Windhoek, naša izhodiščna in končna točka, mi že ob prvem stiku, z vožnjo po namibijskem "Beverly Hillsu", popolnoma razbije pričakovanja in v naslanjaču pred televizijo izdelano podobo o tipični Afriki. Po gričevnatem predmestju se bohotijo moderne luksuzne hiše in tudi samo jedro glavnega mesta Namibije se izkaže kot precej razvito ter urejeno in deloma spominja na evropska mesta. Sprehod po nakupovalnem središču preseneti vsakogar, ki ni opravil "domače naloge", saj naletimo na presenetljivo veliko turistov. No, dejansko ne gre za turiste, temveč belopolte Namibijce; v državi jih živi približno 120.000 in obvladujejo večino podjetij. Zapuščina kolonializma.

Za nas se prava avantura začne v trenutku, ko s terenskimi vozili, polnimi živeža in opreme za kampiranje, zapustimo prestolnico in zavijemo v pristno divjino, po kateri nas vodijo neskončne makadamske ceste. Naša prva destinacija je verjetno najbolj znana turistična atrakcija države, famozna puščava Namib.

Kot v eni izmed Dalijevih slik

Izrazi na obrazu so nekoliko zaskrbljeni, ko nas zgodnje jutro ob vhodu v puščavo pričaka odeto v oblake. Zdi se, kot da narava usliši naše tihe prošnje, saj se med vožnjo do prvih sipin nebo iztrga iz objema oblakov in postopoma dobiva sinje modro barvo. Pred našimi očmi zasije puščava v polnem sijaju z vsemi neverjetnimi barvnimi kontrasti, ki so najbolj izraziti v Dead Vleiju (mrtvo jezero), kjer nas poleg bleščeče modre barve neba in ognjeno rdečih peščenih sipin (visoka vsebnost železa) pričaka še snežno bela barva doline z dodatkom črnih, iz tal štrlečih posušenih debel akacij, ki so pred tisočletjem prekrivala to nekdanjo oazo. Prevzema me občutek, da sem se znašel v eni izmed Dalijevih slik.

Namibija je druga najredkeje poseljena država na svetu (2,6 prebivalca na kvadratni kilometer), kljub temu se je po njeni zemlji prelilo precej človeške krvi. Največ v obdobju nemške kolonizacije, na katero boleče spominja obalno počitniško mestece Swakopmund, ki je na svojih tleh "gostilo" dve izmed prvih koncentracijskih taborišč na svetu. Zdi se, da je edina vidna zapuščina kolonializma nemška arhitektura, ki krasi podobo tega letoviškega mesteca, nekakšnega namibijskega Portoroža. Zvečer ob pivu ali dveh iz pogovora z lokalnim prijateljem Johnnyjem razberem, da je razlika med belimi priseljenci in avtohtonim temnopoltim prebivalstvom še zmeraj precejšnja. Še vedno obstajajo soseske, kjer si hiše lahko privoščijo zgolj belopolti prebivalci, in so deli (townships), kjer prebivajo le temnopolti, med njimi tudi on in njegova družina.

Swakopmund pa poleg temne zgodovine ponuja eno najbolj osvobajajočih doživetij, divjanje s štirikolesniki (quabikes) po na videz brezmejnih peščenih sipinah. Začetni krč in strah pred vožnjo sta kmalu premagana in že po nekaj minutah se v puščavi izgubijo vsi problemi, ostane ti le čisti užitek, nepozaben občutek svobode, obogaten z adrenalinom. Vrnitev v realnost je sledila šele dobri dve uri kasneje, ko smo z nasmehom do ušes na robu puščave pospremili zaton sonca v Atlantski ocean. Čisti presežek!

Izjemna pokrajina

Himbe so eno najbolj fotogeničnih plemen in zaščitni znak Namibije, in ker je Himbe treba spoznati, je čas, da zapustimo Spitzkoppe - pokrajino, nametano z rdečkastimi granitnimi bolderji, kjer se zdi vprašanje, ali smo pripotovali skozi črvino v neko drugo dimenzijo, popolnoma smiselno, saj so skulpture, ki jih je mati narava oblikovala skozi milijone let, že kar nerealne. Pot proti Opuwu, kjer prenočimo pri Himbah, ponudi po mojem mnenju najlepšo in najbolj razgibano pokrajino, ki je bila letos zaradi obilice padavin nenavadno zelena, in kar nekajkrat sem se zalotil, kako s pogledom iščem pastirje z Velike planine. Ob bolj sušnih obdobjih pa na tej poti lahko občudujemo čudovite barvne kontraste, ki jih pričarajo zlatorumena travnata preproga, goli rdečkasti vrhovi in kristalno jasno modro nebo. Narava v Namibiji je res izjemna.

