Odgovor je jasen: pravzaprav nič, če analiza ne bi bila uporabljena za židizacijo sodržavljanov, ki izhajajo iz bivših republik Jugoslavije, če ne bi bili torej ti naši sosedje in sodelavci naslikani s potezami tistih, ki sodržavljane neslovenske narodnosti (ali zgolj rojene neslovenskim staršem) dojemajo kot preprosteže, ki od "nas", visoko razvitih domorodcev, tako imenovanih "pravih" Slovencev, zgolj jemljejo, v zameno pa "nam" ne dovolijo, da bi si izvolili "svoje", slovenske voditelje. V katerem kolenu se "pravost" začne, seveda ne povedo, saj bi s tem razkrili vso trhlost tovrstnih argumentov. Zdaj, ko je afera Majer potihnila, si je zato smiselno postaviti vprašanje, kdo so v resnici ti tujerodni prišleki in prišlekinje, kaj jih je k nam prineslo, kako se pri nas počutijo, kaj nam jemljejo in kaj dajejo.
Od sredine sedemdesetih je v Sloveniji nastalo kar nekaj raziskav, ki so se ukvarjale s problematiko priseljenstva in vključevanja priseljencev v "večinsko" kulturo. Knjiga dr. Silve Mežnarić z naslovom: "Bosanci". A kuda idu Slovenci nedeljom?, ki je izšla leta 1986, je bila celo razprodana. Zasluga Mežnarićeve je bila, da je z uporabo izbranih metodoloških pristopov zelo izvirno združila teorijo in prakso in s tem spodbudila tudi zanimanje širše javnosti za podobnosti in razlike v življenjih slovenskih "bosancev". Tudi v zadnjih dvajsetih letih je nastalo v Sloveniji precej tovrstnih raziskav, a praviloma se osredotočajo na probleme: na položaj priseljencev v zvezi z delom, zaposlovanjem, na begunsko problematiko, izbris ali izobraževanje otrok. Kako jih - in kako se ti sami - umeščajo v "večinsko" kulturo, pa v večji meri razkrivajo literatura, glasba in film. Spomnimo se, na primer, Robarjevega filma Ovni in mamuti iz srede osemdesetih, Magnificovega komada Kdo je čefur in seveda Vojnovićevega romana Čefurji raus, tega neponovljivega, umetniško in človeško zrelega pogleda na kompleksnost kulturne identitete (ali bolje identitet) priseljencev. V manjši meri tudi priseljenk.
Letos izšla knjiga Na poti v lastno sobo, ki je nastala na pobudo dr. Milice Antić Gaber, na svojstven način zapolnjuje to kulturno-sociološko luknjo. Zbornik prinaša dvajset pričevanj migrantk prve in druge generacije, prišlekinj z različnih delov nekdanje Jugoslavije, različnih izobrazb in poklicev. Posebna dragocenost te knjige, ki je bila po naključju predstavljena prav na dan, ko se je po Sloveniji razplamtela polemika o trenirkarjih in sovražnem govoru, je, da o svojem doživljanju Slovenije govorijo odprto, osebno, zato njihove zgodbe nazorno razkrivajo vso mnogoplastnost vključevanja v novo okolje in vso pestrost interakcij z novimi sosedi, delodajalci, svojci, institucijami… V ogledalu, ki nam ga skozi te izpovedi nastavlja priseljenska manjšina - 17-odstotni delež vseh prebivalcev, ki se v popisu leta 2002 niso opredelili za Slovence -, lahko uzremo tako svojo svetlo kot temno plat.
