Poglejmo to obupno zgodovino "sanacije konkurenčnosti" vsaj leto nazaj: novembra predvolilna kampanja in obljube o konkurenčnosti, pred tem sejem inovacij in pritožbe o nezmožnosti podjetništva ter tiha priporočila o izselitvi podjetnikov. V oktobru "vrh slovenskega gospodarstva" in "vrh FDI" (foreign direct investments- tuje neposredne investicije) z ugotovitvijo, da tujih investitorjev ni k nam, sicer pa potrebujemo še najmanj milijardo evrov za spodbude. Še prej so si več zaporednih mesecev sledili padci Slovenije na lestvici konkurenčnosti, znani podjetniki pa so napovedali izselitev iz Slovenije v bližnje države. Spomnimo se napovedi akcije ministra Gasparija februarja letos o "svežnju ukrepov za izboljšanje konkurenčnosti". Ni treba naštevati še prej sistema vladnega "semaforja", izjav kot "kriza je izziv", še prej "antibirokratskih ukrepov" in podobnih kampanj. Kako premakniti konkurenčnost Slovenije - praktično "zastonj"? Zakaj ni k nam tujih investicij, ne le greenfield (na novo), pač pa tudi brownfield (prestrukturiranje v obstoječem). Iz prakse lahko ugotovimo, da ostaja element "prostorskega umeščanja investicij" neopažen ("pod radarjem") in nihče ne vidi, da smo daleč od držav, ki so sicer naše sosede v regiji. To pa je posledica naše dolgoletne "originalne poti v slepo ulico" v postopkih planiranja in gradnje.In kako je s tem?Še vedno se gibljemo v "kardeljanski" socialistični paradigmi iz sedemdesetih let, v skladu z njo so tudi sestavljeni in sprejeti zakoni o načrtovanju prostora in izdajanju gradbenih dovoljenj (zakon o prostorskem načrtovanju, zakon o graditvi objektov). Ta paradigma in zakoni operirajo z zastarelimi kategorijami in njihovimi interpretacijami, kot so "ireverzibilna zazidljivost", dolgotrajno in dolgoročno planiranje, partikularna zaščita kmetijskega zemljišča, "enkratno gradbeno dovoljenje". Ta kategorialni aparat je vedno bolj daleč od sodobnega sveta, od problemov in potreb gospodarstva ter razvoja v prihodnosti.Potreben je torej spremenjen kategorialni aparat (besednjak) za področja, ki jih je treba prilagajati. Pa ni treba daleč po ta instrumentarij, skriva se čez mejo, v vsaki državi, s katero bi se želeli primerjati in ji konkurirati. Problem vsega izjavljanja zadnjih desetletij je operiranje znotraj zastarelih pojmov: "odpravimo administrativne ovire", "manj korakov do dovoljenj", "poenostavimo postopek umeščanja v prostor" ipd., vse brez pregleda, kateri korak je v postopkih koristen in kateri ne.Naslednja leta bodo težavna in bodo zahtevala rezultate na gospodarskem področju, poskrbeti bo treba za fleksibilnost v razvoju gospodarstva, njegovo investiranje in gospodarsko atraktivnost države. In kaj delajo drugje? Boljše prostorsko omogočanje gospodarstva snuje tudi Velika Britanija v sedanji precej zagreti razpravi o spremembi sistema prostorskega planiranja. Spomnimo, da so angleški široki (zdaj zastareli) sistem vsesplošnega sporazumevanja in interakcije tudi mnogi slovenski planerji in urbanisti nekoč občudovali in se po njem zgledovali. Tudi Nemčija, Švica in druge dežele posvečajo posebno pozornost svoji Standortpolitik (politika lociranja) za gospodarske subjekte. Ne gre za suho "poenostavitev upravnih postopkov za umeščanje v prostor" gospodarskih investicij, kot slišimo iz ust naših politikov. Čista "poenostavitev" postopkov lahko hitro pripelje do razmišljanja o odločanju "prosvetljene avtoritete", kjer se ponujajo enostavni instrumenti, ki so najbolj pri roki: "telefon od zgoraj", korupcija, "gledanje vstran - mižanje" in kar