Marc Cuban je torej živ in težko ovrgljiv dokaz za to, da je trenirka v osnovi predvsem zelo udobno oblačilo, in v tem kontekstu je bila zame zagotovo najbolj neverjetna ugotovitev preteklega vikenda, ki ga je, kot veste, zaznamoval najbolj bran slovenski kolumnist vseh časov, Tomaž Majer, ta, da kar nekaj mojih znancev in prijateljev živi življenje brez trenirke.

Res, priznam, do prejšnje nedelje sem verjel, da se prav vsi ljudje, od prvega do zadnjega, od predsednika polhograjskega šahovskega krožka do inštruktorice podvodne aerobike iz Depale vasi, doma na kavčih pred televizorjem svaljkajo v trenirkah, v tistih razvlečenih, spranih in strganih kosih bombaža, ki imajo nalogo človeka v vsakem trenutku opozarjati, da se nahaja na domačem terenu, v polju popolne in odrešujoče zasebnosti.

Seveda sem se že od nekdaj zavedal dejstva, da mnogi v še tako zelo paradni trenirki ne bi niti obešali perila na pogledom mimoidočih izpostavljenem balkonu, kaj šele, da bi se v njej spustili v obljudeno pritličje po pošto, a da se tudi varno skriti za štirimi stenami lastnega stanovanja izogibajo tega priročnega oblačila, mi tudi po nekaj dneh ne gre v glavo. In razumem, da mnogi pristajajo na to, da jim nekdo prepove določen kos oblačila, a če ta nekdo ni vsaj Jožica Brodarič, to preprosto nima smisla.

Zdaj šele namreč dojemam vse razsežnosti neizmerne družbene škode, ki so jo povzročili vsi tisti nebodijihtrebci, ki so se dobesedno uniformirali v bolj ali manj šumeče in pisane trenirke in tako lepemu delu prebivalstva priskutili najbolj primerno oblačilo za sesanje, pomivanje posode, brisanje prahu in kar je še teh trenutkov našega vsakdana, ko lahko iz objektivnih razlogov povsem zanemarimo svoj videz.

Ne vem, ali se zavedate resnosti tega problema, a dejstvo je, da je bila nezanemarljivemu delu naše družbe z ožigosanjem trenirk posredno kratena pravica do udobja v lastnem stanovanju, in mnogi med njimi danes, tako sem vsaj pred dnevi presenečen ugotovil, tudi po prihodu iz službe ostanejo odeti v občutno bolj utesnjujoča oblačila.

To pa pomeni, da so določene skupine ljudi s svojo zlorabo trenirke dobesedno vdrle v številne spalnice in dnevne sobe in tako posledično vplivale na njihovo intimo.

Mnoge torej tudi v prostem času, med rezljanjem peteršilja ali prebiranjem priročnikov za samopomoč, njihova oblačila utesnjujejo in to preprosto mora puščati določene posledice na njihovem počutju, morda celo na zdravju, še najbolj pa, vsaj tako se mi na prvi pogled zdi, na njihovi sproščenosti. Kdorkoli bi si zato resnično želel bolj sproščeno družbo, bi moral trenirke razbremeniti vsakršnega negativnega predznaka, jih osvoboditi predsodkov ter jih ponovno približati ljudem.

Pravzaprav je naravnost neverjetno, da lahko kos oblačila postane tako zelo družbeno nezaželen, da ne rečem kar diskriminiran, kot je to postala trenirka. Če se namreč ljudje iz načelnih razlogov odpovedujejo oblačilu, ki za nameček niti ni nujno namenjeno temu, da se v njem kažemo svetu, je stvar precej skrb zbujajoča. V tem primeru govorimo namreč o globoko zakoreninjenem in že skoraj fizičnem odporu do navadnega kosa bombaža, o močno ponotranjenem zavračanju nečesa, kar je, roko na srce, videti kot malce debelejša pižama z žepi.

Sam sem mnenja, da je takrat, ko začno naša načela delovati v našo škodo, vselej vredno premisliti, kako zelo se jih splača negovati. Zavračanje trenirk je, denimo, zelo lep primer popolne nesmiselnosti tovrstne načelnosti, saj je že moja neznanstvena in na nereprezentativnem vzorcu izpeljana raziskava pokazala, da so med neimetniki trenirk volilci vseh mogočih strank, novi in stari državljani, stari in mladi, športniki in antišportniki, ženske in moški.

Zato mi preprosto ne preostane drugega, kot da vas vse, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov odrekate uporabi tega najbolj zloglasnega oblačila pri nas, prijazno pozovem, da si nemudoma kupite trenirko ali dve. Za nekaznovano paradiranje v njej po Prešernovem trgu je seveda prepozno, a nič ne de. Ta poziv s politiko nima prav nobene zveze.

Trenirke vam namreč od srca privoščim zgolj iz enega samega preprostega razloga. Ker vam bo v njih bolj udobno kot v kateremkoli drugem oblačilu, ki ga imate trenutno na sebi. To vam, priznam, zagotavljam iz lastnih izkušenj in nobenega razloga ni, da mi ne bi verjeli. Konec koncev sem večino tistega, kar sem v življenju napisal, napisal prav v trenirki.