V Opuwu opravimo nakup najnujnejših živil za naše nocojšnje gostitelje in izvedemo "pit stop" pri lokalnem guruju vulkanizerstva, ki nam zakrpa gumo v "sekundi dvajset", vsekakor potencial za bokse formule ena. Poberemo še "urbano himbačico" Lindo, ki bo naša vodička, prevajalka, ne nazadnje tudi "vstopnica", in že smo na poti v približno 10 kilometrov oddaljeno vasico.

Himbe so edinstvene in predstavljajo eno zadnjih afriških plemen, ki se še upira vplivu zahoda in cerkve (so poligamisti). Ohranjajo tradicionalni, polnomadski način življenja. Tudi glas o njihovi lepoti je upravičen, ženske imajo nenavadno lepe poteze in dolga, sloka, rdeče obarvana telesa. Rdečkast premaz sestavljajo mešanica okre, kravje masti in dišav, kar jim služi kot repelent in milo v enem. Vodo namreč uporabljajo samo za pitje, za umivanje nikoli!

Za v spominsko knjigo

Po bolj formalnem spoznavnem delu postavimo tabor v neposredni bližini njihove vasice in jih s pomočjo Linde povabimo na večerjo. Na meniju na žalost nimamo žgancev, pa tudi mleko v našem hladilniku ni bilo skisano namerno, zato jim namesto tipične slovenske hrane po večerji raje postrežemo z repertoarjem naših poskočnic. Golica jim ne prebudi samo nog, temveč tudi žejo in kaj kmalu nam postane jasno, da Himbe ne pijejo le vode, z enako hitrostjo jim po grlu teče tudi kakšna močnejša pijača. Glasba, petje, ples in ogenj privabijo še prebivalce bližnjih vasic in spontano se razvije prijetna slovensko-himbaška fešta. Otroci se podijo okoli ognja in navdušeno nabijajo žogo, ki smo jim jo podarili, ženske, nekatere celo s spečimi malčki na hrbtu, pa se znajdejo na tečaju polke. Plemenski žur sredi afriške divjine... večer, ki ga zlepa ne bom pozabil.

V nasprotju s precej poenostavljeno in posplošeno predstavo o Afriki, ki je ne nazadnje druga največja celina in kot taka posploševanja ne dopušča, je hrane v Namibiji dovolj, še posebno mesa. Vegetarijancem se tu godi nekoliko slabše. Sam sem v Namibiji jedel najboljši zrezek v življenju, springbok in oryx sta naravnost fantastičnega okusa. Še bolje kot na krožniku pa sta ti elegantni antilopi videti v naravnem okolju, o čemer smo se prepričali v nacionalnem parku Etosha, ki po velikosti le za malenkost zaostaja za Slovenijo. Tam smo v lovu za živalmi, seveda le v objektive, preživeli dva dni. Mirno lahko rečem, da bi nekateri prizori, ki smo jim bili priče v tem času, sodili v rubriko čisti kič. Kako drugače poimenovati silhuete žirafe sredi afriške savane ob sončnem zahodu, ko je sonce videti kot ogromna žareča krogla, ki tone v ocean. Ali pa krdelo levov s še krvavimi gobci od kosila, ki lenobno poležava v senci, le nekaj metrov proč od nas; slonjo družino na čelu z igrivim podmladkom, ki uživa v popoldanski kopeli, in izmuzljivega leoparda, ki se pred našimi očmi zapodi v lov na čredo impal.

Narava, ki jemlje sapo, ljudje, ki še vedo, kaj je toplina, in divje živali, ki živijo na enak način kot pred deset tisoč leti... To je Namibija. Zame pa je Namibija predvsem sinonim za neskončnost in svobodo.