dva koncepta, kako rešiti razmere, ob tem pa se oblikujeta dva tabora držav in politikov. V prvem taboru so tisti, ki izhod vidijo v receptu "več Evrope", drugi vidijo rešitev v "več države". A oba tabora se počasi zlivata v tretjega, ki utegne zahtevati "več evropske države".

V bistvu se je to že zgodilo na decembrskem vrhu EU, ko so se vse članice EU - z izjemo Velike Britanije - odločile za več evropske države na področju davčne in finančne ter gospodarske politike nasploh. Vsem trem taborom je torej skupno zavedanje, da je edino zavetje ekonomij demokratičnih držav lahko samo država; država z mejami in varovali, ki edina lahko učinkovito nadzoruje gospodarske, finančne pa tudi migracijske tokove, država s svojim davčnim sistemom, skratka država s svojimi interesi, bodisi nacionalnimi bodisi nadnacionalnimi v primeru EU.

Država kot sistem se s tem zmagoslavno vrača na oder svetovnih dogajanj, v EU pa se morda končno začenja pot k nečemu še nedoseženemu in čemur bi lahko rekli "nadnacionalna država". Paradoks pri tem pa je, da se z začetka te poti sama izključuje ravno domovina utemeljitelja "Združenih držav Evrope", Winstona Churchilla, ki je v svojem znamenitem govoru v Zürichu leta 1946 ta projekt opredelil preprosto in jasno: "Zgradba Združenih držav Evrope, če bo dobro in zares zgrajena, bo takšna, da bo materialna moč vsake posamezne članice manj pomembna. Majhne članice bodo upoštevane povsem enako kot velike, svojo čast si bodo izborile s svojimi prispevki k skupni stvari."

Še več, v tej krizi, ki je samo na videz gospodarska, v resnici pa gre kar za krizo civilizacije, še zdaleč niso v igri samo preživetje okolja in gospodarski interesi demokratičnega sveta, ampak predvsem preživetje temeljnih človeških in demokratičnih vrednot, tudi demokracije kot take. Vsi vemo, da so državo doslej pokopavali marksisti, ki so jo imeli za preživeto obliko organiziranosti družbe, a pokopava jo tudi svetovni kapitalizem, ker ga ovira in ker draži izdelke. Toda država ni zgolj zavetje za nacionalna gospodarstva, država je še mnogo več, predvsem pa nekaj, brez česar ni demokracije. Obstajajo države brez demokracije, celo ogromna večina držav na svetu je takih, medtem ko demokracije brez države ni.

Politiki in državniki

Površni poznavalci sicer težko sprejmejo to trditev, a tako pač je. V nasprotnem primeru bi bila lahko EU že zdavnaj država, Sovjetska zveza in Jugoslavija ne bi razpadli, Čehi in Slovaki pa se ne bi nikoli razšli. Demokracija oziroma demokratično odločanje deluje namreč samo takrat, kadar je stvar nacionalne države, medtem ko v večnacionalnih državah številčnejši narodi prevladajo nad majhnimi. Tudi zato se politiki mnogo bolj zavedajo razsežnosti aktualne krize in bolj verjamejo v nujnost sprememb, kot se tega zavedajo ekonomisti, ki praviloma ne vidijo potrebe po bistvenih spremembah. Razen redkih izjem ekonomisti ostajajo zagovorniki preprostega "dobičkarstva" oziroma neoliberalizma in vedno znova ponavljajo nekaj obešenjaških fraz o "nuji znižanja stroškov države" ali pa o "nuji povečanja konkurenčnosti gospodarstva".

Tu ima spet realnejši pogled Slavoj Žižek, filozof, ki je protestnikom pred Wall Streetom o tamkajšnjih bankirjih povedal: "Nismo mi sanjači, ker zahtevamo spremembe, sanjači so oni, ker mislijo, da ni treba ničesar spremeniti in bo vse ostalo enako v nedogled!"

Če bi dosledno prisluhnili nasvetom in predlogom bolj pogrošnih ekonomistov, bi lahko raj na zemlji dosegli že s tem, ko bi odpravili državo in politiko, oblast pa prepustili kar njim samim. Če bi bilo res tako preprosto, bi se to že zdavnaj zgodilo, pa se ni. Še več, smo pred tem, da se bo zgodilo nasprotno, da bo v razmerah podivjane globalizacije, ki pred sabo kot valjar poravna vse različno in vse drugačno, ponovno ovrednoten pomen države, tiste, ki ne ščiti le gospodarstev, ampak tudi socialne in politične pravice državljanov. Tako kot si vsak človek želi biti sam odgovoren za svojo usodo, tako kot si vsak želi imeti svoje stanovanje ali hišo, vsak sam plačevati svoje in ne tujih računov, tako si tudi narodi želijo biti svobodni in svobodno odločati o svoji usodi.

Brez teh preprostih dejstev, ki so nam Slovencem še prav posebej dobro znana, ni mogoče razumeti, zakaj so doslej razpadle še skoraj vse večnacionalne države, niti ni mogoče razumeti, zakaj je projekt evropskega združevanja tako zahteven in težaven. Od 9. decembra letos ima EU izjemno in bolj ali manj enkratno priložnost, da se pogumno loti projekta, s katerim bo svoji finančni enotnosti, ki jo predstavlja evro, zgradila še temelje - davčno enotnost, ki bo strogo nadzorovana in tudi sankcionirana. S tem bo evro zares postal nadnacionalna valuta, torej tisto, kar je bil namen že ob njegovem rojstvu. Še vedno bo sicer manjkal ustroj "nadnacionalne države" oziroma "Združenih držav Evrope", a bo EU vsaj zagotovljeno preživetje, ki ob morebitnem propadu evra najbrž ne bi bilo mogoče.

Seveda pa bomo za nov preskok v razvoju EU potrebovali več kot le povprečne politike in sploh več kot le politike, potrebovali bomo polnokrvne državnike. Ali kot bi rekel veliki italijanski filozof Norberto Bobbio: "Politiku so glavna skrb prihodnje volitve, državniku pa so glavna skrb prihodnje generacije."