"Vse, kar skuhajo, je zelo dobro in vedno vse pojem," pohvali kuharje, ki vsak dan pripravijo topel obrok za skoraj 50 občanov. Kdo je upravičen do tovrstne pomoči, ugotavlja center za socialno delo, občina pa skupaj s centrom zagotavlja tudi brezplačno bivanje v zavetišču vsem, ki so trenutno brez ustrezne strehe nad glavo.

Zavetišče so odprli novembra, medtem ko je občina že junija na razpisu kot najugodnejšega ponudnika za izvajalca javne kuhinje izbrala Gostinstvo Celje.

"Samo službe si želim"

V zavetišču trenutno živi deset ljudi, med njimi tudi 30-letni David Skale. "Tu sem, ker sva se s partnerico razšla in nisem imel kam iti. Tu me zato obiskujeta tudi hčerkica in sin," nam zaupa David, ki ga praznične luči v tem času bolj malo ganejo. So ga pa ganile besede velenjskega župana Bojana Kontiča in dedka Mraza, ki sta vsem zaželela lepe praznike in čim boljše leto 2012.

In kaj si David najbolj želi, da bi ga čakalo pod skromno smrečico, ki stoji v kotu jedilnice javne kuhinje? "Služba. Le plača bi mi namreč omogočila, da bi lahko že prihodnje praznike preživljal povsem drugače," pove skromno in pogleda proti sinu, ki se mu je dedek Mraz še posebej posvetil.

"Doslej sem delal, a le priložnostno. Marsikaj znam. Delal sem na žagi, pa tudi v krovstvu. Zdaj dela že nekaj časa ne najdem. Tudi oče, s katerim sem živel v skupnem stanovanju, mi je umrl in sem se moral zato izseliti. Potem sem nekaj časa živel pri partnerici, a ni šlo. Škoda, da morajo zaradi tega trpeti otroci, ki niso nič krivi," pripoveduje David.

Nisem lačen in na mrzlem nisem

Življenje pa ni prijazno niti do 28-letnega Stanka Podgorška. "Nimam niti stanovanja niti službe. Le pol leta sem delal v Gorenju, potem pa mi niso več podaljšali pogodbe in nove službe ne najdem. Tudi če bi želel, si ne morem ustvariti družine," nam zaupa Stanko. Upa, da bodo časi v prihodnje vendarle bolj prijazni.

"Trenutno mi nič ne manjka. Nisem lačen in tudi na mrzlem nisem. A bi bil rad koristen. Tu pa večinoma gledam televizijo, redko grem malo naokrog. Z mamo, bratoma in sestro pa se srečam le redko, takrat, ko jih sam obiščem," potoži.

V zavetišču je tudi Anton Ajd, doma iz Šmartnega na Pohorju. "Bil sem že v celjskem zavetišču, a je tu boljše. Tudi hrana je okusnejša," se pohvali Anton, ki prejema skromno državno pomoč. Ta mu ne zadošča niti za hrano, kaj šele da bi lahko poravnal kakšno položnico.

"Nekaj delovnih let sem spravil skupaj, a premalo za spodobno pokojnino. Večinoma sem namreč delal na kmetijah, pri kmetih, zdaj sem tudi invalid," pripoveduje Anton.

Potrebujejo tudi psihično oporo

"Naši uporabniki zavetišča so res skromni in z njimi nimamo prav nobenih težav. Kot tudi ne s tistimi, ki prihajajo v javno kuhinjo," pravi vodja zavetišča Sonja Bercko. "Z vsemi smo vzpostavili pristen odnos, pomagamo jim in jih skušamo zaposliti z različnimi aktivnostmi. Občutek imam, da bolj kot kaj drugega potrebujejo psihično oporo. Tudi zato smo zaposlili vzgojitelje in pričakujemo, da bomo lahko v prihodnosti ustanovili socialno podjetje in jih nekaj tudi v njem zaposlili," pravi Berckova.

Da ti ljudje potrebujejo pomoč, se zavedajo tudi na občini. "Menimo, da je prav, da pomagamo tem ljudem. Imamo posluh zanje in tudi mrežo, ki prestreže tiste, ki bi sicer pristali povsem na dnu," je ob obisku dejal župan Kontič. In vsem zaželel, da bi si tudi oni nekoč uredili življenje.