je še teh tehnik. Postopke je treba racionalizirati, ponovno umeriti, pregledati, kateri korak ima "vsebinski smisel" in kateri ne. Posebej se je treba posvetiti gospodarskim pobudam, uveljaviti varovalke in odgovornost odločevalcev.Tako kot se "javnega sektorja" ne more lotiti samo ministrstvo za javno upravo, tudi gospodarstvo in konkurenčnost ne moreta biti samo stvar ministrstva za gospodarstvo. Brez sodelovanja resorjev "delo" (fleksibilnost in cena dela) in "prostor" (omogočanje v prostoru) bo minister, pristojen za gospodarstvo, ostal nemočen.Na vsakokratnih srečanjih gospodarstva se zberejo le obstoječi in večji igralci, ni torej prisotno "celotno gospodarstvo", še posebej ne tisto, ki bi ga radi privabili v državo. Predvsem pa ni nikoli tistih podjetnikov, ki so prišli v naš prostor, "povohali" pogoje gospodarjenja in raje spremenili kurz proti ugodnejši državi oziroma bližnji regiji. Znane so anekdote, ko je podjetnik (iz tujine) preizkušal, če lahko dobi gradbeno dovoljenje, ali celo, ko je pristopil k občinski upravi za morebitno spremembo prostorskega plana. Pametnejši so takoj odnehali, vztrajali so le tisti (ponavadi domači developerji), ki so oboroženi z naborom podmiznih (neformalnih in nelegalnih) instrumentov.Odstraniti je torej treba ovire in preurediti področje, ki ga "urejata" (tako, da blokirata) zakon o prostorskem načrtovanju in zakon o graditvi objektov. Za primer: ali lahko podjetnik dobi na svojo željo izjavo/odločbo o dopustnosti investicije (za nova delovna mesta) na osnovi idejnega projekta še pred izdajo gradbenega dovoljenja (področje zakona o graditvi objektov)? Ali lahko podjetnik spodbudi spremembo urbanističnega (planskega akta), da bi lahko računal na legalno pravočasno spremembo plana za svojo greenfield ali brownfield investicijo za nova delovna mesta (področje zakona o prostorskem načrtovanju)?Odgovor je, kot bi poslušal radio Erevan: podjetnik lahko dobi to storitev, vendar ne v tej državi, ampak takoj čez mejo, na Koroškem in v Furlaniji, pa tudi v Nemčiji, Franciji, Poljski. Tam tudi posvetijo posebno pozornost gospodarskemu investitorju, za razliko od developerjev in drugih uporabnikov prostora.Področje "umeščanja v prostor" se zdi marginalno v luči drugih problemov našega gospodarstva, o njem nekaj slišimo le, kadar kakšen znan podjetnik napove, da bo izselil svojo razširjeno proizvodnjo v tujino, tik čez mejo. Šele takrat in prepozno naši funkcionarji vklopijo svoj "radar" in hitijo pojasnjevati možnosti in težave, za podjetnika pa je to jasen signal, da je imel prav v svoji odločitvi.Preden nam propulzivni podjetniki pobegnejo čez mejo, bi morali čez mejo za ustreznimi zgledi pogledati snovalci naših postopkov (zakonov). Pregledajo naj postopke in jih umerijo na nove pogoje in nove vsebine. Paradigma "poenostavljanja in odpravljanja korakov" ne bo veliko pomagala, več pomoči bo od orientacije na gospodarsko pobudo, in prav na tem področju lahko spodbudimo vsebinsko inovacijo, ki se bo kasneje razširila še na druga področja (načelo sprememb na "margini" z manj odpora in več testiranja). Slovenija je majhna in meja je blizu. Ali bomo čez mejo šli po dobre zglede (postopkov), kar bo zastonj, ali pa nam bo čez mejo pobegnilo propulzivno gospodarstvo.Mag. Andrej Prelovšek, univ. dipl. inž. arh.e kronološko pogledamo samo letošnjo zgodovino obravnave nekonkurenčnosti Slovenije, marsikoga poprime rahla jeza, saj so mnogi elementi naše nekonkurenčnosti "nižje od radarja" naših institucij in politike - pomeni, da konkretnosti ne registrirajo.
