Dolenjska vinska bratovščina, ki nam vselej nesebično priskoči na pomoč, ko raziskujemo na njenem teritoriju, je predlagala, da se dobimo v Novem mestu na pivu. Na pivu? "Primorci ste vajeni močnejših alkoholov v vinu, zato gremo najprej na pivo, da uravnamo to razliko," je glasilo pojasnilo vodje dolenjskih vinskih tovarišev Matica Škofa, ki si je za tokratno priložnost omislil še posebnega trškogorskega vodiča Marka Rupnika in njegovega 18-letnega sina Maksa za voznika.

Čeprav mladi šofer ni vajen rokovati z avtomatiko, ki mu jo je bratovščina zaupala v upravljanje, po nekaj očetovskih nasvetih kot stari maček odbrzi po trškogorskih serpentinah. Ker nas prehiti tema, ne moremo do potankosti užiti opevanega razgleda, ki ga ponuja ta z vinogradi in zidanicami posejani grič nad Novim mestom. Izvemo pa, da strnjene luči na koncu obzorja osvetljujejo Zagrebčane.

O cvičku se ne govori in se ga ne dotaka

Po hitrem tečaju zgodovine teh krajev jo mahnemo na prvo postojanko - h kralju cvička Janezu Colnarju. Na odsluženem sodu v preddverju zidanice ugledamo poln bokal cvička in kozarce, in čeprav je bilo več kot očitno, da ne čakajo na nas, si jih po nasvetu naših vodičev z vinom vred prisvojimo. "Tako se to pri nas dela," sledi jedrnato pojasnilo.

Rupnik, ki takoj spije enega na dušek, opazi, da ekipa Prostega časa - namesto da bi sledila njegovemu vzoru - vino zrači, ovohava in zganja vse tiste "nepotrebne norčije", zato brž vskoči: "Že pokojni predsednik Janez Drnovšek je dejal, da o cvičku ni kaj govoriti, ampak se ga samo pije."

Opogumljeni z besedami domorodca naredimo obilnejši srk, medtem ko Rupnik izprazni še drugo kupico ter sebi in svojim sledilcem toči že v tretje. A nam, nevednim prišlekom, ne dotoči. "Cvička se ne dotaka!" vehementno poudari, ko opazi naše začudene poglede.

Streljaj zatem se nam s pladnjem klobas, sira in hrena na dvorišču velikanske zidanice pridruži vinar Janez Colnar, ki nam nemudoma dotoči malce cvička, s čimer se nehote zoperstavi kolegu Rupniku. Razvije se zanimiva debata o tem, kako se pravilno sreba to dolenjsko posebnost, ki je poleg toskanskega chiantija edino vino na svetu, sestavljeno iz rdečih in belih sort grozdja.

Čeprav se bolj ali manj držimo modrosti našega pokojnega predsednika in o cvičku ne govorimo, si vendarle ne moremo kaj, da ne bi Colnarja, ki se je leta 2008 okitil z nazivom kralja cvička, pobarali, kakšen je pravzaprav dober cviček. "Moj je najboljši, ker ne dodajam čistil in drugih 'priboljškov'. Vsi drugi to počno, zato je lahko trpek in te po pitju boli glava," s pomenljivim nasmeškom odvrne Colnar, a z malce resnejšim tonom nemudoma pristavi: "Važno je, da ti prija. Dober cviček je tisti, ki ti vname željo, da bi ga kar jedel, ne le pil." Njegove besede podkrepi še starejši Rupnik, ki je bil štiri leta zapored v komisiji na prireditvi Cvičkarija: "Ali ti kliče po še ali pa se ti nekje malo zatakne. To je zelo prvinska zadeva."

Po besedah Colnarja sta pri pridelavi cvička zelo pomembna temperatura vretja in čas maceracije - predvsem žametne črnine. "Sam cviček zmešam ob drugem pretoku. Nekateri vse sorte grozdja vržejo skupaj na prešo, mi pa vsako sorto posebej potrgamo in potem mešamo glede na rezultate analiz," obelodani kralj cvička.

V kakšnem razmerju pa moramo zmešati vinske sorte, da dobimo pravi cviček, ki je od leta 2001 tudi zakonsko zaščiten z oznako priznanega tradicionalnega poimenovanja? "To je prosto po Prešernu. Od rdečih sort sta obvezni le žametna črnina (od 50 do 55 odstotkov) in modra frankinja (od 5 do 20 odstotkov), od belih sort pa kraljevina. Koliko katere sorte dodamo, je v precejšnji meri odvisno od posameznega letnika. Dodajajo se še laški rizling, zeleni silvanec, rumeni plavec in v manjših količinah tudi druge sorte, ki so določene kot dovoljene za dolenjski vinorodni okoliš," pojasni Colnar in doda, da mora biti stopnja alkohola med 8,5 in 10 odstotkov, kislina pa med 6 in 8 gramov na liter.

Komunizem - boter zidanic

Colnar nam razkaže še klet, kjer se vse opisano dogaja, potem pa trškogorski vodič Marko Rupnik zaukaže, da moramo naprej, saj se bo v naslednji zidanici vsak čas začela nekakšna pokušina. Malce zatem se izkaže, da je Luka Verček, imetnik manjše, a sila domačne zidanice, naredil šest vinskih mešanic, prijatelje pa povabil, da jih ocenijo in izberejo, katera bo postala njegov letošnji cviček.

