Po cestah gotovo ne, saj so te dni mnoge od njih prepolne, da bi se človek lahko kam prebil po njih, kaj šele moža v belem in rdečem. Če ima zato vsaj drugi od obeh tam, kjer je zdaj sneg, še nekaj možnosti za snežni prevoz, pa precej slabše kaže prvemu. Mraz, ki smo mu priče zdaj, kani po božiču prepustiti mesto bolj toplim zračnim gmotam. Te naj bi vztrajale vse tja do konca letošnjega leta. Res pa je, da te menjave zračnih mas in kasnejše toplote ne bodo spremljale padavine. Zadnje, ki smo jih bili po dolgem času deležni ob koncu prejšnjega delovnega tedna, so omilile sušo in oprale zrak. Bolj kot padavinske vsote je bil minuli petek zanimiv izjemno hiter padec zračnega tlaka, v 24 urah za skoraj 30 hektopaskalov ali (po starem) milibarov! No, zdaj vsaj veste, od česa (koga) vas je ta dan bolela glava, ne glede na to, ali ste bili v kostimu, kavbojkah ali trenirki…

Jaz zate, ti zame namesto oba zase

Prva polovica decembra je bila precej topla, omenili smo že, da bodo najverjetneje pretopli tudi zadnji dnevi leta. Tako se moramo spet pripraviti na nove vremenske rekorde, ki so že kar stalnica vseh let tega tisočletja. Po drugi strani pa delamo, če gledamo na naš planet kot trajno(stno) dobrino in ne le kot na "zabavišče" naše in še nekaj naslednjih generacij, še naprej vse po starem. Človek šele zdaj spoznava, kako zapleteni, a po drugi tudi strani tudi dovršeni so mehanizmi narave, za katero se zdi - skupaj z vremenom - da je večna. Pa je tako tudi v resnici? Če je človek njen sestavni del, to še morda drži, nikakor pa ne, če se obnaša do planeta kot edino živo bitje na njem. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z okoljem in družbo, razmerjem med človekom in naravo, menijo, da je prav razmislek o trajnostnem razvoju in udejanjanju trajnostnih načel razvoja tista možnost, ki omogoča na eni strani precej sodobno in materialno zmerno življenje sedanje generacije, hkrati pa ohranja življenjske razmere za prihodnje. Tu ne gre za nekaj novega, saj so se že naši predniki zelo prilagajali naravi. Sodobne tehnologije nam danes omogočajo dosego zmernega materialnega blagostanja naše generacije in hkrati ohranjanje eksistenčnih pogojev za naslednje.

Varčevanje namesto zapravljanja

Seveda pa tak način zahteva predvsem naše spremembe vrednostnega sistema, kjer bi morali postaviti v ospredje medgeneracijsko odgovornost. Če imamo radi svoje otroke tudi v resnici - in z njimi tudi ta planet - potem je naša osnovna naloga, da jim ohranimo ključne biološke razmere za preživetje. Trajnostno sonaravna oziroma varčevalna razvojna pot "zmernega blagostanja" s sočasno odgovorno krepitvijo vseh sestavin blaginje je srednjeročno težja in zato kratkoročno (na primer z vidika poslanskega ali ministrskega mandata…) neželena. Zahteva namreč temeljni prelom z dosedanjo egoistično in eksistenčno nesprejemljivo razvojno usmeritvijo ter prevladujočo enostransko potrošniško logiko, ki ne upošteva potreb prihodnjih generacij in celotne biosfere. Tovrstna pot uči odrekanja, samoomejevanja in samodiscipline, zato (za oblast…) ni zanimiva in zato se misel o njej širi le počasi. Ideja trajnosti spominja na Sizifovo potiskanje skale na vrh hriba nasproti rastočim trendom potrošništva in globalizacije. Zato ni zanimiva ne za posameznega potrošnika ne za trgovce z dušo človeštva, saj se zdi kot visok, skorajda nedosegljiv cilj, hkrati pa edini kažipot - tudi za deželo šentflorjansko - v prihodnost. In kaj za vraga ima vse to skupnega z vremenom, rdečo nitjo te rubrike? Tudi vreme je na dolgi rok trajnostno, čeprav nam jo včasih oziroma za krajši čas pošteno zagode, a to bo počelo tudi našim zanamcem, če jim bo (sploh še) usojeno živeti na modrem planetu.