Vse več držav resno obravnava kajenje v avtomobilu, kmalu bo prepovedano tudi v naši sosedi Italiji, kaj pa pri nas?

Dolgo časa smo vedeli le, da je problem kajenja v avtomobilu zgolj problem samega rokovanja s cigareto, prižiganjem in ugašanjem, ki sta povzročila vrsto konfliktnih situacij v prometu, saj je voznik svojo pozornost namesto na cesto usmeril drugam. Spomnite se ogorka, ki je pogosto padel na tla ali sedeže in povzročil nesrečo. Toda informacij, da bi sam nikotin vplival na varno vožnjo, nismo imeli. V zadnjem času pa se vedno bolj upošteva tudi vidik zaščite drugih potnikov v avtomobilu, ki so izpostavljeni cigaretnemu dimu, zlasti otrok, del evropske zakonodaje je tako šel v to smer. Če je na primer logično, da v stanovanju ne kadimo, je to toliko bolj logično v avtomobilu, kjer je koncentracija cigaretnega dima občutno večja. Sam sem prebral tudi nekatere študije o vplivu nikotina na varno vožnjo. V Sloveniji je potekala razprava na to temo, ko smo pripravljali novo zakonodajo, bilo je tudi nekaj pobud in v prihodnosti lahko pričakujemo, da bomo pri sankcioniranju sledili drugim državam.

Zakaj je na primer telefoniranje med vožnjo prepovedano, številne druge moteče stvari med vožnjo pa ne?

Na načelni ravni imamo v zakonu člen, ki prepoveduje dejavnosti, ki motijo varno vožnjo in seveda vključuje tudi prepoved mobilne telefonije. Vsebinsko pa gre za pomembno razliko: telefoniranje pomeni veliko miselno obremenitev ne glede na to, kako se izvaja, saj ljudje nimamo sposobnosti večopravilnosti in smo narejeni tako, da delamo eno stvar za drugo. Resen pogovor in vožnja pa ne gresta skupaj, bolj je resen pogovor, manj varno vozimo. Seveda ima voznik določene avtomatizirane spretnosti in tako ni treba razmišljati, da bi avto premikali, predvidevanje, ocenjevanje... pa so miselni procesi, ki jih pri hkratnem telefoniranju ni mogoče izvajati. Mislimo sicer, da zmoremo, a v resnici tega ne zmoremo, zato bi morali telefoniranje med vožnjo prepovedati v celoti. Toda prepričati ljudi, kako nevarno je to početje, je zelo težko, saj imamo premalo preventivnih akcij, ki bi seznanjale in ne kaznovale. Če namreč smisel nekega ukrepa vidi le 10 odstotkov ljudi, so tudi represivni ukrepi neučinkoviti. Imamo težavo, ki je skupna voznikom v vseh državah: vemo, kako pomemben vpliv na varnost imajo hitrost, alkohol in varnostni pas, o pomembnem vplivu telefoniranja na varno vožnjo pa vemo bolj malo.

Raziskava v Avstraliji je pred leti pokazala, da je bilo petkrat več prometnih nesreč zaradi kajenja kot pa telefoniranja med vožnjo.

Z raziskavami je tako: v okviru projekta Druid smo analizirali 464 raziskav na temo alkohola v prometu, kar 400 raziskav pa smo izločili, ker je bilo kup stvari vprašljivih. Želim povedati, da je na majhnem vzorcu ljudi nekaj enostavno pokazati, če je to naš namen, odvisno je pač, kako zadevo zastaviš. V zadnjem času se odvijata dve pomembni zgodbi, evropska in ameriška, ki preučujeta parametre dejanske vožnje s pomočjo treh kamer, ena spremlja voznika, drugi dve pa dogajanje pred vozilom in za njim. V ZDA je s sistemom kamer opremljenih že 3000 vozil, kar jih je stalo 19 milijonov dolarjev, v Evropi so teste šele začeli, prvi izsledki pa kažejo, da je temeljni problem prometne varnosti v pozornosti, saj različni moteči dejavniki povzročijo kar 90 odstotkov konfliktnih situacij.

Kadilec ima za varno vožnjo na razpolago le eno roko, za nameček cigaretni dim vpliva na zdravje vseh v avtomobilu, tudi otrok. Prepoved se zdi zgolj logična posledica. Zakaj do nje ne pride, so tobačni lobiji premočni?

Tega o tobačnih lobijih sicer ne vem. Je pa tako, da potrebujemo konkretne rezultate raziskav in dobre predloge, če želimo, da predlogu za določeno omejitev prižgejo zeleno luč. Pri alkoholu smo takšne predloge, podkrepljene z raziskavami, imeli, pa je bilo kljub temu veliko težav. Saj veste, slovenska družba je prežeta z alkoholom, ki je del našega vsakdana, in kadilska zgodba je podobna. Brez dobrih argumentov ne bo šlo, sicer bo predlog neuspešen in bo škoda še večja.