Tako se, čeprav nevešča cvička, v celoten proces ocenjevanja vključi še naša skromna delegacija. Verček nam pod nos pomoli listič z razpredelnico in nam da tri minute časa, da poizkusimo vseh šest vzorcev. Malce zbegani se odločimo, da bomo najprej vseh šest kupic zvrnili v namen iskanja kriterijev, naslednjih šest pa za bolj objektivno ocenjevanje.

Medtem ko pravo barvo - menda mora biti nekakšna zmes malin in prekajenega lososa - še nekako uspemo razvozlati, pri vonju in drugih zaznavah pogorimo na celi črti. "Vohalne naprave so nam ugonobile nizke temperature, druga čutila pa je omrtvičil kar sam cviček," ugotavlja član ekipe, ki se zato raje zanaša na maloprej pridobljeno modrost, da je dober cviček tisti, ki najlepše zažubori po grlu.

Še en ocenjevalec, Verčkov prijatelj Primož Colarič, ki tudi sam nedaleč stran prideluje žlahtno kapljico, nas med pokušino še malce pouči o zgodovini prostorov, kjer se hrani cviček. "Zidanice na Trški Gori so se začele graditi okoli leta 1800. Najprej sta bili le dve veliki, ki obstajata še danes. Bolj množično so se začele pojavljati šele po drugi svetovni vojni, prava ekspanzija zidanic pa se je začela v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so Trško Goro, ki je menda danes najbolj poseljen hrib v Sloveniji, razbili na zelo majhne parcele in jih razdelili med ljudi. Boter zidanic je pravzaprav komunizem," zanimivo tezo navrže Colarič, medtem ko najbolj domišljav član naše delegacije vse skupaj poveže kar s Titom, ki je menda tudi sila rad srebal svetlo rdečo dolenjsko zdravilo.

Ker opazimo, da je naš sogovornik napojen tudi z literaturo, nas zanima še, zakaj je toliko po velikosti različnih zidanic - od miniaturnih, v katere se komajda spravi nekaj ljudi, do pravih graščin. Colarič odgovarja, da so pri gradnji zidanic šele konec sedemdesetih let postavili zakonske omejitve, in sicer zato, da se ljudje v zidanice ne bi naseljevali. "Kar je bilo zgrajenega pred letom 1990, so večinoma vse legalizirali, danes pa so pogoji za postavitev zidanice bistveno strožji. Če želiš postaviti zidanico, moraš imeti najmanj 0,3 hektarja zemlje. To pomeni približno 1500 trt, iz katerih se pridela približno 3000 litrov vina," pove Colarič in doda, da je ta, v kateri se trenutno nahajamo, prava, klasična zidanica. "Ni čudno, da je bila največkrat oddana v letošnjem letu!" še pribije.

Sklepni del v "medvedovem brlogu"

Ponosni lastnik zidanice Luka Verček, ki ves čas vleče pogovor na uho, doda, da je to zato, ker ljudje v zidaniškem turizmu iščejo predvsem pristnost oziroma domačnost, česar njegovi zidanici ne manjka. Po temeljitem ogledu zgornjih prostorov (več o tem v okvirju) se vrnemo v kraljestvo vina, kjer okrog sodov opazimo le še moško druščino.

Glavni je spet naš vodič Rupnik starejši, ki vpričo svojega 18-letnega sina Maksa recitira pohujšljivo poezijo. Ko nas opazi, pristopi in naznani, da je nastopil čas, da nam razodene, kaj je pravzaprav bistvo zidanic. "V zidanicah je glavna tema spolnost. Tako je že od pamtiveka. Ob vinu se deklice odpirajo, prav tako dame srednjih let. Za te zadnje je cviček pravzaprav edino zdravilo," začne razlagati hihitajočemu poslušalstvu, pri tem pa se spomni na zidanico svojega očeta, ki je nedaleč stran od tod.

"Ta je ena najbolj znanih zidanic v teh krajih. Njena največja posebnost pa je medvedova soba. Ko prideš v brlog in zakuriš, se ljudje sprostijo, in ker je vroče, se slečejo. Potem spijejo še liter cvička…" Rupnik nenadoma obmolkne in oznani, da bo konec sledil na kraju zločina.

Krepko čez polnoč se res odpravimo v Rupnikov brlog, kjer se malce okrepčamo s klobasami in sirom. Za to, da bi vse skupaj lažje zaplavalo v želodec, seveda poskrbi cviček, s katerim je naša raziskovalna delegacija v ranih jutranjih urah že povsem "na ti". Tudi ogenj zagori v medvedovi sobi, kjer postaja čedalje bolj vroče, le prej omenjenih deklic in dam srednjih let ni od nikoder. In medtem ko Rupnik neumorno nadaljuje prej načeto zgodbo, ki po večini ni za bralčeva ušesa, pomislimo, kako upravičen je bil strah deklet iz naše odprave, ki so tokrat raje obsedela ob domačem zapečku.