Intervjuvanke so seveda tako različne, kot je različno življenje samo. Med njimi so ženske, ki jih je v Slovenijo prinesla vojna ali revščina, in tiste - zlasti v 80. in 90. letih - , ki so Slovenijo videle kot deželo, kjer bodo lažje napredovale v profesionalnem ali osebnem smislu, med njimi so znane režiserke, novinarke, pevke, profesorice. Nekatere so se v slovensko okolje tako vpele, da jih kot priseljenk nihče več ne razpozna. Tu jim je dobro, pravijo mnoge, Slovence kot ljudi cenijo, čeprav se jim smilijo, "ker se tako radi pritožujejo", "ker morajo piti, da se sprostijo" in so "kar naprej nezadovoljni". Nekatere se ne spomnijo ene same slabe izkušnje. Kar številne povedo, da so mnogi razumeli njihove težave pri prilaganju okolju in jim pomagali. Ena od njih, danes uveljavljena glasbenica, je na primer ob vpisovanju na akademijo prinesla s seboj le zmečkano, premočeno potrdilo o zdravstvenem pregledu, pa so jo vseeno vpisali - razumeli so njeno stisko.
Druge, in te so v večini, so se morale spopasti z omejenostjo ali celo krutostjo "gostiteljev", na primer delavka v Litostroju, ki ji šef ni pustil na pogreb lastnega očeta. Soočiti so se morale z okoljem, ki jim je kljub izobrazbi odrejalo mesto na koncu socialne lestvice. Ko so priseljenci živeli v barakah, so se Slovenci selili v stanovanja, ko so se priseljenci selili v stanovanja, so se Slovenci selili v hiše, je opazila ena od sogovornic. Vse zgodbe pa nazorno odkrivajo, da so na narodnost vezani stereotipi praviloma orožje čustveno ali intelektualno omejenih ljudi; z njimi siromašijo odnose med ljudmi in sejejo razdor tudi tja, kjer ga ni. Ne gre spregledati, da se je diskriminacija priseljencev tako prve kot druge generacije okrepila prav v demokratični Sloveniji.
In vendar je ni kulture na svetu, ki bi jo druga kultura ogrožala. Lahko se le prekvašata, se srečujeta ali z različnimi posledicami trkata druga ob drugo. Včasih tudi na komičen način, kot na primer razkrijejo v knjigi opisane "obredne" razlike v pitju kave. Ko se je V. M., sicer doma iz Srbije, sredi sedemdesetih zaposlila kot računovodja v nekem ljubljanskem podjetju, je vsa zaprepadena ugotovila, da se kava kuha tako, da vsak prinese svojo kavo in svoj lonček. Ko je predlagala, da bi kavo kupile in skuhale skupaj, so njen predlog sodelavke Slovenke sprejele, a konec meseca je ena pitje kave obračunala: V. eno kavo, Pavla dve, Marija eno… In so plačale vsaka svoje. V. se ni mogla načuditi "smešnim" navadam. Led je prebila tako, da je sama kupila kilo kave za vse… Njen kulturni upor proti omejenostim slovenskega individualizma je zalegel: poslej niso več šteli vsake kave posebej. A po drugi strani je prav slovenski individualizem tista cenjena slovenska značajska črta, zaradi katere bi mnoge priseljenke Slovenijo le stežka zapustile.
Kaj so nama torej prinesli tujerodci, kaj nam dajejo? Poleg tujih genov, ki jih potrebuje vsaka skupnost, ki teži k zaprtosti, poleg svojih talentov in življenjske energije, ki smo jo desetletja z veseljem konzumirali v plavžih, rudnikih, tovarnah, na gradbiščih…, so nam "dali" svojo kulturo in svojo drugačnost. S tem nam dajejo ogledalo, v katerem lahko bolje uzremo lastne kompleksne identitete. Ne nazadnje, bogatijo našo hrano in naš jezik. Ni ga jezika na svetu, v katerem bi lahko, kot je dejal Goran Vojnović, izrazili vse izkušnje tega sveta. Na primer: fini pomen sintagme "Sine, ljubi te tetka!" se v slovenščini "izgubi s prevodom". In kaj nam jemljejo? Prepričanje, da lahko jaz obstaja brez ti.