Poglejmo to obupno zgodovino "sanacije konkurenčnosti" vsaj leto nazaj: novembra predvolilna kampanja in obljube o konkurenčnosti, pred tem sejem inovacij in pritožbe o nezmožnosti podjetništva ter tiha priporočila o izselitvi podjetnikov. V oktobru "vrh slovenskega gospodarstva" in "vrh FDI" (foreign direct investments- tuje neposredne investicije) z ugotovitvijo, da tujih investitorjev ni k nam, sicer pa potrebujemo še najmanj milijardo evrov za spodbude. Še prej so si več zaporednih mesecev sledili padci Slovenije na lestvici konkurenčnosti, znani podjetniki pa so napovedali izselitev iz Slovenije v bližnje države. Spomnimo se napovedi akcije ministra Gasparija februarja letos o "svežnju ukrepov za izboljšanje konkurenčnosti". Ni treba naštevati še prej sistema vladnega "semaforja", izjav kot "kriza je izziv", še prej "antibirokratskih ukrepov" in podobnih kampanj.
Kako premakniti konkurenčnost Slovenije - praktično "zastonj"? Zakaj ni k nam tujih investicij, ne le greenfield (na novo), pač pa tudi brownfield (prestrukturiranje v obstoječem).
Iz prakse lahko ugotovimo, da ostaja element "prostorskega umeščanja investicij" neopažen ("pod radarjem") in nihče ne vidi, da smo daleč od držav, ki so sicer naše sosede v regiji. To pa je posledica naše dolgoletne "originalne poti v slepo ulico" v postopkih planiranja in gradnje.
In kako je s tem?
Še vedno se gibljemo v "kardeljanski" socialistični paradigmi iz sedemdesetih let, v skladu z njo so tudi sestavljeni in sprejeti zakoni o načrtovanju prostora in izdajanju gradbenih dovoljenj (zakon o prostorskem načrtovanju, zakon o graditvi objektov). Ta paradigma in zakoni operirajo z zastarelimi kategorijami in njihovimi interpretacijami, kot so "ireverzibilna zazidljivost", dolgotrajno in dolgoročno planiranje, partikularna zaščita kmetijskega zemljišča, "enkratno gradbeno dovoljenje". Ta kategorialni aparat je vedno bolj daleč od sodobnega sveta, od problemov in potreb gospodarstva ter razvoja v prihodnosti.
Potreben je torej spremenjen kategorialni aparat (besednjak) za področja, ki jih je treba prilagajati. Pa ni treba daleč po ta instrumentarij, skriva se čez mejo, v vsaki državi, s katero bi se želeli primerjati in ji konkurirati. Problem vsega izjavljanja zadnjih desetletij je operiranje znotraj zastarelih pojmov: "odpravimo administrativne ovire", "manj korakov do dovoljenj", "poenostavimo postopek umeščanja v prostor" ipd., vse brez pregleda, kateri korak je v postopkih koristen in kateri ne.
Naslednja leta bodo težavna in bodo zahtevala rezultate na gospodarskem področju, poskrbeti bo treba za fleksibilnost v razvoju gospodarstva, njegovo investiranje in gospodarsko atraktivnost države. In kaj delajo drugje? Boljše prostorsko omogočanje gospodarstva snuje tudi Velika Britanija v sedanji precej zagreti razpravi o spremembi sistema prostorskega planiranja. Spomnimo, da so angleški široki (zdaj zastareli) sistem vsesplošnega sporazumevanja in interakcije tudi mnogi slovenski planerji in urbanisti nekoč občudovali in se po njem zgledovali. Tudi Nemčija, Švica in druge dežele posvečajo posebno pozornost svoji Standortpolitik (politika lociranja) za gospodarske subjekte.
Ne gre za suho "poenostavitev upravnih postopkov za umeščanje v prostor" gospodarskih investicij, kot slišimo iz ust naših politikov. Čista "poenostavitev" postopkov lahko hitro pripelje do razmišljanja o odločanju "prosvetljene avtoritete", kjer se ponujajo enostavni instrumenti, ki so najbolj pri roki: "telefon od zgoraj", korupcija, "gledanje vstran - mižanje" in kar je še teh tehnik. Postopke je treba racionalizirati, ponovno umeriti, pregledati, kateri korak ima "vsebinski smisel" in kateri ne. Posebej se je treba posvetiti gospodarskim pobudam, uveljaviti varovalke in odgovornost odločevalcev.
Tako kot se "javnega sektorja" ne more lotiti samo ministrstvo za javno upravo, tudi gospodarstvo in konkurenčnost ne moreta biti samo stvar ministrstva za gospodarstvo. Brez sodelovanja resorjev "delo" (fleksibilnost in cena dela) in "prostor" (omogočanje v prostoru) bo minister, pristojen za gospodarstvo, ostal nemočen.
Na vsakokratnih srečanjih gospodarstva se zberejo le obstoječi in večji igralci, ni torej prisotno "celotno gospodarstvo", še posebej ne tisto, ki bi ga radi privabili v državo. Predvsem pa ni nikoli tistih podjetnikov, ki so prišli v naš prostor, "povohali" pogoje gospodarjenja in raje spremenili kurz proti ugodnejši državi oziroma bližnji regiji. Znane so anekdote, ko je podjetnik (iz tujine) preizkušal, če lahko dobi gradbeno dovoljenje, ali celo, ko je pristopil k občinski upravi za morebitno spremembo prostorskega plana. Pametnejši so takoj odnehali, vztrajali so le tisti (ponavadi domači developerji), ki so oboroženi z naborom podmiznih (neformalnih in nelegalnih) instrumentov.
Odstraniti je torej treba ovire in preurediti področje, ki ga "urejata" (tako, da blokirata) zakon o prostorskem načrtovanju in zakon o graditvi objektov. Za primer: ali lahko podjetnik dobi na svojo željo izjavo/odločbo o dopustnosti investicije (za nova delovna mesta) na osnovi idejnega projekta še pred izdajo gradbenega dovoljenja (področje zakona o graditvi objektov)? Ali lahko podjetnik spodbudi spremembo urbanističnega (planskega akta), da bi lahko računal na legalno pravočasno spremembo plana za svojo greenfield ali brownfield investicijo za nova delovna mesta (področje zakona o prostorskem načrtovanju)?
Odgovor je, kot bi poslušal radio Erevan: podjetnik lahko dobi to storitev, vendar ne v tej državi, ampak takoj čez mejo, na Koroškem in v Furlaniji, pa tudi v Nemčiji, Franciji, Poljski. Tam tudi posvetijo posebno pozornost gospodarskemu investitorju, za razliko od developerjev in drugih uporabnikov prostora.
Področje "umeščanja v prostor" se zdi marginalno v luči drugih problemov našega gospodarstva, o njem nekaj slišimo le, kadar kakšen znan podjetnik napove, da bo izselil svojo razširjeno proizvodnjo v tujino, tik čez mejo. Šele takrat in prepozno naši funkcionarji vklopijo svoj "radar" in hitijo pojasnjevati možnosti in težave, za podjetnika pa je to jasen signal, da je imel prav v svoji odločitvi.
Preden nam propulzivni podjetniki pobegnejo čez mejo, bi morali čez mejo za ustreznimi zgledi pogledati snovalci naših postopkov (zakonov). Pregledajo naj postopke in jih umerijo na nove pogoje in nove vsebine. Paradigma "poenostavljanja in odpravljanja korakov" ne bo veliko pomagala, več pomoči bo od orientacije na gospodarsko pobudo, in prav na tem področju lahko spodbudimo vsebinsko inovacijo, ki se bo kasneje razširila še na druga področja (načelo sprememb na "margini" z manj odpora in več testiranja).
Slovenija je majhna in meja je blizu. Ali bomo čez mejo šli po dobre zglede (postopkov), kar bo zastonj, ali pa nam bo čez mejo pobegnilo propulzivno gospodarstvo.
Mag. Andrej Prelovšek, univ. dipl. inž. arh.
